»Odnosi, ki smo jih gradili zadnja leta, so se z enim samim dogodkom in odzivom oblasti nanj porušili,« so že večkrat ponovili v centru, kamor večinoma prihajajo otroci, a pridejo za njimi nato tudi starši in stari starši. Tam se ustvarja, pogovarja, išče rešitve za probleme in uči.

Občinski uradniki prihajajo v zadnjem času v nekatera naselja zato, da bi objektom, v katerih ljudje bivajo že generacije, dodelili hišne številke, tako da bodo občini plačevali nadomestilo za uporabo zemljišča in postopno – če bo vse po sreči – uspeli urediti osnovne bivanjske razmere.

Upanja je nekaj, a v zadnjih tednih spet vse manj. »Pred 20 leti so zrušili dve hiši, vmes nič,« nam je pojasnil eden od prebivalcev naselja. V zadnjih mesecih je prišlo do rušitve in do groženj z rušitvijo, če bodo družine obnovile barake, ki so postale dotrajane in premajhne.

Tako je par s petimi otroki ostal dobesedno na tleh, v šotoru. Sedaj za silo bivajo v nedokončani opečnati hiši, kjer v pritličju biva teta, a brez vode in elektrike. Spijo na betonski plošči prvega nadstropja – nad njimi je streha, a prazne odprtine za okna in za vrata zevajo njihovo spalnico in bivališče navzven. En sin bo šel 1. septembra v prvi razred. Skupaj s sestrico, ki je bila že lani v prvem razredu, a bo letos njegova sošolka – tako so odločili na šoli, čeprav se uradno prvih šest razredov osnovne šole ne ponavlja. Potem sta še dva najstnika in najmlajši, triletnik.

»Kaj bomo, ko se bo začela šola? Kako bomo oprali oblačila, otroke?« Kako bo družina poskrbela za zajtrk in popoldan za mirno in varno okolje za domače naloge in učenje?

To so vprašanja, ki ostanejo brez odgovorov.

Nekoliko nižje v naselju je siva, hladna in navzven neprijazna štirioglata stavba z neprimernim grafitom na desni strani vhoda. Okna so mala, zaprta, stavba daje občutek zapuščenosti. Vrtec.

Na levo po cesti mimo dvorišč, hiš in prikolic ter kontejnerjev, je nato na levi lesena hiška, nad katero je bila lesena baraka, kjer je mlada ženska upala, da bo lahko počasi ustvarila dom zase in za otroka, ki ga pričakuje.

Pri petnajstih so ji rekli, da ne more več hoditi v šolo, čeprav še ni zaključila vseh devetih razredov. Sedaj hodi na popoldanski tečaj za odrasle, da pridobi temeljno izobrazbo.

»V baraki ni bilo še dosti, a notri je bilo vse, kar sem potrebovala, in počasi bi stvari vse bolj uredila,« je pojasnjevala, kako je v svojem domu spala vsako noč od maja dalje. Pred rušenjem so iz barake komaj uspeli odnesti ležišče in nekaj njenih oblek. Nihče je ni predhodno obvestil, da bodo dom, v katerem si je začela predstavljati svojo prihodnost, porušili. Njene stvari sedaj visijo tudi v utrujeni vrečki trgovske verige z modernim sloganom: »Boljši svet je v mojih rokah.«

Policija je prišla okoli pol dveh 10. julija. Naredili so varnostni kordon, bager so zapeljali s prikolice in ga pripeljali do nove barake. Nihče ni prejel obvestil, nihče ni imel papirjev. Policija jim je dala par minut, da so hiško izpraznili. Nato so se pod železno roko in ostrimi zobmi bagra stene drobile, kot da bi rušili hišico iz vžigalic.

Policisti so spremljali, nadzorovali, varovali in odganjali ljudi za policijski trak.

Zemljišča naokoli so skoraj vsa občinska, nekatera v lasti države, in na njih že generacije živijo ljudje v razmerah, ki kršijo človekove pravice do dostojanstva, zdravja in varnosti. Geografsko segregacijo ohranjajo neustrezne politike lokalnih oblasti, povezane z etnizacijo in kulturalizacijo – z rasističnimi prepričanji, ki revščino in razmere, ki niso skladne s človekovimi pravicami, pripisujejo navadam, kulturi in etniji ljudi, kar omogoča, da se ne naslovi sistemskih in zgodovinskih vzorcev diskriminacije. To so že pred letoma lepo pojasnile raziskovalke in profesorice v članku novinarke Barbare Smajila na N1.

Pravice do vode in elektrike ni dovoljeno pogojevati s formalno-pravno urejenim statusom doma. Na to že leta opozarjamo v Amnesty. To vedo in spoštujejo v Franciji, na Hrvaškem … To vedo, a tega ne spoštujejo oblasti v Sloveniji.

Pravico do doma posebej varuje slovenska ustava. To varstvo obsega tudi to, da oblasti ne smejo porušiti edinega doma ljudi, če jim prej ni omogočeno pravno varstvo, da sodišče pretehta upravičenost in sorazmernost posega v ustavno pravico.

Novomeška občina tega 10. julija ni upoštevala.

