Prispevki

Na referendumu 11. oktobra bo vprašanje, ali ste za odvzem lokalne volilne pravice državljanom tretjih držav. Jaz sem eden od njih. Sem Norvežan, v Ljubljani živim že pol življenja. Štirikrat sem glasoval na volitvah in enkrat na lokalnem referendumu. To vidim kot svojo občansko dolžnost in hkrati kot potrdilo družbe, da sem njen del.

Vse od leta 2002 do letos je bila Slovenija med naprednimi evropskimi državami, ki vsem stalnim prebivalcem priznavajo lokalno volilno pravico. To pravico so meni in več kot 100.000 drugim že odvzeli z zakonsko spremembo, ki jo je parlamentarna večina sprejela tik pred volitvami, po skrajšanem postopku in brez obrazložitve.

Ker so zakon že sprejeli, s posvetovalnim referendumom očitno ne mislijo prisluhniti državljanom, ampak strašiti s tujci, da bi svoje volivce mobilizirali za referendum o parlamentarnih preiskavah. Za nas tujce je to sol na rano, do volivcev pa nespoštljivo.

Sporni referendum vendarle bo, zato vas pozivam, da glasujete proti. S tem zavračate zlorabo referenduma, hujskanje proti tujcem in kršitev pravic. Preprečite tudi zlorabo izida referenduma za populistični obračun s pravosodjem, če bo zakon padel na Ustavnem sodišču. Tako branite tudi svoje pravice, kajti omejevanje doslej uzakonjene človekove pravice je nedopustno nazadovanje in nevaren precedens.

Zaupanje v volitve ogrožajo tisti, ki so v volilnem letu spremenili volilno zakonodajo, arbitrarno izključili veliko število volilnih upravičencev in s tem na jesenske volitve vrgli senco neustavnosti.

Predlagatelji trdijo, da zaupanje v volitve ogrožamo tujci, češ da nas je preveč in da so med nami tudi fiktivno prijavljeni. Za tem ni nobene analize. 24 let že glasujemo brez problemov. Za lokalno samoupravo je čim širša udeležba le prednost, saj legitimnost oblasti izhaja iz soglasja tistih, ki jim vlada. Če so fiktivne prijave sploh problem, ga je treba reševati s ciljanimi in sorazmernimi ukrepi, ne z odvzemom volilne pravice vsem.

 

Vedeti je treba, da smo imeli le pravico voliti občinske svetnike in župana, ne pa tudi kandidirati, in da smo jo imeli samo tisti z dovoljenjem za stalno prebivanje in prijavljenim stalnim prebivališčem. Na državni ravni imajo volilno pravico samo slovenski državljani.

Prebivalci, ki nimamo slovenskega državljanstva, smo predvsem ljudje. Smo sosedje, sodelavci in sodelavke, naši otroci so sošolci in sošolke vaših. Delamo, plačujemo davke in prispevamo v pokojninsko blagajno. Brez tujih delavcev marsikaj v tej državi ne bi delovalo. Med seboj imamo različne interese in politične poglede. Nismo nikogaršnji glasovalni stroj.

Prav je, da ima vsak stalni prebivalec na volitvah na lokalni ravni imel osnovno pravico sodelovati pri zadevah, ki vplivajo na naše skupno življenje, kot so urejevanje javnega prostora, predšolska vzgoja, promet, komunalna infrastruktura in razvoj domačega kraja.

Ni prav, da pomembna vprašanja človekovih pravic postanejo predmet manipulacije in hujskaštva. Tako kot pri drugih treh referendumskih vprašanjih gre za napad na ranljive skupine in na drugačne in neodvisne glasove.

Ko nas hočejo utišati, moramo dvigniti glas.

Sam na referendumu 11. oktobra ne bom mogel glasovati. Upam, da se boste za mojo volilno pravico na lokalni ravni zavzeli vi.

Zato vas vabim, da na referendumu glasujete 4X proti.

 

Pobuda za oceno ustavnosti

V petek, 1. oktobra, sem s pomočjo Pravne mreže za varstvo demokracije vložil pobudo za oceno ustavnosti 1. in 3. člena novele Zakona o lokalnih volitvah. Določbi se nanašata na ukinitev volilne pravice državljanov tretjih držav, ki imajo v Sloveniji dovoljenje za stalno prebivanje in prijavljeno stalno prebivališče, na lokalnih volitvah.

