EU pred izbiro: še naprej rdeča preproga ali rdeča luč Izraelu

Tokrat vam piševa Juš Škraban iz Inštituta za socialno varstvo in Maja Pan iz Amnesty z vabilom na spletno predavanje o boju za pravice ljudi z oviranostjo, ki živijo v zavodih. Potekalo bo preko spleta, 13. maja, ob 18. uri.

Slovenija se uvršča med najbolj institucionalizirane države v Evropi. Kaj to pomeni za vsakdanje življenje, dostojanstvo in pravice ljudi, ki živijo v institucijah?

O tem bom spregovoril Juš, Maja pa bom poskrbela, da boste vkjlučeni v razpravo.

KLIKNITE ZA PRIJAVO, DA BOSTE DOBILI POVEZAVO NA ZOOM

“V Sloveniji več kot 4500 ljudi z izkušnjo duševnih stisk ali oviranosti živi v socialnih zavodih – pogosto desetletja, stran od skupnosti. Mednarodni standardi takšno ureditev prepoznavajo kot kršitev človekovih pravic. V svojem predavanju bom spregovoril o tem, kakšni so resnični izzivi, zmage in razočaranja v prizadevanjih za vključujočo družbo.

Vabim vas, da se pridružite razmisleku o tem, kako lahko ustvarimo okolje, kjer ima vsak človek – ne glede na oviranost – možnost živeti v skupnosti in prejemati podporo, ki jo potrebuje.”

dr. Juš Škraban, Inštitut za socialno varstvo

“To je vprašanje človekovih pravic! Po mednarodnem pravu človekovih pravic ima vsakdo pravico do najvišjega dosegljivega standarda fizičnega in duševnega zdravja. Resnično uživanje človekovih pravic pa tudi pomeni, da živimo v dostojanstvu in brez diskriminacije.

Z veseljem pričakujem vpoglede Juša v to, kaj lahko naredimo, da se ta pravna načela dejansko prelevijo v to, da bodo ljudje z oviranostjo pridobili možnost izbire in vpliva na življenje v skupnostih, ne pa institucijah.”

Maja Pan, mentorica in koordinatorica prostovoljstva pri Amnesty

V maju bo tema naših druženj in delovanja solidarnost.

9. maja bomo na Poti ob žici v Ljubljani potrebovale več prostovoljk in prostovoljcev, ki bomo na stojnici vabili mimoidoče k podpori mreži nujnih akcij. Ta mreža je namenjena hitremu reagiranju in reševanju oseb s pomočjo pisanja pozivov v obliki e-mailov oblastem. Pa še kakšna aktualna peticija bo za podpisati.

Pred tem pa se bomo sestale na pripravljalnem srečanju 5. maja ob 20. uri (na spletu preko Zooma in v pisarni Dunajska 5, 10. nadstropje), kjer se bomo pripravili za sodelovanje na naši stojnici na kontrolni točki Livada.

Če se nam želite pridružiti na Poti ob žici, prosim, da odgovorite na ta novičnik in poslala vam bom podrobnosti, vključno s povezavo na Zoom.

Na Ptuju pa bo 6. maja ob 18. uri v kavarni Evropa potekal literarni dogodek s Katarino Keček na temo izbrisa. Organizira ga srednješolka Isidora, s pomočjo ptujske skupine aktivistk in aktivistov. Tukaj si lahko preberete o podobnem dogodku, ki ga je organizirala na II. gimnaziji Maribor.

Za nami sta aktivna marec in april

V marcu smo delovali pri mobilizaciji na volitve, zlasti v okviru Glasu ljudstva. Kolumnist in filozof Boris Vezjak je med drugim analiziral prispevek civilne družbe pri mobilizaciji za volitve ter o njenih zahtevah, aktivizmu in protestnem delovanju (klik za cel zapis). Glede na verjetno stopnjevanje pritiskov na našo neodvisnost, kritičnost in sam obstoj civilne družbe je še toliko bolj pomembno, da se povežemo in pokažemo moč ljudi.

V aprilu smo začeli v Mariboru, kjer smo v okviru Dneva za spremembe pod sloganom Mir nam dajte! predstavili priseljensko pogovorno skupino, ki jo je Amnesty pred letom dni oblikovala skupaj s Pekarno Magdalenske mreže. Nadaljevali smo na zboru članov v Ljubljani, kamor se je najbližja članica pripeljala kar z – dvigalom.

