»Lepo mi je bilo z vami. Vsak trenutek.«

Izgubili smo jo iznenada, mnogo prehitro. Čeprav so rane izbrisa pustile sledi na njenem zdravju, je bila vedno videti kot močna in neomajna. Še letos je bilo Mirjane povsod. Vpeta je bila v vse dogodke ob obletnici izbrisa: njen obraz je bil eden štirih, ki so predstavljani peticijo za uradno opravičilo izbrisanim, sodelovala je na obeh razstavah o izbrisu (tukaj, njen portret in izjavo najdete v celotni razstavi tukaj), v predstavi, na zagovorniških sestankih; prisotna je bila na uradnem opravičilu predsednika Pahorja. S Sano, Slavico in Irfanom so izvedli pričevanja izbrisanih v Ajdovščini, poleti na kavi v Bellaviti z Irfanom, vsakič, ko je bila v Ljubljani, jeseni bi nastopila z Mestom žensk. Ko je pot v Ljubljano kdaj prestavila, nihče ni slutil, da ni bilo krivo zgolj vroče vreme, ampak ji je bolezen že odštevala dneve.

Večina nas je Mirjano spoznala šele kot izbrisano. Kot aktivistko. Težko si jo predstavljamo kot sivo miš, kot je sebe označila v filmu Alicije Kowalske za Mesto žensk, preden se je spremenila v zver, kot je svojo preobrazbo poimenovala.

A res, Mirjana je bila neustrašna. Odkar je prepoznala svojo novo identiteto, identiteto izbrisane – ki je sprva ni niti razumela niti je ni želela – je Mirjana stopila na pot dejanj, udejstvovanj, prijateljevanj, kot jih prej ni poznala. V okviru Amnestyjeve turneje izbrisanih leta 2008 je nastopila na dogodkih, ki smo jih z organizirali skupaj s člani v Celovcu, Grazu, v Padovi, Benetkah in v Kopenhagnu. O izbrisu je govorila v Odboru Evropskega parlamenta za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve, ko je ta razpravljal o tematiki človekovih pravic znotraj EU; srečala se je s predstavniki belgijskega zunanjega ministrstva (o tem smo pisali v naših revijah Akcija v letu 2008: v junijski številki na strani 12 in v decembrski na stran 17). Na koncertu v Slovenski filharmoniji ob naši 25. obletnici je bila z Acom v prvi vrsti (in o tem dala izjavo za našo 30 letnico, najdete jo tukaj).

Bila je v karavani izbrisanih v Bruselj z mnogimi sestanki in nastopi, šla je v Strasbourg na pričanje izbrisanih pred Evropskim sodiščem za človekove pravice, bila je na stotinah sestankov v Rogu, v parlamentu, pri predsedniku države, na mnogih protestih, manifestacijah. Sodelovala je v razstavah, delavnicah, predavanjih mladim, in spet protestirala. Igrala je v gledališki predstavi Izbrisani d.o.o. Pridružila se je Ženskam v črnem, protivojnemu gibanju žensk. In spet protestirala.

Mirjana je bila neomajna. Vedno je bila pri stvari in vedno za stvar. Kjer je bila priložnost pripovedovati o izbrisu, zahtevati popravo, je bila Mirjana zraven. Nikoli ni omahovala, niti se ni uklanjala.

Mirjana je bila topla, bila je srčna. Tudi kadar je bila neposredna, tudi kadar je bila utrujena. Tudi kadar je bila žalostna.

Verjetno nisem edina, ki sem si že kdaj poskušala predstavljati, kakšno bi bilo njeno življenje, če se ne bi zgodil izbris. Morda bi Mirjana to soboto opoldne na mizo postavljala govejo juho za družino, v stanovanju, ki bi ga bila lahko odkupila že trideset let nazaj. Sosede v bloku je ne bi imele priložnosti ali razloga prijaviti policiji, ker da je “brez papirjev za bit tukaj”. In ne bi mogla spoznati, da so bili tudi ljudje, ki so se odločali po srcu in s svojo glavo, ko ji je policist po prijavi sosedov namesto izgona predlagal le: “gospa, dajte si nekak zrihtat te dokumente”. Z Acom bi se srečevala v trgovini in med bloki in pokramljala bi o tem, kako je letos suša požgala travo in se pritožila, da se obnova vhoda v bloku nikoli ne bo zaključila. Ne bi ju družila leta istega neopisljivega strahu in nato leta nepopisnega poguma. In leta neuničljivega prijateljstva. Z Acom, z Irfanom, z aktivisti in aktivistkami, z vsemi nami. Ne bi poznala ponižanja, ko ji je, nekdaj študentki primerjalne književnosti, nekdo zabrusil, da bo morala za državljanstvo narediti izpit iz slovenščine. Ne bi poznala mrazu do kosti na petkovem protestu pred parlamentom še trideset let po izbrisu. Ne bi poznala absurdnosti trenutka, ko je gledala evropskim poslancem v oči in jim razlagala, da je zgolj nekaj let nazaj lastna država zanikala njen obstoj.

Nihče ne ve, kakšno bi bilo njeno življenje brez izbrisa. A Mirjana je imela veliko odgovorov na to, kaj je izbris njej in njeni družini povzročil. In na to, kaj je bilo najhuje. Vemo pa, da je Mirjana ponižanje, strah in trpljenje v njeni lepi duši spremenila v milost, v neizmerno solidarnost. V neizmeren pogum. In v neizmerno upanje. Po letih boja je Mirjana identiteto izbrisane nosila s ponosom in dostojanstvom. Njen svet je bil svet angažiranja, aktivizma. In svet povezanosti z vsemi izjemnimi ljudmi, ki so prav tako preživeli izbris in vsemi, ki so se proti krivicam z njo borili.

»Lepo mi je bilo z vami. Vsak trenutek,« so bile zadnje besede, ki nama jih je Mirjana namenila, ko sva s Sandro odhajali iz njene bolniške sobe. Te besede so bile za vse nas tukaj. Vsi smo bogatejši, ker je Mirjana bila z nami. In vsi smo ponosni, da je z nami delila boj in življenje.

Boj izbrisanih, boj nas vseh je bil z njo lepši, toplejši in močnejši. Vsakdo od nas je zaradi Mirjane močnejši. In mi vsi smo zaradi nje bolj povezani.

Nam je bilo lepo s tabo, Mirjana. Vsak trenutek.

Počivaj v miru, Mirjana.