 

Širite glas po družbenih omrežjih

Delite objave (kliknite za delitev objav):

Vabljeni tudi k branju mojega bloga O odvzemu volilne pravice na lokalnih volitvah tujcem.

11. oktobra bomo poleg treh posvetovalnih referendumov odločali tudi na zakonodajnem referendumu o noveli Zakona o parlamentarni preiskavi.

V ospredju referenduma je vprašanje, kako naj bodo urejene parlamentarne preiskave in kakšne pravne varovalke morajo imeti posamezniki_ce, ki bi lahko postali njihove tarče.

Kaj je namen parlamentarne preiskave?

Parlamentarna preiskava je pomembna, predvidena celo v slovenski ustavi. Njen namen je ugotoviti in oceniti dejansko stanje o zadevah javnega pomena. Rezultati preiskave so lahko podlaga za terjanje politične odgovornosti nosilcev javnih funkcij.

To je seveda pomembno, kajti ob slabih, škodljivih, tudi neetičnih odločitvah političnih predstavnikov dostikrat ostanemo razočarani brez realne možnosti, da bi kdo zanje odgovarjal – in velikokrat moramo tudi sami plačati za njihove posledice.

Kaj prinaša novela?

Z novelo zakona pa je vlada iz tega mehanizma za odgovornost nosilcev javnih funkcij naredila orodje za nadlegovanje, ustrahovanje in maščevanje posameznikom, ki oblasti ne bodo všeč.

Novela zakona je namreč odvzela varovalke, ki bi preprečile, da bo preiskovalna komisija lahko uporabljena na samovoljen način brez pravih razlogov. In tudi v konkretnih izjava smo že lahko slišali napovedi, da bodo preiskovali tiste, ki se ne strinjajo z vlado.

Tarče bomo lahko aktivisti in aktivistke, novinarji, sindikalisti ali drugi, ki se s svojim delovanjem zavzemamo  za javno dobro in smo pri tem lahko tudi kritični. Imamo torej uzakonjen mehanizem, ki bo lahko preganjal ljudi prav zaradi njihovega legitimnega delovanja in zavzemanja za javno dobro.

To pa lahko ima zelo hude posledice za posameznike, ki jih lahko ti procesi neupravičeno finančno in časovno obremenijo. Že grožnja, možnost takega nadlegovanja bo odvračala od udeleževanja v zadevah javnega pomena. In posledice so izjemno nezdrave tudi za celotno družbo, saj bo manj demokratična in manj vključujoča.

Zato vas vse pozivamo, da se zavzamete proti takemu nadlegovanju države, proti taki avtoritarnosti.

Pozivamo vas, da se zavzamete proti spremembam zakona o parlamentarni preiskavi

 

Želimo si družbo, kjer bo vsakdo lahko sodeloval v javnem življenju – v Amnesty k temu vzpodbujamo naših skoraj 11.000 članov in članic in podpornikov_ic. Ne želimo, da vas je strah nadlegovanja, ustrahovanja in maščevanja. S parlamentarno preiskavo pa bo oblast za tarčo lahko vzela vsakogar, ki ji ne bo všeč. To bo ljudi odvračalo od tega, da se bodo zavzemali za svoje skupnosti, za javno dobro, za nas vse.

 

To nas vse dela manj varne.  

 

Zato v Amnesty pozivamo: glasujte proti, 4x proti.

 

Širite glas 4X proti

Delite objave po družbenih omrežjih (kliknite za delitev objav):

Se želite pridružiti prostovoljcem_kam na stojnicah po celi Sloveniji?

Klikni tukaj, označi svojo razpoložljivost in kraj in se vidimo. Skupaj zmoremo več!

Že kmalu po političnih spremembah leta 1991 so se začeli pojavljati dvomi v učinkovitost socialne države, še sploh o revščini in denarnih socialnih pomočeh. Od nekako leta 2000 dalje je skorajda vsaka vlada vsaj enkrat v svojem mandatu javno govorila o tem, da naj bi ljudje goljufali pri uveljavljanju teh prejemkov, in da je to velik problem za javne finance, pa tudi za moralo naroda.

