Cikel zgodovina filma
Reprezentacija žensk v slovenskem filmu

Ogled dokumentarnega filma | 20. 7. 2021 | 18.00 | Galerija K18

Dokumentarec “Kaj pa Mojca?”, slovenske režiserke in scenaristke Urše Menart, na podlagi pogovorov z igralkami, režiserkami in filmskimi kritičarkami analizira spremembe in stalnice v upodobitvi žensk v domači filmski produkciji in se preizkusi v iskanju junakinje, enakovredne Kekcu.  < več >

 

Mladinski projekt
Mesto za vse

Raznovrstne aktivnosti | julij 2021 | Magdalena, Tabor

Z udeleženkami_ci programa PUM-O smo se ukvarjale_i z mesti, javnim postorom, toplotnimi otoki in podnebnimi spremembami. Nagovarjale_i smo pomen kvalitetnih in dostopnih javnih površin, razmišljale_i izven okvirjev in snovale_i vizije zemljišč, postavile_i urbane intervencije in ozelenile_i manjšo streho v Pekarni. < več >

 

SobaZaGosteMaribor
Claudio Beorchia: Pripoveduj mi reko

Avdio vizualna instalacija | julij 2021 | 14.00 – 19.00 | Galerija K18

Projekt je raziskava reke Drave, natančneje refleksija splošnega dojemanja vode v sodobni družbi. Poleg pojma vode nagovarja tudi temo pokrajine in gradnje, pogosto mediirane skozi digitalne in telematske tehnologije, dosegljive ljudem, ter pojma avtor in avtorstvo, transformirana po razcvetu družbenih medijev. < več >

 

SobaZaGosteMaribor
Danilo Milovanović: Intervenciji v javnem prostoru

Solarni mural | julij 2021 | Ulica kneza Koclja

V času rezidence je umetnik pripravil dve intervenciji v javnem prostoru, skozi kateri komentira transformacijo mariborskega mestnega jedra, obenem pa procese gentrifikacije na splošno. Sprehodite se do Ulice kneza Koclja, kjer je na stavbi nasproti Elektra Maribor v sončnih popoldnevih med 17.00 in 20.00 viden solarni mural. < več >

 

Zavod za podporo civilnodružbenih iniciativ in multikulturno sodelovanje
Pekarna Magdalenske mreže Maribor

Naslov: Ob železnici 8, 2000 Maribor
Telefon.: +386 2 300 78 70, +386 2 300 68 50
Mobi: +386 41 481 246
TRR: SI5604515-0000318668
D. Š: 19034890

Napovednik dogodkov v juliju in avgustu 2021

 

V prilogi: Julij in avgust 2021 v Narodnem domu Maribor

 

Fotografije dogodkov na: http://dl.nd-mb.si/Narodni_dom_Maribor_foto_poletje_2021/

Čez poletje bomo izvajali programske sklope:

Koncerti v parku

 

Lent po Lentu

Poletni Art kamp 2021

Glasbeni balkoni

Koncerti

Za dodatne informacije smo vam na voljo.

 

Spoštovani!

 

Letošnji Festival Lent je za nami. Uspešno.

V prilogi vam pošiljamo osnovno statistiko Festivala Lent 2021.

 

V prilogi: Festival Lent 2021 osnovna statistika

 

V imenu ekipe Narodnega doma Maribor, organizacijskega odbora in vseh sodelujočih na Festivalu Lent 2021, se vam iskreno zahvaljujemo za sodelovanje in vso pomoč pri uspešni promociji festivala.

 

PS: se vidimo na Lentu po Lentu:

Poletni Art kamp
Glasbeni balkoni
Koncerti

 

 

 

Mladinski projekt
Mesto za vse

Raznovrstne aktivnosti | julij 2021 | Magdalena, Tabor

Z udeleženkami_ci programa PUM-O izvajamo projekt, v katerem se ukvarjamo z mesti, javnim postorom, toplotnimi otoki in podnebnimi spremembami. Nagovarjamo pomen kvalitetnih in dostopnih javnih površin, razmišljamo izven okvirjev in snujemo vizije zemljišč ter pripravljamo načrt za ozelenitev manjše strehe v Pekarni. < več >

 

Cikel zgodovina filma
Reprezentacija žensk v slovenskem filmu

Ogled dokumentarnega filma in pogovor | 20. 7. 2021 | 18.00 | Galerija K18

Dokumentarec “Kaj pa Mojca?” na podlagi pogovorov z igralkami, režiserkami in filmskimi kritičarkami analizira spremembe in stalnice v upodobitvi žensk v domači filmski produkciji in se preizkusi v iskanju junakinje, enakovredne Kekcu. Urša Menart, filmska režiserka in scenaristka, nas bo popeljala v pogovor o filmu in vprašanjih, ki jih odpira.  < več >

 

Delati skupaj
Participatorne in sodelovalne družbeno-ekonomske prakse

Kratki vodnik za učitelje_ice in mentorice_je | kjerkoli, kadarkoli | splet

Učitelji_ce in mentorice_ji, ki želijo v svoje delo vključiti vsebine s področja participatornih in sodelovalnih družbeno-ekonomskih praks, najdejo v tem vodniku strnjene predstavitve in didaktične vaje s področja zadružništva, prekarnosti, participativnega proračuna ter kritične pismenosti. < več >

 

Delati skupaj
Analiza formalnih in neformalnih izobraževanj in usposabljanj v Sloveniji ter smernice za razvoj

Analiza in smernice | kjerkoli, kadarkoli | splet

Vsakodnevno se srečujemo s potrebami po sistematičnem odzivanju na razkrajanje skupnostnih principov v družbi. Analiza je nastala kot nadaljevanje raziskave, v kateri nas je zanimala prisotnost oziroma odsotnost področji zadružništva, prekarnosti, participativnega proračuna in kritične pismenosti v izobraževanju in usposabljanju. < več >

 

SobaZaGosteMaribor
Danilo Milovanović: Intervenciji v javnem prostoru

Solarni mural | julij 2021 | Ulica kneza Koclja

V času rezidence je umetnik pripravil dve intervenciji v javnem prostoru, skozi kateri komentira transformacijo mariborskega mestnega jedra, obenem pa procese gentrifikacije na splošno. Sprehodite se do Ulice kneza Koclja, kjer je na stavbi nasproti Elektra Maribor v sončnih popoldnevih med 17.00 in 20.00 viden solarni mural. < več >

 

Zavod za podporo civilnodružbenih iniciativ in multikulturno sodelovanje
Pekarna Magdalenske mreže Maribor

Naslov: Ob železnici 8, 2000 Maribor
Telefon.: +386 2 300 78 70, +386 2 300 68 50
Mobi: +386 41 481 246
TRR: SI5604515-0000318668
D. Š: 19034890

NA OGLED
—————————
Dalibor Martinis: Naslavljam vas kot človek človeka 1.–23. 7. 2021
Ponedeljek–petek: 16:00–20:00
artKIT, Glavni trg 14, Maribor

Natalija R. Črnčec: Ljubezni
5. 7.–6. 8. 2021
Ponedeljek–petek: 10:00–18:00
MMC KIBLA/KiBela, Ulica kneza Koclja 9, Maribor

Intermedijska razstava VRTN!CA
11. 6.–1. 10. 2021 (z možnostjo podaljšanja)
Ponedeljek–nedelja: 11:00–19:00
Arboretum Volčji Potok

—————————
KIBLIX 2021
Mednarodni festival umetnosti, tehnologije in znanosti https://kiblix.org/
—————————
NAPOVEDUJEMO
—————————
KIBLIX 2020–2021: Virtualni svetovi danes Mednarodna skupinska razstava 7. 7.–30. 11. 2021
Ponedeljek–petek: 15:00–17:00 ali po dogovoru (kibla@kibla.org) KIBLA PORTAL, Valvasorjeva 40, 2. nadstropje, Maribor

—————————
NA OGLED
—————————
Dalibor Martinis: Naslavljam vas kot človek človeka 1.–23. 7. 2021
Ponedeljek–petek: 16:00–20:00
artKIT, Glavni trg 14, Maribor

Vabljeni na razstavo Daliborja Martinisa Naslavljam vas kot človek človeka v galerijo artKIT.

Obisk volilne baze in srečanja z možnimi volivci, v primeru, ko je potencialni ljudski zastopnik sramežljiv in verjetno prestar, je mogoče uresničiti le simbolično. V letu 2003 se D. M. vozi po lokalnih istrskih cestah, se zaustavlja na avtobusnih postajah in po zidovih v čakalnicah-skloniščih pušča letak s podobo D. M. in sporočilom »Naslavljam vas kot človek človeka«. Tukaj in tam bi pustil skledo z bonboni. Ta čudna, skoraj vedno prazna mesta, ki včasih izgledajo kot kapelice ob cesti, včasih kot mračni bunkerji ali zastrašujoče jame, a vedno prinašajo samotno čakanje, tesnobo ali dolgčas, postanejo tako prostori potencialnega človeškega stika. Volilna baza je območje Istre in sto postaj-zavetišč ob cestah politične agitacije. Kot 25 let stara podoba D.
M. na letaku tudi te hiške pripadajo nekemu drugemu, preteklemu času, zato je dokumentacija o prispevku k izgradnji demokracije hkrati dokumentacija o obstoju teh majhnih, osamljenih stavb. Vsaka postaja ima nekatere značilnosti, ki se razlikujejo od vseh drugih (oblika, način gradnje, stopnja zapuščenosti, krajina, ki jo neposredno obdaja), in vsako zatočišče je eno od svetih načel demokracije.

Več: https://bit.ly/3h3vjbT

Vstop je prost. Ogled je možen skladno s priporočili NIJZ.

—————————
Natalija R. Črnčec: Ljubezni
5. 7.–6. 8. 2021
Ponedeljek–petek: 10:00–18:00
MMC KIBLA/KiBela, Ulica kneza Koclja 9, Maribor

Vabljeni na razstavo Natalije R. Črnčec z naslovom Ljubezni v prostoru za umetnost KiBela.

Natalija R. Črnčec se že od samih začetkov ustvarjanja predaja barvi.
Raziskuje jo v odnosu s svetlobo in obliko na način, ki preko variiranj v ponavljanju vzorcev, krogel in barv oblikuje prostorske postavite, polne pomirjujoče energije in mističnega čara. Do zdaj je ustvarjala predvsem v modri in rdeči, tokrat pa se v KiBeli predstavlja z najbarvitejšo postavitvijo doslej.

