Prispevki

Naj naš glas ne utihne – postani mesečni podpornik

Pred kratkim smo s tabo delili zgodbe ljudi, ki so bili tokrat del akcije Pišem za pravice in te povabili, da nam z enkratno donacijo za poštnino pomagaš, da pisma mladih iz slovenskih šol dosežejo svoj cilj. Skupaj smo zbrali več kot 300 EUR za pošiljanje solidarnostnih pisem v roke naslovnikom_cam.

Zaradi podpore ljudi, kot si ti, so prejšnji teden mnoga pisma upanja res odpotovala po vsem svetu – od Hondurasa do Južne Afrike pa vse do Mjanmara. Skupaj smo po vsem svetu v več kot 200 državah napisali 3.962.563 apelov, pisem, objav na družbenih omrežjih za ljudi, ki so bili del naše akcije.

Smo povsod, kjer so kršene človekove pravice. Hvala, ker si del naše skupnosti. 💛

Veliko naših podpornikov se po prvi donaciji odloči ostati z nami in pomagati še naprej. Z mesečno donacijo lahko pomagaš, da ta zgodba ne traja le trenutek, ampak vse leto. Tvoja redna podpora nam daje moč in neodvisnost, da lahko načrtujemo svoje delo in ukrepamo dolgoročno.

Že 7 EUR na mesec pomaga:

1️⃣ osvoboditi ljudi, ki so neupravičeno zaprti,

2️⃣ pritiskati na vlade, da spremenijo diskriminatorne zakone,

3️⃣ preprečevati usmrtitve in reševati življenja,

4️⃣ braniti človekove pravice po vsem svetu.

 

Skupaj smo dosegli pravičnost za Marielle

V zadnjih letih so vaša dejanja resnično spreminjala življenja. Po osmih letih so 25. februarja 2026 končno obsodili storilce umora mestne svetnice in aktivistke Marielle Franco in njenega šoferja Andersona Gomesa – zmaga, ki potrjuje moč vztrajnosti in solidarnosti. Marielle se je neustrašno borila za pravice temnopoltih žensk, LGBTI skupnosti in mladih, njena smrt pa je razkrila nevarni trend nasilja nad zagovorniki človekovih pravic v Braziliji.

Skupaj z družino, civilno družbo in več kot milijonom ljudi po svetu, tudi Amnesty Slovenija, smo ohranjali njeno zgodbo živo in vztrajali pri zahtevah po pravičnosti – danes smo ji korak bližje. Takšne spremembe omogoča vztrajna podpora posameznikov, kot si ti. S ponovno donacijo lahko pomagaš ustvarjati še več takšnih zgodb.

 

Hvala, ker si del naše skupnosti. Pridruži se več kot 10.000 ljudem, ki nas podpirajo vsak mesec. Tvoja pomoč že ustvarja spremembo.

/by

V 2026 pokažimo, da je zgodovina nekaj, kar ustvarjamo sami!

Verjetno ne bo nikogar presenetilo, kaj je poglavitno sporočilo letnega poročila Amnesty International, ki ga objavljamo danes. Ob objavi ocene človekovih pravic v 2025 in do danes v 144 državah, vključno v Sloveniji, naša generalna sekretarka Agnès Callamard pove, da doživljamo težek čas, zaznamovan z neposrednimi napadi na temelje sistema človekovih pravic in s tem na samo človečnost.

A v samem srcu delovanja Amnesty ostaja upanje. Ne neosnovano, slepo upanje, ampak tako, ki ga poganja zavedanje, da lahko ljudje, ko se povežemo v skupnosti in solidarnosti, premagamo temo. Leto 2025 je prineslo tudi močne znake upora in solidarnosti protestnikov, diplomatov, političnih voditeljev in mnogih drugih po vsem svetu. V Amnesty pozivamo, da skupaj naprej gradimo na tem zgledu in oblikujemo »drzne koalicije, ki bodo na novo zasnovale, obnovile in ponovno osredotočile svetovni red na človekove pravice, pravno državo in univerzalne vrednote.«

V Sloveniji diskriminacija ostaja eden ključnih problemov pri zagotavljanju človekovih pravic. Z njo se poleg ostalih vsakodnevno in na sistemski ravni prepogosto še vedno srečuje romsko prebivalstvo. Od naselij na JV Slovenije, ki še vedno nimajo zagotovljene vode in elektrike, pa do kršitev pravic otrok, ki jim neustrezni bivanjski pogoji preprečujejo in omejujejo pravico do izobraževanja: razmere v romskih naseljih se v letu 2025 niso izboljšale.