Propaganda je obrodila sadove, saj so ljudje na splošno prepričani, da se denarne pomoči dodeljujejo kar tako, brez kriterijev in vsak jih lahko uveljavi, zato je v javnosti veliko govora o množični zlorabi socialnega sistema. Skorajda vsak Slovenec ali Slovenka pozna vsaj tri druge, ki goljufajo, večina pa pozna vsaj enega, ki se po pomoč pripelje z avtom znamke Mercedes.

Ne eno ne drugo ne drži. V Sloveniji ni toliko Mercedesov, kolikor je prejemnikov denarnih pomoči, in tudi ne drži, da so vsi lastniki in lastnice Mercedesov prejemniki denarne pomoči. O tem se lahko verjetno strinjamo. Namen take propagande je poudariti, da ljudje, ki so bogati, dobijo denarno pomoč, ker goljufajo.

Ne drži pa tudi prva trditev, da je goljufij veliko. Pravzaprav o tem sploh ni nobenih številk. O tem ne vemo praktično nič.

Včasih krožijo številke o tem, koliko je zavrnitev vlog iz t. im. krivdnih razlogov, ki pa so nekaj čisto drugega. Nanašajo se na vloge, ki so neupravičene, ker ljudje ne izpolnjujejo zahtevanih kriterijev, da bi jim pravico dodelili. Večina tega niti ne ve, ker je težko razumeti birokratski jezik, sploh pa je za manj izobražene ljudi težko razumeti zakonodajo.

 

Pogoji za pridobitev denarne socialne pomoči

Da gre pri govoru o goljufih za namensko škodljivo prakso politikov in vladnih uslužbencev, da bi lahko uničili socialno državo, je jasno, če povemo nekaj več o pogojih, ki jih morajo ljudje izpolnjevati, da lahko pridobijo denarno socialno pomoč:

  • Vsi morajo biti prijavljeni na zavodu za zaposlovanje kot iskalci zaposlitve – če nisi prijavljen, denarne pomoči ne moreš dobiti, rezen v primerih, da gre za stare ljudi, za invalidne ali ljudi z dolgotrajnimi težavami (bolezni, težave v duševnem zdravju in drugo).
  • Tam z njimi podpišejo zaposlitven načrt in aktivno morajo iskati službo. Če se tu zaznajo kršitve, jih takoj odjavijo iz registra brezposelnih in to tudi pomeni, da izgubijo denarno socialno pomoč!
  • Preden ljudje pridobijo denarno pomoč na centru za socialno delo, imajo strokovne delavke in delavci obvezo, da poleg tega, kar ljudje zapišejo v vlogi, pridobijo podatke o financah in premoženju iz več kot 45 baz podatkov!!! Tudi iz bančnih računov! Ni mogoče goljufati, ker dodelitev ni odvisna od vloge, temveč od podatkov ki jih zaposleni na CSD avtonomno pridobijo!
  • Ko se enkrat denarna pomoč dodeli, pa morajo ljudje podpisati sporazum o aktivnem reševanju svojega položaja, v katerem se zavežejo, kaj vse bodo naredili, da bodo čim prej dobili službo.

Torej, glavno vprašanje je, kdo tu goljufa – ljudje, ki prejemajo denarno pomoč ali tisti, ki to razglašajo kot dejstvo? Slednji, seveda.

»Odnosi, ki smo jih gradili zadnja leta, so se z enim samim dogodkom in odzivom oblasti nanj porušili,« so že večkrat ponovili v centru, kamor večinoma prihajajo otroci, a pridejo za njimi nato tudi starši in stari starši. Tam se ustvarja, pogovarja, išče rešitve za probleme in uči.

Občinski uradniki prihajajo v zadnjem času v nekatera naselja zato, da bi objektom, v katerih ljudje bivajo že generacije, dodelili hišne številke, tako da bodo občini plačevali nadomestilo za uporabo zemljišča in postopno – če bo vse po sreči – uspeli urediti osnovne bivanjske razmere.

Upanja je nekaj, a v zadnjih tednih spet vse manj. »Pred 20 leti so zrušili dve hiši, vmes nič,« nam je pojasnil eden od prebivalcev naselja. V zadnjih mesecih je prišlo do rušitve in do groženj z rušitvijo, če bodo družine obnovile barake, ki so postale dotrajane in premajhne.