Ljubezni je instalacija več kot 3000 ročno poslikanih krogel, ki zaobjemajo spekter barv – od primarnih do podtonov, ki se razvejajo v svetlejše in temnejše odtenke ter blažijo prehode med rdečo in rumeno, rumeno in modro, modro in rdečo. Umetnica je ustvarila lebdečo gmoto, ki v prostoru deluje kakor med potovanjem zamrznjena organska forma. Obdani z barvnimi »planeti«, ki jim fluorescenčno moč daje UV svetloba, lahko poiščemo svojo pot po labirintu ali se izgubimo v mikro-zemljevidih, ki so jih na kroglah pustile ure in ure nalaganja barvnih nanosov.

Avtorica zvočnega ambienta je JUNEsHELEN.

Več: https://bit.ly/3x43CoV

Vstop je prost. Ogled je možen skladno s priporočili NIJZ.

—————————
Intermedijska razstava VRTN!CA
11. 6.–1. 10. 2021 (z možnostjo podaljšanja)
Ponedeljek–nedelja: 11:00–19:00
Arboretum Volčji Potok

Intermedijska razstava VRTN!CA je pilotni projekt mreže RUK, ki ga izvaja KIBLA2LAB.

V prostorih Arboretuma, ki se ponaša z enim najreprezentativnejših rozarijev na svetu, postavljamo vrtnice na drugačen način: premikamo jih iz naravnega okolja v literarno, zvočno in vizualno ponazoritev in intermedijsko namestitev. S tem želimo prikazati del njihovega bivanja in lepote ter povezanosti s človekom. Ponujamo torej novo gledišče z nadgrajeno izkušnjo razširjene resničnosti, ki pričara posebno doživetje hkrati v resničnem okolju botaničnega parka in metafizičnem svetu umetnosti. Obiskovalcu v prostorski avdiovizualni postavitvi predstavimo štiri zgodbe izbranih vrtnic: damaščanke ter sort Trubar, Peace in Prešeren. Pilotni projekt je nastal v sodelovanju z Arboretumom Volčji Potok, Vzorčnim mestom Velenje, Kristijanom Koratom, ROSA Production in Delavskim domom Trbovlje.

Razstava se nahaja v pristavi poleg uprave. Od parkirišča do razstavišča je 15 minut hoje. Na glavnem dostopu z avtoceste je v Količevem popolna zapora prometa. Priporočamo obvoz mimo gradu Češenik. Razstavo si lahko ogledate v skladu s priporočili NIJZ.

Več: https://www.mcruk.si/clanek/intermedijska-razstava-vrtnca

—————————
KIBLIX 2021
Mednarodni festival umetnosti, tehnologije in znanosti https://kiblix.org/
—————————
NAPOVEDUJEMO
—————————
KIBLIX 2020–2021: Virtualni svetovi danes Mednarodna skupinska razstava 7. 7.–30. 11. 2021
Ponedeljek–petek: 15:00–17:00 ali po dogovoru (kibla@kibla.org) KIBLA PORTAL, Valvasorjeva 40, 2. nadstropje, Maribor

KIBLIX 2020–2021 se po večmesečnem spletnem dogajanju seli tudi v fizični prostor največjega neodvisnega razstavišča sodobne umetnosti v Sloveniji, KIBLA PORTAL v Mariboru. Kuratorska ekipa, ki jo sestavljajo Živa Kleindienst, Tadej Vindiš, Peter Tomaž Dobrila in Aleksandra Kostič, v središče letošnje edicije festivala KIBLIX postavlja vprašanje: kateri in kakšni so virtualni svetovi danes? Mednarodna skupinska razstava prinaša kritični pregled sodobnih virtualnih prostorov skozi serijo inovativnih umetniško-raziskovalnih projektov na področju najnovejših tehnologij virtualne, obogatene in mešane resničnosti.

Vabljeni na odprtje prvega sklopa razstave, ki bo jutri, 7. julija, med 19. in 22. uro, ko bodo na ogled virtualna resničnost in video instalacija RE-ANIMATED Jakoba Kudska Steensena, virtualni svet za VRChat in instalacija MetaVrt Sfera4: Klub Tanje Vujinović, participatorni projekt v obogateni resničnosti Skiljelinjer (Linije razmejitve) umetniško-oblikovalskega studia Untold Garden in Sebastiana Dahlqvista, kratki animirani film Kako izginiti kolektiva Total Refusal, video performans Privzeta nastavitev Daniela Hanzlíka, intermedijska postavitev Tretja krajina Nike Erjavec, generativna avdio-vizualna slika Avtoportret Tadeja Droljca, prostorska instalacija Emirja Šehanovića ter spletni performans Nokturno v črni in zlati tandema ATOM-r v sodelovanju z umetnikom Abrahamom Avnisanom.

V poletnih mesecih bomo razstavo dopolnjevali s posameznimi projekti umetnikov in umetnic, ki delujejo na področju tehnologij razširjene resničnosti. Razstavo bomo v celoti zaokrožili z drugim sklopom projektov, ki jih bomo predstavili v začetku meseca septembra.

Razstava sovpada z obletnico ustanovitve MMC KIBLA – v 25 letih od multimedije do virtualne resničnosti.

Več: https://kiblix.org/events/razstava/

Vstop je prost. Razstavo si lahko ogledate v skladu s priporočili NIJZ.

******************
http://www.kibla.org/
https://www.mcruk.si/
http://www.riskchange.eu/
https://www.facebook.com/KIDKIBLA
https://www.instagram.com/kibla/
https://www.youtube.com/user/KIDKIBLA
https://twitter.com/kidkibla

Festival Lent 2021 je konč … Ne! Ni! Ne, nismo se zatipkali. Festival Lent niti slučajno ni končan. Nekje tam, na promenadi, kjer je bilo v soboto tako nabito, kot v vseh najbolj množičnih in lepih spominih, najbrž še traja. In gotovo še kdo kaj prepeva, pleše, migeta. Ampak ne, ni konec! Niti blizu, niti slučajno, ne!

Ker so takšni časi, da se vse spreminja. Lani smo prvič lentali v avgustu, letos pa lentamo od junija do avgusta, kaj avgusta, vse do septembra. Obstaja nekaj, čemur po novem in odslej najbrž že pravimo »Lent po Lentu«. V bistvu pa je vse to lentanje. Ker to je stanje duha! Doživetje, kakršno je bilo teh devet dni z velikim finalom na drugo soboto. Nekaj, kar poletje ne le uvede, ampak podaljša. Da, to bo najdaljše Poletje z velikim P in velikim L za Lent!

Luka Šulić, Dubioza Kolektiv, petki, nedelje …

Da, Festival Lent bo trajal v parku s Poletnim Art kampom skozi vse poletje. Ob dogajanju v parku ne moremo mimo zadnjih avgustovskih vikendov. Za 27. in 28. avgust že veste vse: petek bo pripadel loku in violončelu Luke Šulića, sobota pa Dubiozi Kolektivu. Preden vprašate: žal, Dubioza je že razprodana. Oba koncerta bosta na prekrasnem Rotovškem trgu, kjer je (bil) Večerov oder.

Kaj točno bomo pripravili, izvedli in naštimali vikend poprej, 21. in 22. avgusta, vam še ne moremo izdati, tuhtamo pa tudi o še kakšni lokaciji. Ker takšni smo. Ne moremo si pomagati. Zato vas v sklopu dogodkov Narodnega doma Maribor vabimo na nedeljske Promenadne koncerte v paviljon Mestnega parka, letošnji petki pa bodo sijajno obarvani vedno z dvojnim programom, praviloma duetov v Arkadah mariborskega gradu in/ali na balkonu Mestne hiše Rotovž. Kdo? Bilbi in Gregor, Hauptman in Filip Vadnu, Duo Simpatico … Ni, da ni.

Veliki septembrski operni finale!

Za veliki finale, ko bomo vročemu, krasnemu, pestremu, pisanemu, kreativnemu, glasnemu, nežnemu in temperamentnemu poletju, pomahali v slovo na največji možen način, na Operni noči 2021 na Glavnem trgu, dnevni sobi mesta.

Vse zato, da že zdaj povabimo na prihodnjo, okroglo, jubilejno trideseto lentanje, ko bo Festival Lent znova pokazal, kaj vse natuhta tekom dolge zime, da je vstop v poletje takšen, kakršen mora biti. Ker, saj smo videli letos: brez Festivala Lent se poletje zares ne more začeti.

Dež? Kaj je to?

Da pa se za hip ozremo na pravkar končan glavni, začetni, bistveni del Festivala Lent. Najprej en fascinanten podatek. Veste, kolikokrat je zvečer deževalo, da smo iskali pelerine, pozabljali dežnike, se stiskali pod arkadami? Niti. Enkrat. Samkrat. Padlo je kakšnih sedem kapelj v sredo tam proti večeru, ko se je Gojmir Lešnjak – Gojc ob Marti Zore ravno pojavil na odru. In kaj je rekel? »Pa ne bo nam en dež prišel do živega, ne da ne? Toliko dežja smo že preživeli, pa nam ni prišlo do živega. Potem nam pa tudi teh par kapelj ne bo!«

Zapeli smo oooo in aaa in jejeje in so oblaki šli pa-pa. Sploh z Odra Triglav, kjer smo se zibali s Tretjim kanujem, znali na pamet komade, za katere smo mislili, da jih sploh ne znamo, s Slavkom Ivančićem ter pomahali Franu Milčinskemu Ježku, skupaj z njegovo vnukinjo Nano Milčinski.

Dve gugalnici!

Sicer pa je deževalo le en četrtkov popoldan, pa še takrat je bilo programa zelo malo okrnjenega. In potem v nedeljo, ko smo že vse pospravili, a nikakor končali. Ker lentanje te ne spusti kar tako.

Če pa že, je itak bilo obratno. Ana Desetnica, naš festival uličnega gledališča, je vajena vsega, ampak take vročine? Da smo predstave ob 17.30 raje prestavili na 20.00, takoj po prvi predstavi. In, o, se je izplačalo. Pa še ko ni bilo vročine, je špricalo od curkov, kakor na klovnaži Ram. Neskončno smo bili hvaležni, da je Franc Pestotnik na Počivaj v miru zaslišal aleluja in vstal od mrtvih.

