Vse nas je pretresla nedavna smrt v Stegnah v Ljubljani. Uradno identiteta še ni potrjena, po neuradnih informacijah s strani znancev pa je življenje izgubil izbrisani Zoran Tešanović. Kot je živel, je gospod Tešanović skrajno tragično tudi umrl: zgorel je v svoji prikolici, v njegovem bornem bivališču.
Izbris je ne le zaznamoval, ampak zapečatil njegovo življenje v zelo kruto življenjsko pot. Stalnega prebivališča, ki mu je bil nezakonito in protiustavno odvzet, si ni zmogel urediti niti po 30ih letih. Ko ga je dohitela še bolezen, ga je to privedlo do roba: na rob Ljubljane, na rob družbe, na rob samega obstoja. Ko ga je januarja Borut Krajnc fotografiral za našo razstavo portretov in zgodb ob obletnici izbrisa, si je v strahu nas vseh, da mu razkrita identiteta ne bi ogrozila podaljšanje začasnega bivališča, nadel vzdevek Pajo. Kajti začasno prebivališče je bila dragocenost, s pomočjo Mirovnega inštituta pridobljena le pet let nazaj – pred tem je vse od izbrisa živel brez dokumentov, brez zavarovanja, brez prihodkov. Podaljšanje je bilo vsakič negotovo, vsakič pod vprašajem. Ta dragocenost mu je omogočila legalno bivanje, vendar bore malo drugega. V dom brez stalnega prebivališča ni mogel, niti ne v začasno bivalno enoto, ki je neke vrste krizna namestitev v lasti občine. Kralji ulice so mu s stiropornimi ploščami lahko le obili prikolico in jo tako za silo izolirali. Kako je bilo pozimi, na minusu v njej, si lahko le predstavljamo. Gasilci so iz nje odnesli štiri majhne plinske jeklenke.
Mnogi so in smo ga poznali osebno, saj je njegovo vsakodnevno življenje, na čisto dnevni ravni bilo odvisno od pomoči in solidarnosti soljudi in nevladnih organizacij: bil je praktično nepokreten. Tudi med fotografiranje januarja ni vstal iz postelje. V njej pravzaprav mogel niti polniti telefona. Čez cesto, na bencinsko črpalko, so mu ga nosili polniti prijatelji in znanci, prav tako so mu nosili obroke.
Njegov položaj je bil neposredna posledica izbrisa in neučinkovitih, slabih zakonskih ukrepov poprave krivic, ki so brez urejena statusa in posledično brez ustreznega zavarovanja ali socialne oskrbe tudi po 30ih letih pustile številne izbrisane: v skrajno ranljivih položajih, oropane dostojanstva. Na robu družbe, na robu obstoja. Za vse institucije, ki bi morale rešiti njihov položaj, je bil to črn dan.
Enako črna pa je misel, da skrajno tragična usoda gospoda Tešanovića ni edina. V Sloveniji so še drugi izbrisani, še dandanes brez urejenih statusov. Polovica izbrisanih pa se v Slovenijo, po tem ko so bili zaradi izbrisa izgnani ali pa za življenje tukaj več niso imeli pogojev, nikoli ni mogla vrniti. Ne vemo, v kakšnih usodah živijo.
Hvala vsem, ki spomin na izbris ohranjate živ po svojih močeh. Prosimo vse, ki lahko prispevate za osmrtnico, da prispevate na naš TRR: SI56 1010 0005 1940 973, sklic 00 1992 in kot namen pripišete: Za Zorana.
Počivaj v miru in moči, Zoran.
Lep pozdrav,
Nataša Posel
direktorica slovenske Amnesty
Amnesty International Slovenia
Ljubljana 1000