Tako je par s petimi otroki ostal dobesedno na tleh, v šotoru. Sedaj za silo bivajo v nedokončani opečnati hiši, kjer v pritličju biva teta, a brez vode in elektrike. Spijo na betonski plošči prvega nadstropja – nad njimi je streha, a prazne odprtine za okna in za vrata zevajo njihovo spalnico in bivališče navzven. En sin bo šel 1. septembra v prvi razred. Skupaj s sestrico, ki je bila že lani v prvem razredu, a bo letos njegova sošolka – tako so odločili na šoli, čeprav se uradno prvih šest razredov osnovne šole ne ponavlja. Potem sta še dva najstnika in najmlajši, triletnik.

»Kaj bomo, ko se bo začela šola? Kako bomo oprali oblačila, otroke?« Kako bo družina poskrbela za zajtrk in popoldan za mirno in varno okolje za domače naloge in učenje?

To so vprašanja, ki ostanejo brez odgovorov.

Nekoliko nižje v naselju je siva, hladna in navzven neprijazna štirioglata stavba z neprimernim grafitom na desni strani vhoda. Okna so mala, zaprta, stavba daje občutek zapuščenosti. Vrtec.

Na levo po cesti mimo dvorišč, hiš in prikolic ter kontejnerjev, je nato na levi lesena hiška, nad katero je bila lesena baraka, kjer je mlada ženska upala, da bo lahko počasi ustvarila dom zase in za otroka, ki ga pričakuje.

 

Pri petnajstih so ji rekli, da ne more več hoditi v šolo, čeprav še ni zaključila vseh devetih razredov. Sedaj hodi na popoldanski tečaj za odrasle, da pridobi temeljno izobrazbo.

»V baraki ni bilo še dosti, a notri je bilo vse, kar sem potrebovala, in počasi bi stvari vse bolj uredila,« je pojasnjevala, kako je v svojem domu spala vsako noč od maja dalje. Pred rušenjem so iz barake komaj uspeli odnesti ležišče in nekaj njenih oblek. Nihče je ni predhodno obvestil, da bodo dom, v katerem si je začela predstavljati svojo prihodnost, porušili. Njene stvari sedaj visijo tudi v utrujeni vrečki trgovske verige z modernim sloganom: »Boljši svet je v mojih rokah.«

 

Policija je prišla okoli pol dveh 10. julija. Naredili so varnostni kordon, bager so zapeljali s prikolice in ga pripeljali do nove barake. Nihče ni prejel obvestil, nihče ni imel papirjev. Policija jim je dala par minut, da so hiško izpraznili. Nato so se pod železno roko in ostrimi zobmi bagra stene drobile, kot da bi rušili hišico iz vžigalic.

Policisti so spremljali, nadzorovali, varovali in odganjali ljudi za policijski trak.

Zemljišča naokoli so skoraj vsa občinska, nekatera v lasti države, in na njih že generacije živijo ljudje v razmerah, ki kršijo človekove pravice do dostojanstva, zdravja in varnosti. Geografsko segregacijo ohranjajo neustrezne politike lokalnih oblasti, povezane z etnizacijo in kulturalizacijo – z rasističnimi prepričanji, ki revščino in razmere, ki niso skladne s človekovimi pravicami, pripisujejo navadam, kulturi in etniji ljudi, kar omogoča, da se ne naslovi sistemskih in zgodovinskih vzorcev diskriminacije. To so že pred letoma lepo pojasnile raziskovalke in profesorice v članku novinarke Barbare Smajila na N1.

Pravice do vode in elektrike ni dovoljeno pogojevati s formalno-pravno urejenim statusom doma. Na to že leta opozarjamo v Amnesty. To vedo in spoštujejo v Franciji, na Hrvaškem … To vedo, a tega ne spoštujejo oblasti v Sloveniji.

Pravico do doma posebej varuje slovenska ustava. To varstvo obsega tudi to, da oblasti ne smejo porušiti edinega doma ljudi, če jim prej ni omogočeno pravno varstvo, da sodišče pretehta upravičenost in sorazmernost posega v ustavno pravico.

Novomeška občina tega 10. julija ni upoštevala.