Na Glavnem trgu smo si podajali kulturo sem in tja, tja in sem. Od uvodnih Sevensmiles, ko je donela krasna glasba Astorja Piazzolle, pa do otvoritvenega dne naše osnove, temeljev, bistva – Folkarta. Triintridesetega po vrsti, tokrat s štirimi gostujočimi tujimi skupinami iz Srbije, Bolgarije, Bosne in Hercegovine ter Češke, ob gostiteljih, naši Akademski folklorni skupini Študent. Aja, kako smo spet stegovali vratove in se rukali, halo, ali so bolgarski folkloristi res postavili dve gugalnici? Ja, so.

Vinko še nasmeji!

Pa smejali smo se. O, koliko smo se presmejali. Ko smo seveda pravočasno nabavili vstopnice za StandUpLentTadej Toš nas je povozil s svojim mitraljezastim drdranjem Zdravljice, ko smo ploskali, čeprav se baje spoštovanje po himni kaže tako, da si tiho. Haha, kaj pa če je izvedba dobra? In izvedbe so bile, oh, dobre! Perica Jerković ni zaman javljal, da se je nastopa Stari, umrl sem, tako veselil in nato še po nastopu hvalil, kako edinstven je Festival Lent. Pa Vinko Šimek je požel aplavz aplavzom. Ne samo, ker se spodobi in ker je prav, ampak ker – ja!

Sicer pa so nas tako nasmejala tudi Živa dvorišča, videli smo Jamieja Oliverja, kako je pokušal juho z Radensko, šteli, koliko ukulelejev je v Ukulelent, poslušali, kako in kje se je Avgust Demšar, avtor kriminalnih romanov o Martinu Vrenku, vozil po prvih tekočih stopnicah v Mariboru. Na Rajzefibrčnih sprehodih smo toliko izvedeli, da smo pol pozabili, pol pa že dalje trabunjamo.

Sojeni biser galerije

Nihče ni mogel vedeti. Nihče. Kako bo, ko se bomo vrnili v Sodni stolp. Prenovljen, krasen, nov Sodni stolp. Tako nov, da ima zdaj zgornjo etažo. Sprva smo bili še malo skeptični. Marko Grobler je uvodni večer skozi prepišnike slišal, kako sta vražje igrala Matjaž Balažic in Timi Krajnc»O, zunaj imajo pa bolj veselo muziko! Bomo šli pol tja. Dve še zdržite, pa bodo tudi moje bolj živahne!«

In od tu je šlo samo še navzgor. Od intimnih in nežnih izvedb, da ne rečemo ultimativno neponovljivih, kakršen je bil razprodan koncert za »glas, kitaro in kašelj« Ibrice Jusića, ki je dal več kot vse od sebe, pa svojstvenega sveta Katje Šulc, Balladera in Obliviona, pa tja do odlomljenega žura z Brencl Bando, kjer si prišel gor po stopnicah in so te že vabili v vlakec, ki je šel med, pod, nad sedeži. Da tega, kako tam zveni električna kitara, ki jo je zagrabil Julijan Erič na svoj prvi od štirih (!) zaporednih koncertov, raje ne omenjamo.

Letošnji rekorder? Štiri zapored.

Ker Julijana Eriča vseeno moramo omeniti. Ha! Pa kako ga ne bi! Štirikrat je igral, brenkal, grizel. Najprej s triom, ko je začel igrati, ne da bi pozdravil, za kar se je sicer vljudno opravičil, ampak saj ne bi bilo treba. Nato je v ponedeljek prvič stopil na JazzLent, potem ko smo se presmejali na treh zaporednih komedijah na Odru Minoriti – Nove KBM, ko je zbral prvoligaško postavo v Blues Experience.

Smo kdaj slišali več bluesa kot letos? Smo? Ve kdo? Izvedeli smo tako, kaj blues je. »Edina žalostna stvar na svetu, ki te lahko naredi srečnega,« je dahnil Igor Leonardi, bobnar Zlatko Djogić pa pristavil, da »blues seveda ni naš žanr, ampak je medij, ki nam pomaga, da povemo, kako in kaj čutimo.«

In smo čutili, kaj čutili. Imeli smo najdaljši koncert na letošnjem Festivalu Lent, ki je bil daljši od dneva in skoraj tudi noči. Do kam, do kako dolgo, do kje so igrali Prismojeni profesorji bluesa? Še mogoče celo igrajo? In to potem, ko je vmes Erič, tretji dan zapored, na Večerovem oder bil del Njegovih Skal. Čigavih? Pero Lovšin je prišel in rekel »Smo mislil’, da vas bo mau več; sam so pa pravi, a ne, fantje?« Marsikaj je povedal, vendar se je zaustavil sam, ko je rekel: »Mah, bom raj mau več pel kot govoru

Tam je Erič nažigal bas, za konec pa je s svojim matičnim bandom Prismojeni profesorjibluesa z zobmi igral kitaro že tam, po dveh komadih. Od tu je šlo samo še dalje, samo naprej, tja, do enih zjutraj in je Djogić prosil, če lahko grejo domov. Ne obiskovalci, ampak oni.

Ja, saj vemo, kakšna ste, publika JazzLenta. Ne greste domov in vedno pridete. Plešete, ko naj ne bi. Pojete, ko je to obvezno. Vse, kot mora biti. Ko zbrano poslušate blues legendo, kakršna je James Blood Ulmer. Ko se prelevite v kubansko žurko na Harold Loper-NussaTrio in se vam odlomi v velikem finalu z Bokanté, nekaj, česar zlepa ne bomo pozabili.

Dober špil, ko poči struna

Salonu glasbenih umetnikov smo lahko videli, kako bo videti prihodnost klasične glasbe, se v GT22 sprehodili skozi predavanja in razstave ter obletnice v fokusu Celovca in Trsta, pogledali kuriran in nadtop program festivala Dokudoc v KC Pekarna ter na KMŠ odru videli, kakšna je lahko spet Dravska ulica, ko je bil špil Koala Voice, napolnjen gor do mosta, tako dober, da je Manca Trampuš rekla, »da veš, da je dober špil, ko ti poči struna« …

Pa Športni Lent z že(l)jno in uspešno mednarodno veslaško regato. Da nam tega, koliko veselja in zvedavosti je bilo na Otroškem programu v Vetrinjskem dvoru, itak ni treba posebej poudarjati. Aja, pa samo zato, ker se lahko, se pohvalimo še z dvema razstavama (K18 z Razstava: voda kot element, voda kot vir; Vodni stolp: razstava Đorđe Balašević in Festival Lent).

Jurčkov oder odpotoval na temno stran meseca

Samo za konec pa smo pripravili naše najbolj odmevne, najbolj množične, najbolj glasne dogodoviščine. Kako se je Tomaž Domicelj, recimo, na Jurčkovem odru zahvalil labodom in galebom ter nam za vsak slučaj prihranil dve od dvanajstih kitic Kaj jaz jem; kako se je Hauptman priklonil Borutu Kocjanu. Ja, so trenutki, možni le na Festivalu Lent. Tako nezgrešljivo … Naši. Skupni. Pietetni. Neponovljivi.

Tuje zasedbe so nas, denimo La Fanfarria del Capitan, naučile, kako se pleše sambo, ampak so raje kot prismuknjeni Argentinci preverili, ali ni nemara kakšen Brazilec med nami (odgovor: ne, ni bil, vsaj roke ni dvignil). Domače gore listi pa, da je vsak svoje srečke kupec, kakor je pristavil Tadej Vesenjak in nam svetoval, naj ruknemo enga, dva, tri, ker naslednje tri »de hude«. Katalena je slavila svojo dvajsetletnico prav na Jurčkovem odru in, ja, prav na rojstni dan, veliki finale pa nas je odpihnil in prestavil na temno stran meseca z Eclipse: Tribute to PinkFloyd.

Solze, jahanje, petje vnaprej in nedelje, ki to niso

In potem je tu še Večerov oder. Začelo se je … Kaj naj rečemo? Poskakali ste gor na korita, tresli drevesa, cepetali, skakali po sedežih, stiskali ograjo, peli pod arkadami, rohneli z balkona … In to ste bili le vi, občinstvo. In kaj so zganjali na odru? Gibonni si je skoraj solze brisal, ker je Maribor premagal sto let »suše i tuge«. Mi2 so se tako hecali, da bi lahko šli na StandUpLent, ampak kaj, ko jih ne bi spustili: peli ste Pojdi z menoj v toplice še preden je band sam začel. Ne, Jernej DirnbekDimek ni imel prav, vrhunec ni bil že v prvi tretjini koncerta, ko je vlekel svojo harmoniko. O, ne.

Nedelja je bila s Siddharto takšna, da je Tomi Meglič po skoraj dveh urah in pol lahko samo rekel: »Človek sploh ne more verjeti, da je danes nedelja.« Saj ob Orion Lady več ni bila. PeroLovšin je povedal, zakaj letos ni dobil jabolčnega štrudla. Big Foot Mama se je slekla do akustike, pa je Sam prjatla zvenela čez Glavni trg. Rudi Bučar je bil v svojo Bando, o, skoraj ne moremo mimo, tako dobre, razposajene volje, da je imel še impro šov za tisto leto, ko ni zmagal na EMI.

In slišali smo isti komad v razmagu štirih dni, ko je Hamo & Tribute 2 Love ponudil Dolgo nisva pila in je Peter Dekleva, ki je onegavil kitaro, Denis Horvat pa je namesto klaviatur jahal kar njegov hrbet, pel Rudijeve dele, mi, resni poznavalci istrskega dialekta, kakor nas je označil Hamo, pa nismo smeli ocenjevati, kako blizu da je. In vse to pred eksplozijo drugega petka in druge sobote. Najprej je S.A.R.S. začel s trobento koncert že kar ob odru, kar na cesti, tulum, ludilo, razvrat; nato je prišel pa še veliki finale z Alo!Stari in Brkovi. Večer, ko so se ljudje metali z odra ali pa kar tako iz publike. Ja. Na glavo.

To. Je. Lentanje.

Zdaj torej spet vemo. Festival Lent in začetek poletja sta si usojena. Za še tisoč let, kakor so upali tudi naši zvesti pokrovitelji pred začetkom Festivala Lent, ki tudi brez njih ne bi bil možen.

Bil je Festival Lent, ki še vedno morda česa nima, pa še vedno upamo in verjamemo, da bo imel. Kajti, če samo pogledamo, kakšen biser je Sodni stolp? Kaj nas potem nemara čaka prihodnje leto, ko se obetajo morda novi odri, nove rešitve, ampak gotovo tudi tisti tradicionalni občutek, ko ni, in ni ne konca in ne kraja novih dogodivščin, druženj, izkušenj, koncertov. Letos smo vse to spet izbrskali. Lentanje te vedno nagradi. Bolj si radoveden in pogumen, večja je nagrada.