Vlada je novembra lani v dveh tednih uspela pripraviti in sprejeti represivni zakon o zagotavljanju javne varnosti, ki mu ne uspeva skriti, da gre za obliko kolektivnega kaznovanja romskega prebivalstva, hkrati pa ne zmore izpolniti svojih obveznosti ter učinkovito poseči za odpravo diskriminacije in rasizma, ki napajata dolgoletno marginalizacijo romske skupnosti na JV države.

 

V Sloveniji aktualni tudi Gaza, zdravstvo, izbrisani, LGBTQI+  …

Omenjeni zakon o zagotavljanju javne varnosti nesorazmerno prizadeva romsko prebivalstvo in še povečuje njihovo družbeno izključenost, s tem da omogoča rubeže socialnih pomoči. Trenutno je ta brezčuten ukrep ustavljen, potem ko ga je ustavno sodišče začasno zadržalo. K temu ga je s svojo pobudo pozvala nova varuhinja človekovih pravic, nekaj dni pred njo pa smo pobudo za oceno ustavnosti člena vložili tudi v Pravni mreži za varstvo demokracije, katere del je slovenska Amnesty.

V Amnesty International smo glede krivičnih rubežev na globalni ravni sprožili tudi nujno akcijo, v kateri so naši podporniki_ce po vsem svetu pisali slovenskemu predsedniku vlade, naj se ustavijo. Zahvaljujem se vsem, ki ste poslali ta apel. Vsako poslano sporočilo je pomembno in le združeni se lahko upremo krivicam.

V 2025 so ostale nerešene tudi druge pomembne teme človekovih pravic:

  • Izbrisani brez statusa so bili še naprej brez možnosti, da si ga uredijo.
  • Azilni postopki še vedno trajajo občutno predolgo, nadaljujejo se vračanja prosilcev za azil na Hrvaško, kljub številnim poročilom in dokazom o kršitvah pravic prosilcev za azil v tej državi.
  • Transspolne osebe morajo za spremembo podatka o spolu v dokumentih še naprej pridobiti medicinske izvide.
  • Vlada ni prepoznala pomembnosti in nujnosti sprejetja nacionalne strategije za LGBTIQ+.
  • Brez osebnega zdravnika je ostajalo okoli 140.000 ljudi.

Dobro znamenje pa je bilo, ko je slovenska vlada po številnih pozivih in pritiskih civilne družbe, med njimi smo bili tudi mi, kot prva v Evropi 31. julija 2025 razveselila s sprejetjem sklepa o prepovedi trgovanja z orožjem z Izraelom. Žal pa je le nekaj dni pozneje omogočila ladji, ki je prevažala vojaški tovor, da izpluje proti Izraelu …

 

Da, svet je v težkem času, a Agnès Callamard v imenu Amnesty International ob tem spodbuja: »Leto 2026 naj bo leto, ko bomo ukrepali in pokazali, da zgodovina ni zgolj nekaj, kar se nam zgodi – temveč nekaj, kar ustvarjamo sami.«

Hvala vam, ker skupaj ustvarjamo boljši svet!

/by

Rekel ti je Bosan’c, a ga ne boš pretepel?

Pišem vam, da bi z vami delil svojo izkušnjo nekoga, ki se je preselil v Slovenijo in bil večkrat deležen diskriminatorne obravnave. Ob svojem pričevanju vas toplo vabim, da z Amnesty tudi vi delite svoje izkušnje, če ste bili žrtev diskriminacije ali rasizma.

Ko danes pomislim na svoj prihod v Slovenijo, nimam enega samega spomina. Bolj je kot občutek. Nekakšna mešanica radovednosti, nelagodja in tihega vprašanja: kam pravzaprav spadam?