Z onemogočanjem občankam in občanom, ki že tako živijo na robu, da bi si zagotovili dom in boljšo prihodnost svojim otrokom, novomeška občina ne rešuje težav. Morda se ustvarja vtis, da skrbijo za spoštovanje zakonodaje – a v resnici nadaljujejo z marginalizacijo in s segregacijo ter z izrivanjem ljudi iz družbe.  

Občutek pravičništva se lahko napihuje z bagrom, ki ruši. A za izboljšanje življenj vseh občank in občanov bo potrebno kaj več.

 

V Amnesty International Slovenije se borimo za spoštovanje in uresničevanje človekovih pravic vseh. Veseli smo, da nas je z vsakim dnem več – in veseli bomo, če bomo skupaj za človekove pravice vseh ljudi aktivno delovali skupaj.

Pred tednom dni smo v Amnesty opozorili, da izraelske obveznice povečujejo sredstva, ki so na voljo izraelski vladi. Tako pomagajo financirati genocid nad palestinskim prebivalstvom Gaze.

Luksemburg, Irsko in vse ostale članice EU smo pozvali k temu, da zaustavijo prodajo izraelskih obveznic v EU: v nasprotnem namreč tvegajo sodelovanje v genocidu.

Zakaj smo posebej izpostavili Luksemburg in Irsko?

Če želi Izrael svoje obveznice prodajati v Evropi, potrebuje članico EU, ki program prodaje obveznic gosti. Potem ko je Združeno kraljestvo leta 2021 izstopilo iz EU, je vlogo »članice gostiteljice« prevzela Centralna banka Irske. Izraelu je to omogočilo dostop do trga EU.

Po pritisku javnosti in protestih na Irskem je Izrael leta 2025 zaprosil za premik obveznic v Luksemburg, ki je to odobril in tako so se obveznice lahko prodajale kupcem v EU še eno leto. Od septembra 2025 z izraelskimi obveznicami upravlja luksemburški finančni nadzorni organ in jih ponuja v Avstriji, Franciji, Nemčiji, Luksemburgu in na Nizozemskem.

V Amnesty International smo Luksemburg pozvali, naj zavrne podaljšanje prodaje izraelskih obveznic.  Zelo smo veseli, da so iz te države dva dni kasneje sporočili, da prodaje ne bodo obnovili!

 

Izraelu ne smemo pomagati zbirati denarja, ki se lahko porabi za nadaljevanje genocida

Morda niste vedeli:

  • Proračun izraelske vojske se je od leta 2022 do leta 2024 povečal s 4,2 odstotka bruto domačega proizvoda na 8,3 odstotka.
  • Med leti 2023 in 2025 je izraelska vlada s prodajo izraelskih obveznic letno v povprečju zbrala 2,4 milijarde ameriških dolarjev.
  • Izraelske obveznice je leta 2023 ponudila kot priložnost, da se »podpre Izrael v vojni«.

Kot je izpostavil Steve Cockburn, regionalni direktor za Evropo pri Amnesty International:

»Izrael je vse bolj odvisen od tujih vlaganj, da zagotovi financiranje genocida, apartheida in nezakonite okupacije ter omogoča zločine, ki jih izvaja nad palestinskim prebivalstvom. Izraelske obveznice povečujejo sredstva, ki so na voljo izraelski vladi. Tako pomagajo financirati izraelski genocid nad palestinskim prebivalstvom Gaze.«

V genocidu so bile pobite celotne družine, porušena civilna infrastruktura, vključno z bolnicami in šolami, 90 odstotkov prebivalstva je bilo prisilno razseljenih s svojih domov, ki so sedaj le ruševine in prah.

In ne pozabimo: genocid se nadaljuje tudi prav v tem trenutku, ko berete te vrstice.

Foto: Akcija Amnesty Irske 15. julija 2026 pred irskim parlamentom proti prodaji izraelskih obveznic v Evropi. @ Amnesty International Irska

Bliža se finale moškega svetovnega nogometnega prvenstva. Še preden se je začelo, smo v Amnesty opozarjali na kršitve v državah gostiteljicah, med drugim zlasti tudi na smrtonosne akcije ameriške agencije ICE. Ta Služba za priseljevanje in carine je postala znana po vsem svetu zlasti po brutalnih, grobih aretacijah ljudi s priseljenskim poreklom in smrtih, ki jih je zagrešila.