Kaj je torej to?
Kaj?
Lentanje!

Se vidimo čez poletje, ki bo trajalo do septembra. Nato pa prihodnje leto! O, ja!

In še darilo: naj lentovske izjave

»Samo ne recite, prosim, da je bil Leonard Cohen pevec. To je tako, kot da bi za vašega Prešerna rekli, da je pevec.« Ibrica Jusić, Sodni stolp

»Naj dvigne nekdo roko, ko misli, da jeseni ne bomo not? No? Okej, vi gospa, vi ne boste not, ker mate pesa!« Tadej Toš, StandUpLent

»V Kviku smo se, ko je Maribor dobil prve tekoče stopnice, vozili do onemoglosti!«Avgust Demšar, Živa dvorišča

»Z Vidom Turico posvečava ta komad velikemu prijatelju, ki je danes preminil, Borči Kocjan. Tale je za Bokija!« Žan Hauptman, Jurčkov oder

»Daj, zarolaj toti naš džingl StandUpLenta, ki nam ga je Sebastijan Duh naredil za dva litra šnopsa!« StandUpLent

»Če nede do česa razmo, neje to nič, ker to samo kaže na veličino našega jezika. Sicer pa … Je že boljše, ka v življeji veš, za kaj gre, pa čeprav tega ne razmeš.« Tadej Vesenjak, Jurčkov oder

»Zdaj moramo delati daljše standupe. Da lahko inšpekcija prešteje, koliko vas je lahko tu.« Tim Andrić, StandUpLent

»Če ženska joče, je nikar ne tolažite; pustite ji veselje, naj bo žalostna.« Nana Milčinski, Oder Triglav.

 

Piše. Jaša Lorenčič

 

Zadnji dan Festivala Lent je v bistvu nekakšen mit. Ker po svoje niti ne obstaja. Pravzaprav je, ampak v bistvu ga ni. Zadnji dan Festivala Lent ni najprej niti dan, ker je tako dolg, da sta v bistvu vsaj dva dneva, v resnici pa jih je (bilo) minimalno devet. In definitivno ni zadnji. Letos pa vsekakor ne. Ker bomo lentali še globoko v avgust. O, ja. Ampak za en večer, za drugo soboto, je bil Festival Lent najbrž res vse, kar je lahko. Kar je bil, je in bo! 

Praznik in poosebljen biser

Mi smo raje zavili kar na balkon. Ker tam je bilo še nekaj mest. Ker tako je, ko se zgodi zaključek vseh zaključkov. Ko se zavrti Folkart! In res nikdar ne zapišemo zaman, da je najboljše, kar gostujoče skupine premorejo – in premorejo res najboljše – prihranjeno za sam konec. O, kakšen epski finale!

»Folkart je praznik našega mesta in poosebljen biser Festivala Lent,« smo zaslišali za uvod, preden so nastopile skupine Folklorni ansambel AKCUS »Seljo« iz Sarajeva, Folklorni plesni ansambel »Sredets« iz Sofije, Folklorni ansambel Moravske »Kyjov« iz Kyjova, Ansambel narodnih plesov in pesmi KUD »Sevojno« iz Sevojna ter Akademska folklorna skupina Študent iz Maribora ter njen Glasbeni sestav.

Že uvodna večerna skupina iz Bosne in Hercegovine, ki je edine nismo videli na krasni četrtkovi otvoritvi na Glavnem trgu, a se je kot vse druge zavrtela na mestnih trgih in v parku, je pričarala tisto pristno vzdušje, ko robčki migetajo po zraku ter se osem deklet in šest fantov suče sem in tja. Bila je predstava, vredna več kot le tradicije. Sploh pa v letošnjem letu, ko je že tako težko prehajati meje sem in tja, je Folkart v svoji triintrideseti izvedbi pokazal žlahten trud in nepopisno, a hkrati pisano kvaliteto različnih kultur. Komaj čakamo spet dan, ko bo zaključek, kakršni so zaključki že bili! Da se takšno radost, toliko srčnosti, glasbeno plesnih vragolij, čustev in zgodb odvrti pred čim večjim številom ljudi. Ker, nenazadnje, ko gledamo Folkart, vedno gledamo sebe. Vse nas!

45 minut in »si hin«

»Danes ni nič drugega pomembno. Pri’ite! Ne si tega delat’, da vzadi stojite, pri’ite tu pod oder!« Tako je začel Tine Matjašič. Ja, brez okolišenja. Ja, kar direkt. Ker, ko je mariborski punk rock band Alo!Stari točno ob 20.30 prihrumel na Večerov oder, je sledilo približno 45 minut takega šusa, da je Matjašič po kake pol ure rekel »jaz bom hin«. In je res skoraj bil.

Pridirjali ste pod oder. Dvignili roke v zrak. Kar je band rekel, ste upoštevali. Mu jedli z roke. Do zadnjega. In znali skoraj vse na pamet. Od uvodne Star prek priredbe MačekMuri, pa do paketa gigamestnih hitov Vse bi dal in Nea vem kam»Tu gori je vroče ko pes! Dobro, zadnje tri dni je bilo res malo bolj zdržno, samo kaaaak mi jeeee vročeeee!« se je drl Matjašič. Peterec je pržil, sprašil, drgnil. Pri Mozolj se je Matjašič za zadnji krik tako zabrisal na kolena, da je s čelom drajsal po odru. Taki špil, saj vam pravimo. »Mi smo ful hin, samo še bomo dva, ne, tri!« Veseli, ker niso prišli od daleč, kakor so se pošalili. Če so pa od tukaj. Mestni, naši pubeci. »V čast nam je, da lahko zaključimo Festival Lent, dajmo en aplavz!« so rekli in vi ste zaploskali.

Potem pa je sledilo, kar smo mislili, da v »novi normalnosti« ne bo več možno. Pri Nea vem kam je Matjašič pomahal publiki, ki je že tako ali tako začela premikati sedeže sem in tja. Pokazal, naj pridejo bližje, stopijo skupaj. In se zabrisal. Na folk. Ja. Na folk. In plaval čez množico. »To je mesto, kjer smo vsi familija in kjer se imamo fajn!« O, ja. Vse bi dal za »toto moje faking mesto«!

Naj band? Najbolj glasen gotovo!

In vse to, še preden so gor prišli Brkovi. Punk rock turbo folk spektakel. Z naskokom najbolj glasen band letošnjega Festivala Lent. Sicer pa so vajeni različnih »naj« nazivov. »Mi smo zagotovo najslabši band na področju nekdanje Jugoslavije! Še brat mi je rekel, češ, super je band, dokler ne začne tip pet. A ti poješ? U, pardon, sem mislil, da igraš kitaro!«

Brkovi so stresli Večerov oder do temeljev. Leteli so stoli, leteli ste vi. Ja, vi. Kar med publiko je nekdo priletel in skočil in odlom, in … in norost in Festival Lent in … Mislimo, da je bil komad z naslovom, pardon, takšen je, Pizda materina. Oh, ja. Pa peli ste Šef, z ustnic smo vam razbrali, kako ste znali vse do kraja. Shamso 69, nesporni frontman, pa je stal z razprostrtimi rokami, nekako tako kot zmagoslavno. Ker … to so zmage. Glasne zmage.

Sijaj vseh sijajev

Bil je sklepni, zadnji, finalni večer Festival Lent, kakršnega smo vedno pomnili. Kamorkoli si stopil, je bil žur. Kamorkoli zavil, doza dobre volje. Kamorkoli naslonil uho, udarna muzika. In kjerkoli: vi. Koliko vas!

Pa naj je bilo to na Pozor! Muzika na cesti!, ko so se člani štajersko-prekmurske zasedbe Thanx, ki je sila popularna v Avstriji, metali na kolena s kitarami, magari, vi ste jim neusahljivo ploskali. Ali pa na še enem prenapolnjenem večer na KMŠ Odru z Lacha gostuje: Jam Session. Vrsta za odrom, pod odrom, nad odrom. Ko smo šli mi mimo, smo pokasirali takšno verzijo Englishman in New York, da bi Sting prikimal in šel na kakšen drink.

Najbrž kar dol po Dravski in na nabito polni lentovski promenadi levo, tja, proti Jurčkovem odru. Sijajno je bilo! Sijajno! Ker je sijalo, ko smo ujeli Shine On You Crazy Diamond, ki jo je poustvarila in tja za temno stran meseca poslala slovenska zasedba Eclipse: Tribute to Pink Floyd. Koliko vas je bilo! Tja gor, kako to sploh uspete sedeti, ne da bi zdrknili s klanca? Kako ste zapirali oči, odpirali srca, duše, ušesa. In kakšen solo na saksofonu je uprizorila Ana Šimenc? Vijuuuu!

Še dobro, da je takoj sledila Breathe, da smo nekaj podobnega kot lažje zadihali. »Vidimo vas, slišimo in čutimo!« smo zaslišali z odra, vi pa ste ploskali na najbolje obiskanem koncertu letošnjega Jurčkovega odra, ki je na samem koncu iz Vodnega stolpa naredil nekaj piramidi podobnega. In to potem, ko je za uvod že rockovsko žagala mariborska Dogma. Ne za dobre, ampak nove čase, da bo vse, kakor je in mora biti!

Res so »super skupina«

Finalni večer je imel toliko vsega in toliko vas, ampak konec smo dočakali tam, kjer je ponavadi najbolj svojevrstno. Kje drugje kot na JazzLentu na Minoritih, na Odru Nove KBM. Saj smo brali, slišali, pisali, kaj vse, da premore skupina Bokanté. Toda, saj jih ni bilo osem (ali devet? saj ne vemo) na odru? Ne, ne. Bilo jih je, vas je, nas je … Vsi. Kar rinili in rinili ste naprej. Stali ob tribunah. Sedeži skoraj povsem zasedeni. Kot da ste vnaprej vedeli, kaj bo.

Niso zaman »super skupina«, sestavljeni izpod peresa Michaela Leagua ter iz kolektiva Snarky PuppyMalika Tirolien je imela takšen koncert v koncertu, njen glas je bil orkester, njena predanost vesolje, takšen razpon, toliko karakterja, toliko nepopisne življenjske nravi, da tega zlepa ne bomo pozabili. Nak. »Hvala vam, da ste plesali!« so se celo zahvalili. Ah, res ne bi bilo treba.

