Verjetno ne bo nikogar presenetilo, kaj je poglavitno sporočilo letnega poročila Amnesty International, ki ga objavljamo danes. Ob objavi ocene človekovih pravic v 2025 in do danes v 144 državah, vključno v Sloveniji, naša generalna sekretarka Agnès Callamard pove, da doživljamo težek čas, zaznamovan z neposrednimi napadi na temelje sistema človekovih pravic in s tem na samo človečnost.

A v samem srcu delovanja Amnesty ostaja upanje. Ne neosnovano, slepo upanje, ampak tako, ki ga poganja zavedanje, da lahko ljudje, ko se povežemo v skupnosti in solidarnosti, premagamo temo. Leto 2025 je prineslo tudi močne znake upora in solidarnosti protestnikov, diplomatov, političnih voditeljev in mnogih drugih po vsem svetu. V Amnesty pozivamo, da skupaj naprej gradimo na tem zgledu in oblikujemo »drzne koalicije, ki bodo na novo zasnovale, obnovile in ponovno osredotočile svetovni red na človekove pravice, pravno državo in univerzalne vrednote.«

V Sloveniji diskriminacija ostaja eden ključnih problemov pri zagotavljanju človekovih pravic. Z njo se poleg ostalih vsakodnevno in na sistemski ravni prepogosto še vedno srečuje romsko prebivalstvo. Od naselij na JV Slovenije, ki še vedno nimajo zagotovljene vode in elektrike, pa do kršitev pravic otrok, ki jim neustrezni bivanjski pogoji preprečujejo in omejujejo pravico do izobraževanja: razmere v romskih naseljih se v letu 2025 niso izboljšale.

Vlada je novembra lani v dveh tednih uspela pripraviti in sprejeti represivni zakon o zagotavljanju javne varnosti, ki mu ne uspeva skriti, da gre za obliko kolektivnega kaznovanja romskega prebivalstva, hkrati pa ne zmore izpolniti svojih obveznosti ter učinkovito poseči za odpravo diskriminacije in rasizma, ki napajata dolgoletno marginalizacijo romske skupnosti na JV države.

V Sloveniji aktualni tudi Gaza, zdravstvo, izbrisani, LGBTQI+  …

Omenjeni zakon o zagotavljanju javne varnosti nesorazmerno prizadeva romsko prebivalstvo in še povečuje njihovo družbeno izključenost, s tem da omogoča rubeže socialnih pomoči. Trenutno je ta brezčuten ukrep ustavljen, potem ko ga je ustavno sodišče začasno zadržalo. K temu ga je s svojo pobudo pozvala nova varuhinja človekovih pravic, nekaj dni pred njo pa smo pobudo za oceno ustavnosti člena vložili tudi v Pravni mreži za varstvo demokracije, katere del je slovenska Amnesty.

V Amnesty International smo glede krivičnih rubežev na globalni ravni sprožili tudi nujno akcijo, v kateri so naši podporniki_ce po vsem svetu pisali slovenskemu predsedniku vlade, naj se ustavijo. Zahvaljujem se vsem, ki ste poslali ta apel. Vsako poslano sporočilo je pomembno in le združeni se lahko upremo krivicam.

V 2025 so ostale nerešene tudi druge pomembne teme človekovih pravic:

• Izbrisani brez statusa so bili še naprej brez možnosti, da si ga uredijo.
• Azilni postopki še vedno trajajo občutno predolgo, nadaljujejo se vračanja prosilcev za azil na Hrvaško, kljub številnim poročilom in dokazom o kršitvah pravic prosilcev za azil v tej državi.
• Transspolne osebe morajo za spremembo podatka o spolu v dokumentih še naprej pridobiti medicinske izvide.
• Vlada ni prepoznala pomembnosti in nujnosti sprejetja nacionalne strategije za LGBTIQ+.
• Brez osebnega zdravnika je ostajalo okoli 140.000 ljudi.

Dobro znamenje pa je bilo, ko je slovenska vlada po številnih pozivih in pritiskih civilne družbe, med njimi smo bili tudi mi, kot prva v Evropi 31. julija 2025 razveselila s sprejetjem sklepa o prepovedi trgovanja z orožjem z Izraelom. Žal pa je le nekaj dni pozneje omogočila ladji, ki je prevažala vojaški tovor, da izpluje proti Izraelu …

Da, svet je v težkem času, a Agnès Callamard v imenu Amnesty International ob tem spodbuja: »Leto 2026 naj bo leto, ko bomo ukrepali in pokazali, da zgodovina ni zgolj nekaj, kar se nam zgodi – temveč nekaj, kar ustvarjamo sami.«

Hvala vam, ker skupaj ustvarjamo boljši svet!

Pišem vam, da bi z vami delil svojo izkušnjo nekoga, ki se je preselil v Slovenijo in bil večkrat deležen diskriminatorne obravnave. Ob svojem pričevanju vas toplo vabim, da z Amnesty tudi vi delite svoje izkušnje, če ste bili žrtev diskriminacije ali rasizma.

Ko danes pomislim na svoj prihod v Slovenijo, nimam enega samega spomina. Bolj je kot občutek. Nekakšna mešanica radovednosti, nelagodja in tihega vprašanja: kam pravzaprav spadam?