Julija sta v manj kot tednu dni pod streli ICE ugasnili dve življenji: prejšnji teden Lorenza Salgade Arauja (izvorno iz Mehike, ki zdaj preučuje pravne ukrepe zoper ICE) in v ponedeljek, 13. julija, 26-letnega Johana Sebastiana Guerrero, izvorno iz Kolumbije.

ICE je v drugem Trumpovem mandatu s tem ustrelila že enajstega človeka. Britanski Guardian navaja tudi izračun organizacij Human Rights Watch in Physicians for Human Rights, da je v prvih 500 dneh drugega Trumpovega mandata v pridržanju ICE umrlo 52 ljudi.

»Medtem ko so svet očarali izločilni boji, je ameriška vlada daleč od stadionov izvajala strašljiv val militariziranega nadzora nad priseljevanjem. Prizadetih je bilo desetine tisoče naših sosedov,« je dejal Daniel Noroña iz Amnesty International ZDA.

»Ne smemo dovoliti, da bi se to sistematično nasilje države gostiteljice svetovnega prvenstva “opralo” s športom in se pozabilo. Lorenzo Salgado Araujo in Johan Sebastian Guerrero bi morala biti še vedno živa,« je Noroña izjavil za skupno sporočilo za javnost povezave Sport & Rights Alliance.

Amnesty je partnerica te povezave, katere misija je promoviranje pravic in blaginje tistih, ki so v nevarnosti, da so njihove pravice kršene v povezavi s športnimi dogodki.

 

Najbolj vključujoče svetovno prvenstvo?

Sport & Rights Alliance opozarja tudi, da so stroge in včasih diskriminatorne vizumske politike ameriške vlade oteževale potovanja igralcev in zapirale vrata številnim navijačem, delavcem in družinam – kljub obljubi Fife o »najbolj vključujočem« svetovnem prvenstvu v zgodovini. Ob vrsti bolj ali manj znanih primerov naj povzamem ta:

Mimogrede, morda ste zasledili, da je branjenje vratarja Zelenoortskih otokov tako navdušilo španskega biologa Jesusa Ortea, da je po njem poimenoval morskega polža, ki ga je odkril na Karibih.

Take vrste bi morale biti ne-športne novice, o katerih bi se poročalo ob robu svetovnega prvenstva, ne pa o streljanju ICE ali tem, da si številni navijači iz LGBTQI+ skupnosti v skrbi za svojo varnost niso upali odpotovati v ZDA …

100 posnetkov pričevanj, v bosanščini in angleščini, preživelih žrtev genocida v Srebrenici, predmeti, ki so ostali za ubitimi … priročnik za učitelje srednjih šol in gimnazij o genocidu v Srebrenici leta 1995. Vsakoletni filmski festival, kratki animirani filmi, umetniške rezidence …

Spominjanje pomeni življenje in pomeni zaščito.

Ohranjanje spomina pomeni kljubovanje in aktivno zoperstavljanje potvarjanjem zgodovine in slavljenju zločinov. Vsako leto še vedno v Potočarih 11. julija pokopljejo na novo odkrite, najdene, identificirane. Beli nišani, nagrobni kamni vztrajno polnijo mozaik globokega reza, ki ga je za vedno pustil genocid, ki so ga izvršile enote bosanskih Srbov v “varnem območju pod zaščito Združenih narodov” v Srebrenici.

Resolucija Generalne skupščine ZN, sprejeta 23. maja 2024, ni zgolj določila 11. julij za vsakoletni mednarodni dan, ko se svet spomni na srebreniški genocid. Obsodila je tudi vse poskuse zanikanja in pozvala države mednarodne skupnosti, naj ohranijo vedenje o zgodovinskih dejstvih, vključno skozi izobraževalni sistem in s pripravo primernih izobraževalnih programov, da se prepreči zanikanje in potvarjanje zgodovinskih dejstev o srebreniškem genocidu.