Če pa je bilo vse, kar so počeli, virtuozno. Naj bo to solo na lutnji/oudu. Naj bo to vse, kar je na lap steel kitari drajsal Roosevelt Collier, velika zvezda. In kot celota so bili res toliko vsega hkrati, da so domala žanr zase. To je blues, je folk, je karibska folklora, je skoraj trip-hop. Je toliko glasbe, ko slišiš vsak inštrument posebej in vse hkrati. Kot da bi pojedel in spil vse opioide, ampak bil hkrati v drugem stanju, a ves čas nekako še priseben. Komadi, ki se skoraj ne končajo. Koncert, ki je spremenil zavest. V vseh pomenih.

Vredno. Vredno. Vredno.

»Predvsem zahvala vsem vam!« so sporočili z odra. »Za tako lepo energijo, da smo bili po letu in pol na odru. To je naš tretji koncert, prvi po januarju ali februarju 2020. Kajti, odpraviti se zdaj, v teh časih na turnejo? Ko imaš PCR test ob petih zjutraj, pa moraš takoj na pot? Ampak, zavoljo tega nocoj, zaradi vsega tega je vse, čisto vse vredno! Hvala!«

To so bile sklepne besede Festivala Lent 2021. In vse, kar so rekli Bokanté, podpišemo, razumemo, živimo tudi mi. Ni, kot je bilo, ampak je. Še bolj. Ko je, potem res je. In ko Festival Lent doživi takšno drugo soboto, takšen finale … Potem vemo, da bo poletje več kot uspešno! Bo dolgo, kaj dolgo, najdaljše. Ker bo tudi Festival Lent najdaljši.

Se vidiiiimoooo avgustaaaaa!

Izjava dneva

»Danes ni nič drugega pomembno. Pri’ite! Ne si tega delat’, da vzadi stojite, pri’ite tu pod oder!« Tine Matjašič, Alo!Stari

Številka dneva

48 – Minut smo mi štopali, da je trajal koncert Alo!Stari. Vredno. Vsake. Minute.

Aja, še to.

Kmalu pride tudi besedilo, kjer povemo, da »ni še konec, ne!«

 

Piše. Jaša Lorenčič

Ko pride drugi petek Festivala Lent, kakor pravi lentovska tradicija, vidimo, gledamo, bolščimo, ampak nismo povsem prepričani, ali je vse to res?

Je? Vidimo dobro? Takšen pomežik Franu Milčinskemu Ježku od njegove vnukinje? Dvojni kitarski vrat in popust na kitice Tomaža Domicelja? In, ali je res trobentač skupine S.A.R.S. začel koncert, ki je bil od tiste sekunde naprej samo še nepopisen kreativni razvrat, kar na cesti, ob odru? Ja, je. Nismo sicer stoodstotno prepričani. Ampak je. To je bil drugi lentovski petek 2021. Vsaj tako se nam zdi. Če je bilo res vse res, pa lahko preverite tudi v krasni fotogaleriji.

Sedi, sedi mi v naročje

Nana Milčinski ni le pela dedkovih šansonov in pripovedala zgodb. Ne. Pričarala nam je Franeta Milčinskega Ježka. Kot da bi bil skoraj tu in zdaj. So pač zgodbe, ki presegajo uradne biografije. »Ta pesem, ki sledi, je iz leta 1944, ko sta se babica in dedek poročila. Dedek je v mestu srečal brezdomko, ki se mu je zasmilila, hkrati pa je začutil njeno zgodbo. Ko je prišel domov k svoji ženi, ki jo je imel tako zelo rad in se zavedal, kako srečen je, da sta skupaj, je nastala pesem Sedi, sedi mi v naročje.«

Da, tako nežno se je ovijala Ježkova dediščina na Odru Triglav. O, koliko vas je vpijalo njegove zgodbe. Tako vesele kot žalostne. Če vprašate Nano Milčinski, bo rekla, da se prava Ježkova duša skriva v njegovih najbolj žalostnih šansonih. »Takšen je recimo Hiša št. 203. V hiši številka 203 se godi sto stvari … Zunaj je sonce, zunaj je raj, ti pa mirno, mirno greš in nič ne veš, da v hiši številka 203 se godi sto stvari.« Ampak, Janez je bil, kakor pravi pesem, vseeno vesel, ker je s Petrom preudarjal, kdo v nedeljo bo dal gol. Zalajal je kuža, slišal se je otroški smeh. Da, to je pristna čarobnost Odra Triglav. Četverec na odru je pričaral Hišo številka 203 – poleg Nane Milčinski še Joži Šalej na klaviaturah, Nino de Gleria na basu in Blaž Celarec na bobnih – tako pričaral, da se je Nana priklonila publiki in s pomigom proti nebu pomežiknila tudi dedku.

»Najlepša hvala, res sem nocoj izbrala njegove najbolj žalostne šansone, ampak take žalostne pesmi so mi všeč in povedala bom, kot vedno, kako bi Ježek to komentiral. Po svoje bi rekel: če ženska joče, je nikar ne tolažite; pustite ji veselje, naj bo žalostna.« Nato pa vseeno krenila še v radoživo Vesolje brez konca in kraja. To je bilo njuno vesolje, v katero pa smo se z raketo nežnosti popeljali skupaj z njima: »Če takoj si priznava, bo bolje, Nana in jaz imava svoje vesolje.«

Nepoboljšljivi Domicelj

Bil je eden tistih petkov, ko je vse, kakor mora biti. Če ne verjamete, lahko poleg naše galerije pogledate tudi naše zgodbe, recimo kako preudarno je Tim Jančar igral na klavir, kjer smo sklenili nov cikel Salona glasbenih umetnikov. Ali pa Noreia v Sodnem stolpu. Oh!

Potem pa so tu večno nepoboljšljivi. Takšni, kakršne imamo tudi vedno radi. Tomaž Domicelj je, reci in piši, na Festivalu Lent nastopil dvaindvajsetič. Pri čemer je bil nazadnje z nami leta 2017, ko je preigraval kubanske ritme. A tokrat je prišel s kitaro, kakršnih veliko nismo videli, pa smo videli res že marsikaj. Prinesel je kitaro z dvema vratovoma, t.i. double-neck kitaro. Da je lahko pobrenkal malo na dvanajst, malo na šest strun. In, kot da to ni zadosti, je ob sebi imel še mojstra vseh kitarskih mojstrov, Primoža Grašiča.

»Špricerja še vedno ne dam!«

Bila sta, kako naj rečemo, bluesovsko razpoložena. »Hej, Meri, saj se poznava, ne prodajaj več telesa, tvoj rodni kraj je Fiesa, hej, Meri, kje zdaj so časi, ko bila si še Marija in najljubši kamp Lucija!« je šla skozi pesem iz Slovenske popevke 1980. »A kdo snema tole? A? Eva? E, vidiš, tak’le ‘mamo«, se je šalil Domicelj.

Ja, bil je res na hece. Kot recimo svarilo pred komadom Kaj naj jem iz leta 1992, ena tistih, ki jih na Festivalu Lent še posebej radi slišimo. »Napisal sem ogromno blues komadov, samo dva ali tri pa, ki so, pa še to v narekovajih, kao bolj na jazz. In moja najdaljša pesem govori o – hrani. Komad ima, da boste vedeli, trikratni refren in dvanajst kitic«, je pripovedal Domicelj, »ampak ne skrbite, danes bom zapel samo deset kitic! Pa še to: tukaj jaz spremljam Primoža, ne on mene. Je pa taka, res bolj jazz, no, saj Manouche, ki sledi za nama, ima veliko komadov na to finto!«

Nič ni lepšega od tega, ko se izvajalci tako vzajemno napovejo in imajo, nenazadnje, tudi preklemansko prav. Domicelj je že imel. Kakšna brezskrbnost na Manouche! Elektro swing, komaj tretji nastop od prvega leta 2013 in poznalo se je, kako vas srbijo boki. In to gori, doli in naokoli po Lentu. Sploh pa, če Domicelj uvede petkov večer z nepozabno Špricer blues. »Za vse stvari na svetu, jaz svoj’ga špricerja ne dam!« In komu se je najbolj zahvalil? »Hvala labodom in hvala galebom

Trobenta kar z ulice

So koncerti, ki se sploh ne začnejo na odru. Ne. Nebojša Pavlović je zajel zrak, nastavil ustnice in pihnil v svojo trobento, kar tako. Še na trgu, v bistvu skoraj ulici. Tam nekje med nevidno ločnico, ko Rotovški trg še ni Večerov oder. Ampak, ko se je pridružil preostali šesterici, je bilo kraljevsko. Sploh na letošnjem Večerovem odru smo videli že, em, kako bi rekli, skoraj vse. Mogoče celo preveč. O, ja. Od plesanja po koritih do onegavljanja s kitaro.

Ampak to, kar je zbobnala skupina S.A.R.S.?»To rade, to rade, gangsteri iz vlade!« je zadonela To rade čez trg. Roke so že bile v zraku, noge še pokrčene med sedeži. »Kako ste Slovenija? Dolgo, dolgo se nismo videli. In? Kako je kaj korona? Do zdaj ni bilo pravih koncertov, auuuu! Zdaj pa povejte: bomo ‘rokali’ kot v dobrih starih časih ali boste sedeli do konca koncerta?«

Kaj mislite, katero možnost so izbrali vsi tisti, ki so že davno pograbili vse vstopnice? Sedeži so sicer fizično ostali, ampak v glavah jih ni bilo več. Niti stali niste več dolgo. »Ooo, živim na Balkanuuu!« je zadonela skozi in ljudje so že v uigrani koreografiji mahali z rokami nad glavami, s pesmijo na ustnicah in z iskrami v očeh. Res je bilo tako.

Kot v dobrih, starih časih

In samo, da je šel skozi prvi bolj prepoznaven ton na obvezne akorde za Buđav lebac, se vam je odlomilo. Od tu ni več poti nazaj. Nova, stara, katerakoli normalnost je dobila narekovaje. Ker – to? Ne, ne. To ni možno. Ne tak špil, ne toliko energije, da je pevec Žarko Kovačević razprostrl roke, kakor da je dobil zlato medaljo ali etapno dirko. In ko smo ujeli recimo bobnarja Milana Jejina, kako je v pesmi Rakija pogledal naravnost v kamero in izpustil nečloveški: »Aaaaaaa!!!«. In nato so si natočili. Dezinfekcijo. Ker, ja, S.A.R.S. je virus. Virus pozitive, ki se ga želiš, kaj želiš, moraš nalesti.