Prostovoljsko delovanje za človekove pravice smo nadaljevale v soboto, 18. aprila, ko smo se zbrale_i s trinajstimi mladinskimi aktivisti_kami. Izdelali smo plakat za Anhovo in pub kviz na temo človekovih pravic. O obojem boste kmalu zagotovo slišali več.

Foto: V aprilu smo se skupinsko pridružili tudi vsakotedenskemu branju palestinske poezije na Prešernovem trgu v Ljubljani (ob 17. uri). Če vas zanima udeležba v prihodnje, mi pišite.

Pred kratkim smo s tabo delili zgodbe ljudi, ki so bili tokrat del akcije Pišem za pravice in te povabili, da nam z enkratno donacijo za poštnino pomagaš, da pisma mladih iz slovenskih šol dosežejo svoj cilj. Skupaj smo zbrali več kot 300 EUR za pošiljanje solidarnostnih pisem v roke naslovnikom_cam.

Zaradi podpore ljudi, kot si ti, so prejšnji teden mnoga pisma upanja res odpotovala po vsem svetu – od Hondurasa do Južne Afrike pa vse do Mjanmara. Skupaj smo po vsem svetu v več kot 200 državah napisali 3.962.563 apelov, pisem, objav na družbenih omrežjih za ljudi, ki so bili del naše akcije.

Smo povsod, kjer so kršene človekove pravice. Hvala, ker si del naše skupnosti. 

Veliko naših podpornikov se po prvi donaciji odloči ostati z nami in pomagati še naprej. Z mesečno donacijo lahko pomagaš, da ta zgodba ne traja le trenutek, ampak vse leto. Tvoja redna podpora nam daje moč in neodvisnost, da lahko načrtujemo svoje delo in ukrepamo dolgoročno.

Že 7 EUR na mesec pomaga:

 osvoboditi ljudi, ki so neupravičeno zaprti,

 pritiskati na vlade, da spremenijo diskriminatorne zakone,

 preprečevati usmrtitve in reševati življenja,

 braniti človekove pravice po vsem svetu.

Skupaj smo dosegli pravičnost za Marielle

V zadnjih letih so vaša dejanja resnično spreminjala življenja. Po osmih letih so 25. februarja 2026 končno obsodili storilce umora mestne svetnice in aktivistke Marielle Franco in njenega šoferja Andersona Gomesa – zmaga, ki potrjuje moč vztrajnosti in solidarnosti. Marielle se je neustrašno borila za pravice temnopoltih žensk, LGBTI skupnosti in mladih, njena smrt pa je razkrila nevarni trend nasilja nad zagovorniki človekovih pravic v Braziliji.

Skupaj z družino, civilno družbo in več kot milijonom ljudi po svetu, tudi Amnesty Slovenija, smo ohranjali njeno zgodbo živo in vztrajali pri zahtevah po pravičnosti – danes smo ji korak bližje. Takšne spremembe omogoča vztrajna podpora posameznikov, kot si ti. S ponovno donacijo lahko pomagaš ustvarjati še več takšnih zgodb.

Hvala, ker si del naše skupnosti. Pridruži se več kot 10.000 ljudem, ki nas podpirajo vsak mesec. Tvoja pomoč že ustvarja spremembo.

Pišem vam, da bi z vami delil svojo izkušnjo nekoga, ki se je preselil v Slovenijo in bil večkrat deležen diskriminatorne obravnave. Ob svojem pričevanju vas toplo vabim, da z Amnesty tudi vi delite svoje izkušnje, če ste bili žrtev diskriminacije ali rasizma.

Ko danes pomislim na svoj prihod v Slovenijo, nimam enega samega spomina. Bolj je kot občutek. Nekakšna mešanica radovednosti, nelagodja in tihega vprašanja: kam pravzaprav spadam?

V Slovenijo smo se preselili, ko sem imel štiri leta. Oče je že dolgo delal v Ljubljani, na železnici. Pet let je vsak prost vikend potoval na relaciji Ljubljana–Doboj, samo da je lahko preživel nekaj časa z družino. Potem smo prišli še mi. Mama, moja eno leto mlajša sestra in jaz. Prvi stik z okoljem ni bil enostaven. Jezika nisem znal. Bil je podoben jezik, ampak v resnici drugačen. Melodija, ritem, struktura. Učil sem se počasi, bolj z opazovanjem melodije in ritma. V razredu sem bil edini otrok migrantov. In hitro sem postal »Bosan’c«. Beseda, ki je bila izrečena napol mimogrede, napol kot preizkus. Kot da preverjajo, kaj bom naredil, »Rekel ti je Bosan’c, a ga ne boš pretepel«.