V Spominskem centru Potočari tako pozivajo tudi slovenske ustanove, Zavod za šolstvo in pristojna ministrstva ter izobraževalne institucije, naj zagotovijo, da bodo tudi prihodnje generacije izvedele za hudodelstva, ki so se zgodila. Le tako se lahko krepi skupna odpornost družb in zahteva po reparacijah za žrtve, odgovornosti in kaznovanosti storilcev. Končanje nekaznovanosti izvrševalcev genocida je najboljša uresničitev zaveze Nikoli več, ki danes odmeva tako prazno.

V Amnesty International Slovenije se pridružujemo pozivu bosanskih kolegov in kolegic, da postane obravnava genocida v Srebrenici reden in obvezen del šolskih vsebin o človekovih pravicah, mednarodni skupnosti in svetovnem pravnem redu.

8.372 dečkov in mokih ubitih v genocidu v Srebrenici. Nikoli ne bomo pozabili.

 

Julija 1995 so enote Vojske bosanskih Srbov napadle Srebrenico v Bosni in Hercegovini, ki je bila razglašena za varno območje pod zaščito Združenih narodov. Med 10. in 11. julijem 1995 so zajeli več kot 8.000 bošnjaških moških in dečkov, ki jih je nato Vojska bosanskih Srbov usmrtila – kljub prisotnosti mirovnih enot Združenih narodov.

Tokrat pišem s prošnjo civilne družbe, da oddate glas za referendum o noveli zakona o parlamentarni preiskavi. Čas je še do 14. julija, a je najbolje pohiteti!

Za kaj gre?

Slovenska ustava predvideva ustanovitev parlamentarnih preiskav v državnem zboru, ki lahko ugotavljajo dejstva v zadevah javnega pomena. Pri tem gre za preiskavo politične odgovornosti. Če gre za sum kaznivih dejanj, mora seveda to preiskati policija in obravnavati pravosodni sistem.

Vendar pa ima tudi parlamentarna preiskovalna komisija »smiselno enaka pooblastila kot pravosodni organi«. Če naštejem nekaj primerov: sama, brez odredbe sodišča, lahko pregleda bančne izpiske, dokumentacijo FURS, komunikacijo pri operaterjih …

Zato je izjemno pomembno, da lahko sodišče vnaprej, še preden se parlamentarna preiskava začne, presodi, ali gre v danem primeru res za zadevo javnega pomena? S tem se, na primer, preveri, da ni parlamentarna večina odredila preiskave glede nekoga, katerega besede ali dejanja ji niso politično všečna.

Do sedaj je bilo več možnosti, da se zahteva taka predhodna presoja na ustavnem sodišču. 26. maja 2026 pa je večina v državnem zboru spremenila zakon o parlamentarni preiskavi – in med drugim odpravila možnost vnaprejšnje sodne presoje celo za preiskovanca!

Preiskovancu tako preostane le to, da se lahko šele po sprejetju poročila preiskovalne komisije pritoži na upravno sodišče. Torej naknadno, najverjetneje po več letih in če je poročilo sploh sprejeto!

 

Široko nasprotovanje spremenjenemu zakonu

Skrb je že pred sprejetjem sprememb zakona izrazila varuhinja človekovih pravic. Varuhinja bo jutri, 18. junija, ob 18. uri ena od gostij na okrogli mizi na to temo v dvorani Lili Novy v Cankarjevem domu v Ljubljani (vabljeni: več informacij).

Pobudo za razpis referenduma podpirajo sindikalne centrale ter Društvo novinarjev Slovenije. Podporo referendumu je izrazila tudi mednarodna organizacija Novinarji brez meja.

In še pomembno opozorilo iz analize Pravne mreže za varstvo demokracije:

»Posegi v temeljne človekove pravice in svoboščine, ki jih zakonodajna veja oblasti lahko neomejeno in nenadzorovano izvršuje v razmerju do posameznikov brez vnaprejšnje sodne kontrole, predstavljajo hudo grožnjo za politično obračunavanje zakonodajne večine z opozicijo, političnimi nasprotniki, kritiki, akademiki, novinarji, verskimi uslužbenci in zagovorniki človekovih pravic.«

Klik za celotno besedilo analize.