Ker, kaj pa naj rečemo po nastopu, kjer se po uri in pol reče: »Samo to moram rečt, da se pri naslednji pesmi skače. Lent, bomo skakali?« Mislimo, če smo videli prav, da se je treslo vse. Od mobilnih stranišč do arkad. Na balkonu, pred odrom, med tonskimi tehniki. Vibracije, čaga, »tulum«!

Zlato blues trubadurstvo

Če bi izbirali najbolj zmagovalno odrsko prezenco Festivala Lent 2021 … Okej, zmagovalca ne bi mogli izbrati, ker je preprosto pretežko. Ampak, v ožji izbor pa mora priti James Blood Ulmer. Letnik 1940. Ja. Nismo sicer preverjali, pa ne samo na Odru Minoriti – Nova KBM. Najbrž na celotnem festivalu z naskokom najstarejši?

In to sam na odru. Ja. Sam. Skoraj v zlato, pisano ogrinjalo odet in naslonjen na ogromno, veščo in neskončno zgovorno kitaro. Blues legenda, ki je sedeč med ojačevalci okrepil sporočilo bluesa, kakršen je v osnovi bil. Pesem ceste. Stiska prihodnosti. Križišče, kjer usoda vzame prednost življenju. In to od take legende, ki je res dal vse od sebe, da je odpel svoj koncert? Legendarno! Da smo vzeli kot kompliment!

Izjava dneva

»Če ženska joče, je nikar ne tolažite; pustite ji veselje, naj bo žalostna.« Nana Milčinski o dedku, Oder Triglav.

Številka dneva

81 – James Blood Ulmer je koncertiral blues-trubadursko predano, pri rosnih enainosemdesetih.

Sobotni hiti!

 

  • Zadnji daaaaan! Zadnji, zadnji, zadnji. Pripravljeni? Najboljši nasvet: samo na Festival Lent, nič tuhtat, imamo vse, pa še več. Pozor! Muzika na cesti! vas bo našla, niti malo ne dvomimo.
  • Uradni zaključek Festivala Lent vedno pripada enemu in edinemu: Folkartu! Štiri skupine od 20. ure dalje v Dvorani Union.
  • Če še slučajno niste bili v Sodnem stolpu, potem ni dvoma: Goran Bojčevski Triood 20.30 dalje!
  • Kje bo eksplodiralo, vemo. O, vemo. Alo!Stari in Brkovi. O, bo tole smeha, petja in norosti. Od 20.30 dalje. Kje? Večerov oder!
  • Za otroke je nezgrešljiv finale Rajanje z Romano. Ja, Romana Krajnčan bo od 18.30 dalje v Vetrinjskem dvoru.
  • Bi radi šli v vesolje? Potem bo za vas od 21.30 dalje na Jurčkovem odru Eclipse: Tribute to Pink Floyd.
  • Smeji se vam? Potem pa brž na StandUpLent v Vetrinjski dvor, danes bo mešanica treh komikov ponudila Jezičnega dohtarja, Stand up komika in Gastarbajterja. Od 21.00 dalje!
  • Kolikor jih poznamo, bo Lacha gostuje – Jam Session dodobra premigala Dravsko ulico na KMŠ odru. Od 21.00!
  • Vemo, kdo zapira Festival Lent, no, vsaj uradni del. JazzLent! O, ja. In to, kakor je skoraj tradicija, s supergrupo! Bokanté pride, mešanica kitar in tolkal. Tole bo tolklo … Ali boste spet plesali? Od 22.00 dalje na Odru Minoriti – Nova KBM.

 

Aja, še to. Uradnega after-partyja resda ni, tudi ognjemeta ne, ampak verjamemo, da bo Festival Lent 2021 dočakal enega najbolj norih koncev. Ampak, kaj je najboljše? Da še sploh ni konec! O, ne, saj se bomo videli še avgusta … In celo septembra.

 

Piše. Jaša Lorenčič

 

Dve gugalnici. Na trgu. Počena struna. Pod mostom. Prepesnitev refrena samo za Festival Lent. Ja, saj smo vam rekli. Mali petek je na Festivalu Lent doživetje svoje sorte.

Na Festivalu Lent prav tako obstajata dve časovni enoti. Po našem štetju. In pred našim štetjem. Letos namreč lentamo že devetindvajsetič. Ampak, šteje se pa tudi pred našim časom. Naše bistvo, naš ponos, naša ulična, glasbena, etno pisanka. Folkart! Triintridesetič je v našem mestu, spet na krasnih trgih, vmes zavijejo tudi na gostovanje po okolici in se nato združijo v dvorani Union na spektakularnem zaključku. Ampak, do tja je še daaaaaleč. To je bil šele mali petek. Kje je še tam nekje nedelja zjutraj… Uuuuuf! Če nam ne verjamete, lahko vedno preverite v naši krasni fotogaleriji.

Gugalnica. Ne, dve gugalnici!

Kaj mislite, kako dolgo traja, da na Glavnem trgu iz nič nastane popoln krog s popolno sredico? Lentovsko vprašanje terja lentovski odgovor. Torej? Manj kot ena minuta. Ja, smo »štopali«. Tako je, ko se zgodi večerna otvoritev Folkarta. O, ja. Sklenili ste najbolj zvedav, pisan, razigran krog, kar jih je. In stegovali vratove. In, ja, spet smo ujeli tudi stanovalce, kako so ujeli dogajanje. Čez okno. Kot je tudi prav, Festival Lent je poosebljena radovednost!

Začeli so strastni in vrhunski srbski folkloristi iz skupine Sevojno. Na »polni šus« so se zavrteli v krasnih, nezgrešljivo vpadljivih nošah. Bolj so se vrteli, bolj so vihrala pokrivala. Vlaški in šobski plesi. Sledila je barvita češka skupina Kyjov, bolj nežna, ampak nič manj vredna pozornosti. Kako ste vpijali z očmi, še bolj kot s telefoni. Trenutki, ko folklora sreča sedanjost, se zapišejo v spomin. Tisti, najlepši. S prstom v zrak, ko se trije pari zavrte, kakor v primeru skupine Kyov.

In potem so prišli še Sredets iz bolgarske prestolnice Sofije. Slišali smo, na uho nam je prišlo, da so šokantni. Da brade padajo po tleh od osuplosti. In res. Vedno hitreje in hitreje, vedno bolj na poskok, pa noben ogromen klobuk ni zdrknil z glave. Vedno hitreje, brž in brž, dokler niso prišli do točke, ko so, ja, ne zafrkavamo se, čisto zares, pripravili gugalnico. Ne, ne gugalnico. Gugalnici. Dve, ja. Fantje so držali ali vlekli vrv, dekleti pa sta se gugali. Kar tako. Sredi mesta. In ker to ni bilo dovolj, so se še sami postavili v dva kroga: moški, ducat njih, so sklenili roke, ženske, prav tako ducat njih, pa so sedle nanje in se nasmejano zavrtele. Če pri takem nastopu samo pomežikneš, tvegaš, da zamudiš spektakel. Dobre, kaj dobre, odlične pol ure.

Na Lentu okrogla obletnica!

Samo ena stvar je, ki lahko preseže mali petek na Festivalu Lent. In to je, če ima band obletnico na Festivalu Lent. Povrhu okroglo. Ja. Katalena je točno na četrtek, 1. julija 2021, obhajala dvajsetletnico na Jurčkovem odru. »Dober večer! Baje smo tukaj osmič, s čimer smo zelo zadovoljni. Začeli bomo pa s komadom, ki je nastal za predstavo v SNG Maribor za baletno predstavo Kekec,« je koncert začel Boštjan Narat, kitarist in ustanovitelj Katalene. Začeli so res nežno, ampak že takoj zatem, ko je zadonel markantni glas Vesne Zornik v premeteni Noč čarovnic, je bila Katalena navihana, zvita, vse, kar je in mora biti. Pa saj … Pogledaš, kaj bo naslednje, kar bo v roke vzel Boštjan Gombač, pa si noter.

Ni čudno, da se vas je toooooliko nabralo. O, ja. Pa gor v klančino, pa na sedežih, pa na promenadi, pa … Ker smo se lahko šli izštevanko An ban»Spodobi se, da ob jubileju naredimo nekaj novega. In mi smo posneli nov album. Časom primerno naslovljen Kužne pesmi, kjer smo skušali prirediti in raziskati, kar se nam je dogajalo v teh časih. In našli smo pesem dolenjskega godca iz sredine 19. stoletja, naslovljeno Od kuge na drugi strani …«, je napovedal Narat; in že je šel okrog topel, katalenasti aplavz. »Čakajte, ne ploskajte, saj vam mogoče sploh ne bo všeč.« Kje pa! Seveda nam je bila všeč. Če pa … Je to Katalena. A je kdo, ki mu Katalena ni všeč?

Veš, da je dobro, ko gre struna

Okej, zgodi se še vedno in obvezno vsaj enkrat. Vsaj. Enkrat. In slutili smo, da se bo tudi tokrat. Ker … Tako pač je, ko zavije Koala Voice v Dravsko ulico, tja na KMŠ Oder. Tja, kjer je bil nekdaj Jurčkov oder nabito prepoln in ste koncerte gledali še s Starega mosta. Smo vam rekli, da bodite pravočasni? Da boste gledali z mosta?

No, torej, zdaj lahko res rečemo: saj smo vam rekli. Seveda ste gledali z mosta. Seveda. Pa ste moledovali varnostnike in potrpežljivo čakali. Take so padale… »za vse runde ti daaam, samo, da lahko pridem noooot!« Pa z »galerije« pri stopnicah ste poslušali. In ob odru, za odrom, skoraj pod odrom. Saj vam je Manca Trampuš mahala. Vsem. Tistih par sekund, ko je bila vsaj malo pri miru. Ker dolgo ni zdržala. Ko so prišli vsi tisti komadi: Sierra, Ker tu je vse tako lepo, Go Disco Go. In slišali smo najbolj prismuknjeno posvetilo. »Naslednji komad je za Tineta, tam nekje je, no, pa tudi za vse ostale.« Zakaj prismuknjeno? Ker ima komad naslov I Used to Smell Nice.