Dolgo nisem razumel, kaj naj bi to pomenilo. Niti zakaj ima ta beseda težo. Ampak hitro sem se naučil pravila: če ti nekdo to reče, je to sramotno in žaljivo ter se moraš postaviti zase. Včasih tudi s pestmi. Nisem razumel, zakaj. Nisem razumel, kaj to pomeni o meni. Sem pa razumel, da je to nekaj, kar te postavi na rob. In ker sem bil fizično med močnejšimi, sem se odzival tako, kot sem znal. Če je bilo treba, sem se stepel. To ni bilo junaštvo. Bolj instinkt. Poskus, da si izborim prostor. Hkrati pa sem počasi začel skrivati del sebe. Ne na glas, ne zavestno. Bolj v drobnih prilagoditvah. V tem, kako govorim, kako se predstavim, kako se postavim v skupini. Ampak zanimivo … kljub temu nisem bil zares sprejet. Sem pa bil dober učenec. Radoveden. Zanimale so me različne stvari, od likovnega ustvarjanja do zgodovine in kemije. In sčasoma so me začeli spoštovati. Ne zaradi tega, od kod prihajam, ampak zaradi tega, kar sem pokazal. To spoštovanje je nekaj spremenilo. Ne pa vsega. Občutek zaznamovanosti je ostal.

Kasneje, v srednji šoli, se je nekaj premaknilo. Sošolci so odrasli. Stereotipi so izgubili moč. Postali smo bolj sproščeni drug z drugim. In jaz sem začel drugače razumeti svojo zgodbo. Otroci v osnovni šoli ne sovražijo drugačnosti sami od sebe. To se naučijo od staršev. Ko sem to povezal s širšim kontekstom, so stvari dobile drugačen pomen. Generacija naših staršev je živela v času velikih napetosti 80 let prejšnjega stoletja. Jugoslavija, strahovi, migracije iz juga na sever. Za nekatere je to pomenilo občutek ogroženosti, izgubo nadzora, celo strah pred razpadom naroda.

In ti občutki so našli pot do otrok. Ne nujno kot ideologija. Bolj kot ton, kot komentar, kot način govora. Zanimivo pa je, da smo bili mnogi migranti dejansko dobro integrirani. Tudi mi smo doma govorili slovensko. Prilagoditev je bila realna. Vsakodnevna. In kljub temu je obstajala meja, ki je nisi mogel prestopiti samo z znanjem ali trudom. Ta izkušnja me je zaznamovala. Dolgo sem jo doživljal kot krivično. Kasneje pa je dobila še drugo plast.

Moje rojstno ime je Zlatimir. Ni bilo težko izgovorljivo, samo ni bilo običajno za okolje, v katerem sem odraščal. Mislim, da sem še danes edini v Sloveniji s tem imenom. Takrat pa sem ga skrajšal v Zlatko. Ne zato, ker bi bilo lažje izgovoriti, ampak ker je bilo lažje biti sprejet. Danes ga slišim drugače. Zlato miru. Mir kot vrednota. In v času, ko se svet spet nevarno nagiba proti konfliktom, to ime nosim skoraj kot tiho sporočilo. Kot nekaj, kar hodi z mano.

Že leta 1997 sem se prvič srečal z delom za begunce iz Bosne. Tisti stik … nekaj se je tam premaknilo. Kot da sem prvič videl širšo sliko. Ne samo sebe kot posameznika, ampak zgodbo, ki presega mene.

Kasneje sem se bolj aktivno vključil v Amnesty International. Sprva postopoma, potem vse bolj intenzivno. Sodeloval sem v različnih odborih, v zadnjem obdobju tudi kot predsednik izvršnega odbora. To vlogo sem novembra lani predal kolegici Tamari. Aprila se umikam iz upravljalske ravni organizacije. Ampak ostajam. Kot član. Kot podpornik. Kot nekdo, ki verjame, da se stvari začnejo pri tem, kako gledamo drug na drugega.

Včasih pomislim na tistega fanta v osnovni šoli. Velikega, suhega, a močnega, pripravljenega na pretep, ker je mislil, da mora tako zaščititi sebe. Danes bi mu verjetno rekel nekaj čisto drugega. Ni ti treba udariti, da obstajaš. Ni ti treba zanikati, od kod prihajaš. In včasih… je največja moč ravno v tem, da ostaneš. »Stati inu obstati«, kot je rekel Trubar, velja tudi za migrante.

Za konec vas še enkrat povabim k delitvi vaših pričevanj in da to vabilo pošljete tudi drugim, ki bi lahko imeli take izkušnje. Hvala!