Danes svet obeležuje nakbo, palestinsko katastrofo, ki se je odvila v letih 1947-1949, ob nastanku države Izrael – in danes v Amnesty začenjamo zbiranje podpisov pod peticijo, ki zahteva, da Slovenija prepove:

🟡 vso sodelovanje z nezakonitimi izraelskimi naselbinami (uvoz, izvoz in investicije),

🟡 vse odnose z Izraelom, ki bi lahko služili podpori ali utrjevanju nezakonitega stanja, ki ga je Izrael vzpostavil na nezakonito okupiranem palestinskem ozemlju.

Meddržavno sodišče, to je glavni sodni organ Združenih narodov, je 19. julija 2024 odločilo, da imajo tretje države (torej tudi Slovenija!) dolžnost, da ne pripoznajo in ne prispevajo k izraelski nezakoniti okupaciji.

 

KAJ JE NAKBA?

V času nakbe oz. palestinske katastrofe v letih 1947-1949 so sionistične milice z domov pregnale več kot 750.000 palestinskega prebivalstva, uničile več kot 500  palestinskih vasi in ubile več tisoč Palestink in Palestincev.

 

Foto: Prebivalci opazujejo, ko izraelski buldožer ruši palestinsko hišo na območju Umm Qasas v Masafer Yatti na zasedenem Zahodnem bregu. 25. julij 2022. ©MOSAB SHAWER, AFP/Getty Image

 

KAJ JE POMEMBNO VEDETI?

🟡 Izrael nad palestinskim prebivalstvom izvaja apartheid,

🟡 nad prebivalstvom Gaze genocid.

🟡 Nezakonite naselbine izraelskih naseljencev na zasedenem palestinskem ozemlju  pomembno prispevajo k represiji in utrjevanju tega sistema.

🟡 Izraelska vojska omogoča vse bolj smrtonosno nasilje izraelskih naseljencev nad palestinskim prebivalstvom.

Izraelsko gospodarstvo pridobiva koristi z nezakonitimi naselbinami, čeprav te predstavljajo očitno kršitev mednarodnega prava:

🟡 Protipravno izkoriščajo naravne vire na okupiranem palestinskem ozemlju,

🟡 v naselbinah delujejo podjetja in se gojijo pridelki,

🟡 tam delujejo izraelska kulturna društva in športni klubi, ki sodelujejo tudi na evropskih tekmovanjih.

Prisotnost naselbin in naseljencev neposredno vpliva na življenja palestinskega prebivalstva: njim pa se pogosto onemogoča potovanje in mednarodno sodelovanje. Dnevno je ogroženo njihovo preživetje, okrnjeni so gospodarski razvoj, umetniško, kulturno in športno delovanje, varnost in svoboda gibanja Palestink in Palestincev.

 

 

Danes in jutri je na obisku generalna sekretarka naše organizacije na globalni ravni Agnès Callamard. Dopoldne se je že sestala s predsednico republike Natašo Pirc Musar, vas pa toplo vabimo, da se bodisi udeležite pogovora z njo ob 17. uri v Ljubljani in/ali ji prisluhnete v pogovoru za oddajo Marcel, ki bo na sporedu na prvem programu TV Slovenije nocoj ob 21. uri.

S predsednico republike o etičnem voditeljstvu

S predsednico Nataša Pirc Musar sta se pogovarjali o stanju sveta, napadih na mednarodno pravo in multilateralizem, genocidu v Gazi in o vojni v Sudanu. Osredotočili sta se na to, da je nujno zagotoviti odgovornost velesil in raziskati druge možnosti.

Agnès se je predsednici zahvalila za javno izražena stališča o izraelskem genocidu v Gazi. Strinjali sta se, da obstaja v mednarodni skupnosti velika potreba po etičnem voditeljstvu. Izmenjali sta tudi ideje glede tega, kako se lahko takšno voditeljstvo izvršuje in krepi, da se zagotovi odgovornost v času, ko vojna nadomešča diplomacijo.

Ob 17. uri o tem, da smo zaradi avtoritarnih politik vsak dan manj varni

Če ste danes v Ljubljani, vas bomo veseli na javnem pogovoru z Agnès ob 17. uri v Atriju ljubljanske mestne hiše (Mestni trg 1, Ljubljana). Pogovor organiziramo v sodelovanju s festivalom Grounded. Ob robu dogodka bo naša prostovoljska ekipa zbirala podpise pod aktualne peticije, ki jih lahko podpišete tukaj.