Pa saj je tudi tokrat dišalo. Ne le po starih, jurčkastih časih. Po mladi krvi, po zagnanosti, po (za)upanju. Deset let že žaga skupina Koala Voice. Šele tretji nastop na Festivalu Lent, ampak zaradi narave odra, večera, zbranega občestva, koncert, na katerem ne le, da nisi mogel biti pri miru. »Veš, da je dober špil, ko ti gre struna!« se je zasmejala Trampuševa in vzela raje kar novo kitaro. Saj struno lahko hitro zamenja, samo tako hitro, tako drveče, kot je šel skozi ta(k) koncert? Ni šans.

Iii, konjiček!

Matevža Šaleharja Hamota in skupino Tribute 2 Love smo srečali že pred špilom. Hamo je imel majico kot od moljev pogrizeno. »Od moljev? Ne, to si grizem, glej,« je ugriznil v luknjice tam tik pod ovratnikom. Zakaj? Lahko le ugibamo: ker je grizel za tak špil – kot smo grizli mi.

Samo še Gibonni je bil v petek delno elektrificiran na letošnjem Večerovem odru na Rotovškem trgu. Hamo & Tribute 2 Love pa se niso šli nekaj na pol. Nak. Šli so na polno. Peter Dekleva se je, pardon izrazu, onegavil s kitaro. O-ne-ga-vil. Dokler ga klaviaturist Denis Horvat ni za povrh zajahal. Oni pa je dalje špilal. Mhm, iiiii konjiček. Pa za glavo je tudi igral. Pa vzklikanje, ker se mora: »Buco! Buco! Buco!«

In Hamo je za povrh poskušal spremeniti refren svoje pesmi Vija, vaja, ven. Pohvalil je Tineta Matjašiča iz Alo!Stari, ki pridejo jutri na isti oder, ker je na Valu 202 pel Totalna revolucija in ni pel »zakva«, temveč »zakaj«. Ker smo vseeno Štajerci, ne? No, in se je, avtohtoni Ljubljančan, poklonil Mariboru. In Festivalu Lent. In publiki. Vsaj skušal. »Kaj če bi probali … Namesto vija, vaja, ven z vija, vaja, VUUUN?« Sploh za tiste zadaj. Ker spredaj se je v prvih štirih »vrstah« med sedeži in ograjo že zdelo, kakor da je stara normalnost že tukaj. Le zadaj še niso povsem pritegnili. Pa so poskusili. Vija, vaja, vun … In zvenelo je, em, narobe. Tako narobe, da so se režali vsi, od kelnarjev do članov banda, od onih zadaj do onih na ograji.

Poznavalci istrskega dialekta  

Ampak, nič zato. Hamo si je zaslužil petko že zato, ker je poskusil. Ker je bil to špil, ko gre pevec ob oder, šlukne debelo natočen viski in gre nazaj gor. Ko predstavi člane banda, denimo modela, ki da je vsak dan na Festivalu Lent, ampak »samo danes z najboljšim bandom.« Ko tonskim tehnikom in lučkarju frontman »rihta« zmenek kar z odra, ko išče kandidat(k)e med publiko. Večerov oder je postal zbor, ko so kitare dale prostor, ko se je prepevalo, da »greva še mal dlje« in »vreme za lubezen«.

Neskončna dobra volja, ki je rodila take citate, da nekaterih skoraj ne moremo ravno objaviti za javnost. Recimo tista, ko je nek tip pod odrom rekel »p … so dobri«, Hamo pa je pristavil »pa šele v bisu nam to reče, aaaa!« Ampak, če so. Ironija je poskrbela, da smo letos dvakrat na istem odru slišali Dolgo nisva pila.Rudi Bučar je nastopil v ponedeljek, kar se na letošnji izvedbi zdi kot kakih sedem let nazaj, no, nastopil pa je v bistvu še enkrat. V podobi, glasu in stasu Petra Dekleve. »V Mariboru ste sicer znani poznavalci istrskega dialekta, ampak, ko bo Pero pel Rudija, poslušajte pač, kako je človek odpel, a smo zmenjeni?« In je Dekleva poskusil. In zmagal. O, ja. Top aplavz za tako lep, nasmejan, iskriv koncert.

Polnočni aplavz

Prismojeni profesorji bluesa so nas v sredo za vse večne čase naučili, kje se Festival Lent v takšni izvedbi zaključuje. Ja, kje. Na JazzLentu na Odru Minoriti – Nova KBM. Rečeno – storjeno. Harold Lopez-Nussa Trio je vskočil namesto Rymden. Klasični klavirski trio, ki pa nas je prav tako klasično navdušil. Poznate tisti občutek, ko nekdo ravno prav pritisne na klavirsko tipko? Ko se zgodi neke vrste eksplozivna mešanica? Pa so res bili samo trije? Vemo samo nekaj: da so aplavzi tam blizu polnoči skoraj spiritualistična izkušnja. Sploh na takih koncertih.

Izjava dneva

»Veš, da je dober špil, ko ti poči struna!«Manca Trampuš, Koala Voice, KMŠ Oder.

Številka dneva

8 – Katalena je nastopila osmič na Festivalu Lent!

Petkovi hiti!

 

  • Nanine pesmi so tako … Večno rahločutne. Katera Nana? Ja, Nana Milčinski, ki poje Nanine pesmi in najlepše Ježkove šansone. Četverica za ultimativno intimo prekrasnega Odra Triglav. Od 19.30 dalje!
  • Legendarno bo. Če pa pride … Slovenskega naroda sin. Mhm. Tomaž Domicelj, ob njem pa Primož Grašič. Štart ob 20.00 na Jurčkovem odru. Ja, že. Zakaj? Ker sledi od 21.30 še najbolj migetava elektro-swing izkušnja Manouche!
  • Samo, da vas spomnimo: S.A.R.S. na Večerovem odru od 21.30 dalje, predvozači freekind. pa uro poprej. Za tiste, ki ste pravočasno nabavili vstopnice, kakopak.
  • James Blood Ulmerje star toliko, da ve vse o življenju in še več. Bojda poje tako, kot da bi bilo pred njim še vsaj 20 milj slabe ceste. Legendarno že vnaprej, zagotovo pa od 22. ure dalje na JazzLentu na Odru Minoriti – Nova KBM.

 

Aja, še to. Drugi peteeeek je in ni déjà vu. Odvisno samo od tega, če še veste, kateri dan je, haha. Aja, pa vreme smo vredu naročili, ne?

 

Piše. Jaša Lorenčič

Zgodilo se je, kar smo se »bali«, da se bo. Sreda. Taka, nepozabna, neskončna, neponovljiva sreda. Ko z odra moledujejo, če lahko nehajo. Ne. Ne gre. Ne na JazzLentu.

Kako dolga, mislite, je dolga najdaljša sreda? Nekako tako. Ob pol osmih zvečer detonacijo, pardon, intonacijo izvede Gojmir Lešnjak – Gojc. In več kot pet ur kasneje Prismojeni profesorji bluesa skoraj prosijo, če lahko, za božjo voljo, končajo. Ne, ne morete. O, kakšna sreda! Kolaž občutij in doživetij, ko si zaprl oči in bil kjerkoli si želel, v Prlekiji, na Ledu s severa, ali nekje med Mehiko in Kubo, ali pa na ameriškem jugu, si vedno pristal tam, kjer je najlepše – na Festivalu Lent. Pa je bila »samo« sreda …

Gojčeva detonacija intonacije!

Ura je bila malo čez pol osmo. Zvečer, preden vprašate. Zlovešči, temni oblaki so prinesli veter. Ta pa je prinesel nekaj kapelj. Takšnih res debelih. Takšnih bojda našemu festivalu usojenih. Takšnih resnih. »Pa ne bo nam en dež prišel do živega, ne da ne?« je vprašal Gojmir LešnjakGojc. Pa ravno je stopil gor na oder. »Toliko dežja smo že preživeli, pa nam ni prišlo do živega. Potem nam pa tudi teh par kapelj ne bo!«

In veste, kaj? Res nam ni. O, kako ste dalje sedeli, stali, vpijali eno najboljših in najlepših učnih ur. Za življenje. Ker tako je, ko učita Marta Zore in Gojc, ob pomoči Tima Drakslerja in Grege Plambergerja. No, Gojc se je bolj učil skupaj z nami. »Da bomo pregnali dež, imam en predlog,« se je vseeno raje za začetek nebu še enkrat zoperstavil edinstveni Gojc, »dekleta, punce, žene, mame, boste pele z njo, fantiči, fantki, dedki in možje pa z mano. Jeee, jeeee!« In, kot zakleto, je uspelo. To je ta lentovska nepopustljivost, ki v sebi nosi duh optimizma. Ne, ne bo se ulilo. Ne danes. Ne nikoli. In se res ni.

Da smo tam na prostem v krasnem parku lahko spoznali, kako bi bilo, če bi Gojc imel pop kariero. Uf. Za na talent šove, naravnost tja. Bi zmagal? Kdo ve. Mogoče. Čisto možno. Predstavil se je tudi kot operni pevec, a lahko rečemo, da Gojcu prerokujemo več uspeha v pop kot klasičnih vodah. Vsekakor pa ne v metalskih, čeprav je bil podučen o tehniki »growlanja«, ki jo je predstavila mlada, a hudo samozavestna Nina. Ker, to je Oder Triglav. To je spoj z Art kampom. Učenje za življenje.

Sploh pa s takšnimi uvodi. »Eno detonacijo bi rabil … « je Gojc začel pred komadom. »Misliš intonacijo?« ga je vprašala radoživa Zoretova. »No, to tudi, sicer pa bom itak kmalu eksplodiral,« je pokazal na svoj korpulentni stas in pokasiral salvo smeha. Kot smo se mu režali tudi ob predelavi Dekle je na vodo šlo. Ja, na vodo, ne po vodo. Pa za konec je šla skozi tudi uporniška, ker »policaj je lahko tudi palicaj«. Ja. Saj smo rekli: učenje za življenje, ne?

Vsak je svoje srečke kupec!

»Dober večer, dragi ljudje, končno v normalnih cajtih!« se je na Jurčkovem odru predstavil prleški kantavtor Tadej Vesenjak, ki sicer živi in dela v Mariboru. Začel je sam, z Müho»Pesem o zdravi kmečki pameti in kako so lahko mediji nevarna stvar, če ne razmišljaš s svojo glavo in ne reagiraš še pravi cajt.« Ja, tako je krenil. Moralno, skrbno, preudarno. S polno dozo sporočilnosti, še zlasti pa, ko sta se mu pridružila Andrej Hrvatin, uradno zapisan kot »ritem z gotóvostjo«, ter Dani Marinič, »harmonika z nasmehom«. Prvi da je velika duša banda, drugi pa srednješolski prijatelj in bojda, zdaj veste, prva harmonika Maribora.