Z onemogočanjem občankam in občanom, ki že tako živijo na robu, da bi si zagotovili dom in boljšo prihodnost svojim otrokom, novomeška občina ne rešuje težav. Morda se ustvarja vtis, da skrbijo za spoštovanje zakonodaje – a v resnici nadaljujejo z marginalizacijo in s segregacijo ter z izrivanjem ljudi iz družbe.  

Občutek pravičništva se lahko napihuje z bagrom, ki ruši. A za izboljšanje življenj vseh občank in občanov bo potrebno kaj več.

V Amnesty International Slovenije se borimo za spoštovanje in uresničevanje človekovih pravic vseh. Veseli smo, da nas je z vsakim dnem več – in veseli bomo, če bomo skupaj za človekove pravice vseh ljudi aktivno delovali skupaj.

Bliža se finale moškega svetovnega nogometnega prvenstva. Še preden se je začelo, smo v Amnesty opozarjali na kršitve v državah gostiteljicah, med drugim zlasti tudi na smrtonosne akcije ameriške agencije ICE. Ta Služba za priseljevanje in carine je postala znana po vsem svetu zlasti po brutalnih, grobih aretacijah ljudi s priseljenskim poreklom in smrtih, ki jih je zagrešila.

Julija sta v manj kot tednu dni pod streli ICE ugasnili dve življenji: prejšnji teden Lorenza Salgade Arauja (izvorno iz Mehike, ki zdaj preučuje pravne ukrepe zoper ICE) in v ponedeljek, 13. julija, 26-letnega Johana Sebastiana Guerrero, izvorno iz Kolumbije.

ICE je v drugem Trumpovem mandatu s tem ustrelila že enajstega človeka. Britanski Guardian navaja tudi izračun organizacij Human Rights Watch in Physicians for Human Rights, da je v prvih 500 dneh drugega Trumpovega mandata v pridržanju ICE umrlo 52 ljudi.

»Medtem ko so svet očarali izločilni boji, je ameriška vlada daleč od stadionov izvajala strašljiv val militariziranega nadzora nad priseljevanjem. Prizadetih je bilo desetine tisoče naših sosedov,« je dejal Daniel Noroña iz Amnesty International ZDA.

»Ne smemo dovoliti, da bi se to sistematično nasilje države gostiteljice svetovnega prvenstva “opralo” s športom in se pozabilo. Lorenzo Salgado Araujo in Johan Sebastian Guerrero bi morala biti še vedno živa,« je Noroña izjavil za skupno sporočilo za javnost povezave Sport & Rights Alliance.

Amnesty je partnerica te povezave, katere misija je promoviranje pravic in blaginje tistih, ki so v nevarnosti, da so njihove pravice kršene v povezavi s športnimi dogodki.

Ob 17. uri o tem, da smo zaradi avtoritarnih politik vsak dan manj varni

Če ste danes v Ljubljani, vas bomo veseli na javnem pogovoru z Agnès ob 17. uri v Atriju ljubljanske mestne hiše (Mestni trg 1, Ljubljana). Pogovor organiziramo v sodelovanju s festivalom Grounded. Ob robu dogodka bo naša prostovoljska ekipa zbirala podpise pod aktualne peticije, ki jih lahko podpišete tukaj.

Z Agnès Callamard se bomo pogovarjali o vzponu avtoritarnih politik po svetu in o pomenu povezovanja različnih družbenih bojev za varnejšo in pravičnejšo prihodnost za vse. Razprava bo naslovila tudi vprašanje, zakaj je sistem človekovih pravic kljub številnim izzivom še vedno ključno orodje za organiziranje, solidarnost in prizadevanja za pravičnejši svet.

V času, ko smo priča genocidu v živo in vse pogostejšim napadom na človekove pravice, je razmislek o skupnih odzivih in možnostih družbenega delovanja pomembnejši kot kdaj koli prej.

Isti dan se bo Agnès Callamard srečala tudi s predsednico Natašo Pirc Musar.

Tako danes kot v preteklosti nekatere vlade in voditelji uporabljajo avtoritarne prakse, da bi utrdili svojo moč. Med te prakse sodijo utišanje kritikov, iskanje grešnih kozlov v določenih skupinah, spodkopavanje medijev in sodišč, nadzor informacij in slabljenje javnih institucij.

Pogovor bo potekal v angleškem jeziku, zagotovljeno bo tudi prevajanje v slovenščino.

Agnès Callamard, generalna sekretarka AI

Agnès Callamard je priznana strokovnjakinja za človekove pravice, aktivistka in akademinja ter doktorica političnih znanosti. Med letoma 2016 in 2021 je opravljala funkcijo posebne poročevalke Združenih narodov za izvensodne, hitre in samovoljne usmrtitve. V okviru svojega mandata je med drugim vodila preiskavi umora savdijskega novinarja Džamala Hašokdžija in iranskega generala Kasema Solejmanija.

Pred prevzemom vodenja Amnesty International je vodila organizacijo Article 19, mednarodno organizacijo za človekove pravice, ter bila direktorica globalne iniciative za svobodo izražanja na Univerzi Columbia.

Vabljeni, da se nam pridružite na pogovoru o človekovih pravicah, demokraciji in skupnih prizadevanjih za varnejši jutri.