V Slovenijo smo se preselili, ko sem imel štiri leta. Oče je že dolgo delal v Ljubljani, na železnici. Pet let je vsak prost vikend potoval na relaciji Ljubljana–Doboj, samo da je lahko preživel nekaj časa z družino. Potem smo prišli še mi. Mama, moja eno leto mlajša sestra in jaz. Prvi stik z okoljem ni bil enostaven. Jezika nisem znal. Bil je podoben jezik, ampak v resnici drugačen. Melodija, ritem, struktura. Učil sem se počasi, bolj z opazovanjem melodije in ritma. V razredu sem bil edini otrok migrantov. In hitro sem postal »Bosan’c«. Beseda, ki je bila izrečena napol mimogrede, napol kot preizkus. Kot da preverjajo, kaj bom naredil, »Rekel ti je Bosan’c, a ga ne boš pretepel«.

Dolgo nisem razumel, kaj naj bi to pomenilo. Niti zakaj ima ta beseda težo. Ampak hitro sem se naučil pravila: če ti nekdo to reče, je to sramotno in žaljivo ter se moraš postaviti zase. Včasih tudi s pestmi. Nisem razumel, zakaj. Nisem razumel, kaj to pomeni o meni. Sem pa razumel, da je to nekaj, kar te postavi na rob. In ker sem bil fizično med močnejšimi, sem se odzival tako, kot sem znal. Če je bilo treba, sem se stepel. To ni bilo junaštvo. Bolj instinkt. Poskus, da si izborim prostor. Hkrati pa sem počasi začel skrivati del sebe. Ne na glas, ne zavestno. Bolj v drobnih prilagoditvah. V tem, kako govorim, kako se predstavim, kako se postavim v skupini. Ampak zanimivo … kljub temu nisem bil zares sprejet. Sem pa bil dober učenec. Radoveden. Zanimale so me različne stvari, od likovnega ustvarjanja do zgodovine in kemije. In sčasoma so me začeli spoštovati. Ne zaradi tega, od kod prihajam, ampak zaradi tega, kar sem pokazal. To spoštovanje je nekaj spremenilo. Ne pa vsega. Občutek zaznamovanosti je ostal.

Kasneje, v srednji šoli, se je nekaj premaknilo. Sošolci so odrasli. Stereotipi so izgubili moč. Postali smo bolj sproščeni drug z drugim. In jaz sem začel drugače razumeti svojo zgodbo. Otroci v osnovni šoli ne sovražijo drugačnosti sami od sebe. To se naučijo od staršev. Ko sem to povezal s širšim kontekstom, so stvari dobile drugačen pomen. Generacija naših staršev je živela v času velikih napetosti 80 let prejšnjega stoletja. Jugoslavija, strahovi, migracije iz juga na sever. Za nekatere je to pomenilo občutek ogroženosti, izgubo nadzora, celo strah pred razpadom naroda.

In ti občutki so našli pot do otrok. Ne nujno kot ideologija. Bolj kot ton, kot komentar, kot način govora. Zanimivo pa je, da smo bili mnogi migranti dejansko dobro integrirani. Tudi mi smo doma govorili slovensko. Prilagoditev je bila realna. Vsakodnevna. In kljub temu je obstajala meja, ki je nisi mogel prestopiti samo z znanjem ali trudom. Ta izkušnja me je zaznamovala. Dolgo sem jo doživljal kot krivično. Kasneje pa je dobila še drugo plast.

Moje rojstno ime je Zlatimir. Ni bilo težko izgovorljivo, samo ni bilo običajno za okolje, v katerem sem odraščal. Mislim, da sem še danes edini v Sloveniji s tem imenom. Takrat pa sem ga skrajšal v Zlatko. Ne zato, ker bi bilo lažje izgovoriti, ampak ker je bilo lažje biti sprejet. Danes ga slišim drugače. Zlato miru. Mir kot vrednota. In v času, ko se svet spet nevarno nagiba proti konfliktom, to ime nosim skoraj kot tiho sporočilo. Kot nekaj, kar hodi z mano.

Že leta 1997 sem se prvič srečal z delom za begunce iz Bosne. Tisti stik … nekaj se je tam premaknilo. Kot da sem prvič videl širšo sliko. Ne samo sebe kot posameznika, ampak zgodbo, ki presega mene.

Kasneje sem se bolj aktivno vključil v Amnesty International. Sprva postopoma, potem vse bolj intenzivno. Sodeloval sem v različnih odborih, v zadnjem obdobju tudi kot predsednik izvršnega odbora. To vlogo sem novembra lani predal kolegici Tamari. Aprila se umikam iz upravljalske ravni organizacije. Ampak ostajam. Kot član. Kot podpornik. Kot nekdo, ki verjame, da se stvari začnejo pri tem, kako gledamo drug na drugega.

Včasih pomislim na tistega fanta v osnovni šoli. Velikega, suhega, a močnega, pripravljenega na pretep, ker je mislil, da mora tako zaščititi sebe. Danes bi mu verjetno rekel nekaj čisto drugega. Ni ti treba udariti, da obstajaš. Ni ti treba zanikati, od kod prihajaš. In včasih… je največja moč ravno v tem, da ostaneš. »Stati inu obstati«, kot je rekel Trubar, velja tudi za migrante.

Za konec vas še enkrat povabim k delitvi vaših pričevanj in da to vabilo pošljete tudi drugim, ki bi lahko imeli take izkušnje. Hvala!