Zagodli so tudi eno, ki bi težko bolj sedla k Dravi, k Vodnemu stolpu, na Jurčkov oder. Tudi domovini, od nedavnega tridesetletnici, na čast. Ker tudi če kdaj »naredimo rampo«, bo most vedno ostal most. In tisto pod njim takisto. Večna reka. »Zato pa teči, Drava, teči / mojim bratom reči … « Oh, kakšno sporočilo dol po reki, ki nam je dala dva bregova in en festival. Vsaka Vesenjakova napoved je bila v orto pristni prleščini. Zakaj? »Če nede do česa razmo, neje to nič, ker to samo kaže na veličino našega jezika. Sicer pa … Je že boljše, ka v življeji veš, za kaj gre, pa čeprav tega ne razmeš.«

Vesenjak je s ščepcem cinizma, a vedno v dobri dozi humorja znal povedati, da je »vsak svoje srečke kupec«, kakor pravi za pesem Gnoj. Aja, pa s promenade mu je pomahal tudi sloviti kuhar, pa ga je Vesenjak, kot pristni kantavtor, pozdravil kar z odra. Ja, možno samo in zgolj na Jurčkovem odru. »Pa en šluk, dva, tri si narete, ker naslednja dva, tri komade de hudo!« nas je še posvaril. Smo upoštevali? Kaj mislite?

Le par metrov, pa toliko kontrastov

Bila je sreda, ko smo lahko na zgolj par metrih doživeli takšne neverjetne kontraste, ki jih piše, riše in čuti Festival Lent. Corti Collective je prišel iz ljubljanskega podzemlja in ob Fontani na Lentu v sklopu našega nepopustljivega ciklusa Pozor! Muzika na cesti! »sprašil« takšen magičen funk rock soul realizem, pri čemer je bila Eva Prusnik preprosto nezgrešljiva, da ste glave migali naprej-nazaj, naprej-nazaj, naprej-nazaj. In to prekleto dolgo v skoraj najdaljšo festivalsko noč.

No, kot rečeno, le nekaj metrov stran, v bistvu se je dalo slišati kar dva koncerta v enem, pa je v Sodnem stolpu v še bolj svojstveni magični realizem zaplula Katja Šulc. Tako nežno, tako intimno, tako zasanjano. Nekje med poezijo, glasbo in večnostjo. In tako ponosni smo, ko vidimo, kako zvesto publiko imamo v Sodnem stolpu, ki zmore tako dobrohotne in gromke aplavze. In to v ritmu.

Kuba v ramenih, Mehika v sanjah

»Hvala lepa, hvala! To je bila zgodba neke ljubezni, vidim, da ima vsak svojo, ki jo takoj začuti. Naslednja pesem je s Kube, potem ko sem v enem antikvariatu našla biografijo, ker mi je bilo besedilo res všeč in sem jo kar posvojila,« je bila le ena od čutečih izpovedi, kakršne te dni beležimo na Festivalu Lent. Kakor da nam vsi avtorji na novo povejo zgodbe, ampak še bolj iskreno, komaj čakajo, da delijo, kaj, kdaj, kako, zakaj. Katja Šulc gotovo, ko se je premikala med svetovi od Kube do Mehike in nazaj.

Toliko Kube je v njenem ustvarjanju. Ker ona več, kot le poje. Toliko verzov je v njenih ramenih, toliko refrenov v bokih. Pa je sedela in pritiskala na svoje tipke, nasnemavala brezčasje in se potapljala tudi v lastno otroštvo, ter se spomnila nočnih mor, ko je bila še majhna, kar je odkrila šele s tradicionalnimi azteškimi motivi. Večer, ko si zaprl oči, in si lahko bil kjerkoli si želel. Pa si vedno pristal tam, kjer je najlepše. Na Lentu.

Ne znajo več na elektriko

Lepo se vede. Lepo se obnaša.

Saj se mora! Pa ne samo Mala nimfomanka. Tako je šlo samo že za začetek. Big Foot Mama je prišla na Festival Lent po dooooolgih devetih letih. Oskubljena. Brez električnih kitar. Samo z akustiko. In to band, ki se je desetletja akustiki upiral za vsako ceno. »Ampak zdaj smo v malo drugačni zgodbi, ker so takšni časi,« je na kakopak razprodanem Večerovem odru napovedal Grega Skočir. In večkrat ponovil, da se zaveda, kako je to le približek. Ampak, vežbali in vežbali in vežbali so, da stari komadi zvenijo na novo. »V bistvu … Ne nas vabiti še tako kmalu, naj pridemo z elektriko, ker ne znamo več, haha.«

Nič zato. Rolase zveni v takšni verziji naravnost poredno. Črn tulipan na poskok. Neki sladkega pa kot presunljiva, ampak še vedno močna izkušnja. Zoran Čalić je drgnil in »drajsal« po slide kitari, preostala trojica pa vneto sledila Skočirjevemu tempu. Brez elektrike je frontman še toliko bolj v ospredju. Ljubljanski rock magnat stoji in pade z njim. In tokrat je vsekakor obstal. »Tudi mi imamo tremo, jebiga, če si 30 let v eni zgodbi, je težko biti potem naenkrat v drugi, ampak saj se bomo morali navaditi, vsaj to poletje.«

In se privadiš, o, seveda se. Na komade Slab spomin, Led s severa, Garbage, Nisem več s tabo. Ampak vsaj Skočirjeve napovedi so še vedno naelektrene. Kot je bila tista pred Vrn’ se k men»Naslednji komad je zgodba, ki smo jo že ponavljali. Ko si končno zopet sam, in ugotoviš, da bi bilo bolje, če ne bi bil sam. Pa prvi teden srečaš ene frende, drug teden druge, tretji teden tretje, po enem mesecu pa ti že rata dolgčas. In takrat ugotoviš, da je najboljš … Da nisi sam. Vrn se k men!«

Pa še eno krasno zahvalo smo dobili, ker tudi letos kljub vsem izzivom lentamo. »In to v lepih momentih in lepih ambientih!« kakor se je poklonil Skočir. In seveda so prišli nazaj še za bis. In je Sam’ prjatla, še vedno ena bolj zabavnih slovenskih rock pesmi, zadonela tudi čez Glavni trg.

Smo že videli naj top špil?

Ampak vrhunec večera, kaj večera, resni konkurent za top naj špil letošnjega festivala pa pripada enim in edinim. Saj pa imajo renome, da igrajo in igrajo in igrajo. Da se po dveh urah in pol šele dobro začne. Da tega ni nikoli konec. Ampak, že začeli so tako … Em … kako bi rekli … Pri nas imamo izraz: »Gas, pa duge luči!« Češ, ti samo šibaj, gremo, ajdeeeee!

In točno tako je bilo. »Če ste vi z nami, smo mi z vami!« je rekel Julijan Erič. In ni več gledal nazaj, niso se ustavili, vozi Miško! Človek, ki je upognil čas. O, ja. Njegov četrti zaporedni koncert na Festivalu Lent. Ja. Še enkrat. Četrti. Zaporedni. Koncert. Kurator JazzPodija je postavil nek povsem nov nivo, novo letvico, nove izzive. In za konec z njegovim matičnim bandom. Prismojeni profesorji bluesa. In, ko oni rečejo, da »res radi igramo«, potem to pomeni samo eno stvar: da je Erič že pri, kaj, tretjem komadu kazal vse štose, finte, fore na kitari, si jo porinil k ustom in igral nekako podobno kot z zobmi. Ja, saj smo rekli. Na glavo.

Ni čudno, da smo na vhodu večkrat zagledali celo kolonijo ljudi, ki je prihajala in vprašala, kaj neki imate to, slišimo, čutimo, vibriramo. Pa ste prihajali in prihajali. Že tako vas je bilo rekordno število doslej na festivalu. Pa ste prihajali in prihajali. Zakaj? Ker oni niso odšli.

Pa ste vprašali, če lahko samo malo stojite. Pa če bi lahko samo malo pomigali. Pa če bi samo malo tam spredaj, pred bandom, kot v najboljših časih JazzLenta na Odu Minoriti – Nove KBM. Rezultat? Kaj naj vam rečemo? Razvrat, norišnica, čaga. Adeeeeejo. Takšna verzija Green Onions, da se vam je, pardon, odpeljalo. Pa ste jim nosili pijačo, ja, ker lahko, med priredbo Cissy Strut. Vrtiljak priredb, kolaž rock’n’rolla, ki sploh ni mogel več ostati zgolj blues. Tudi, če bi bil želel.

»Še enoooo!« ste rohneli nanje. Niste prosili. Bil je ukaz. Ne, niso mogli dol. Sreda je bila že skoraj eno uro četrtek. Niste jih spustili, Zlatko Djogić vas je izza bobnov skoraj prosil, če lahko končajo. Ste se jih usmilili? Ne. Ne tako, iz oči v oči. Ena na ena. »Hvala vam iz srca!« je še uspel izdaviti Erič.

Ne, Prismojenci, hvala vam! In vsem vam, ki lentate!

Četrtkovi hiti!

 

  • Folkaaaaart! Folkaaaaart! Folkaaaaaaaart! Smo rekli že, da je 33. Folkart? Jaaa! Če niste ujeli dopoldan, brž danes ob 19. uri na Glavni trg. Tri skupine se bodo predstavile. Iz Češke, Srbije in Bolgarije!
  • Osmič nam pride v goste ena in edina Katalena! Od 20.30 dalje na enem in edinem Jurčkovem odru. Pa novi album tudi imajo!
  • Bagola. Dominik Bagola. Poznate pa ga pod imenom Balladero. Od 20.30 dalje v Sodnem stolpu.
  • Bodite hitri, bodite čim prej, bodite koale! Ker ja. Danes je ta dan, ko boste na KMŠ oder najbrž spet, za dobre stare čase, gledali tudi s Starega mosta. Prihaja: Koala Voice! 21.00!
  • Hamo je znal že tako nasmejati, da smo se režali še naslednji dan. Pa če Buco ni mogel priti s Siddharto, zdaj gotovo bo. Hamo & Tribute 2 Love! Večerov oder ob 21.30! Predvozači Kristijan Crnica & Kabum ob 20.30.

 

Aja, še to. Če se samo spomnimo, kakšen je bil mali petek prejšnji teden, ko smo se uvajali … Zato le še nasvet: mali petki so zakon!

 

Piše. Jaša Lorenčič