V Slovenijo smo se preselili, ko sem imel štiri leta. Oče je že dolgo delal v Ljubljani, na železnici. Pet let je vsak prost vikend potoval na relaciji Ljubljana–Doboj, samo da je lahko preživel nekaj časa z družino. Potem smo prišli še mi. Mama, moja eno leto mlajša sestra in jaz. Prvi stik z okoljem ni bil enostaven. Jezika nisem znal. Bil je podoben jezik, ampak v resnici drugačen. Melodija, ritem, struktura. Učil sem se počasi, bolj z opazovanjem melodije in ritma. V razredu sem bil edini otrok migrantov. In hitro sem postal »Bosan’c«. Beseda, ki je bila izrečena napol mimogrede, napol kot preizkus. Kot da preverjajo, kaj bom naredil, »Rekel ti je Bosan’c, a ga ne boš pretepel«.

Dolgo nisem razumel, kaj naj bi to pomenilo. Niti zakaj ima ta beseda težo. Ampak hitro sem se naučil pravila: če ti nekdo to reče, je to sramotno in žaljivo ter se moraš postaviti zase. Včasih tudi s pestmi. Nisem razumel, zakaj. Nisem razumel, kaj to pomeni o meni. Sem pa razumel, da je to nekaj, kar te postavi na rob. In ker sem bil fizično med močnejšimi, sem se odzival tako, kot sem znal. Če je bilo treba, sem se stepel. To ni bilo junaštvo. Bolj instinkt. Poskus, da si izborim prostor. Hkrati pa sem počasi začel skrivati del sebe. Ne na glas, ne zavestno. Bolj v drobnih prilagoditvah. V tem, kako govorim, kako se predstavim, kako se postavim v skupini. Ampak zanimivo … kljub temu nisem bil zares sprejet. Sem pa bil dober učenec. Radoveden. Zanimale so me različne stvari, od likovnega ustvarjanja do zgodovine in kemije. In sčasoma so me začeli spoštovati. Ne zaradi tega, od kod prihajam, ampak zaradi tega, kar sem pokazal. To spoštovanje je nekaj spremenilo. Ne pa vsega. Občutek zaznamovanosti je ostal.

Kasneje, v srednji šoli, se je nekaj premaknilo. Sošolci so odrasli. Stereotipi so izgubili moč. Postali smo bolj sproščeni drug z drugim. In jaz sem začel drugače razumeti svojo zgodbo. Otroci v osnovni šoli ne sovražijo drugačnosti sami od sebe. To se naučijo od staršev. Ko sem to povezal s širšim kontekstom, so stvari dobile drugačen pomen. Generacija naših staršev je živela v času velikih napetosti 80 let prejšnjega stoletja. Jugoslavija, strahovi, migracije iz juga na sever. Za nekatere je to pomenilo občutek ogroženosti, izgubo nadzora, celo strah pred razpadom naroda.

 

In ti občutki so našli pot do otrok. Ne nujno kot ideologija. Bolj kot ton, kot komentar, kot način govora. Zanimivo pa je, da smo bili mnogi migranti dejansko dobro integrirani. Tudi mi smo doma govorili slovensko. Prilagoditev je bila realna. Vsakodnevna. In kljub temu je obstajala meja, ki je nisi mogel prestopiti samo z znanjem ali trudom. Ta izkušnja me je zaznamovala. Dolgo sem jo doživljal kot krivično. Kasneje pa je dobila še drugo plast.

Moje rojstno ime je Zlatimir. Ni bilo težko izgovorljivo, samo ni bilo običajno za okolje, v katerem sem odraščal. Mislim, da sem še danes edini v Sloveniji s tem imenom. Takrat pa sem ga skrajšal v Zlatko. Ne zato, ker bi bilo lažje izgovoriti, ampak ker je bilo lažje biti sprejet. Danes ga slišim drugače. Zlato miru. Mir kot vrednota. In v času, ko se svet spet nevarno nagiba proti konfliktom, to ime nosim skoraj kot tiho sporočilo. Kot nekaj, kar hodi z mano.

Že leta 1997 sem se prvič srečal z delom za begunce iz Bosne. Tisti stik … nekaj se je tam premaknilo. Kot da sem prvič videl širšo sliko. Ne samo sebe kot posameznika, ampak zgodbo, ki presega mene.

Kasneje sem se bolj aktivno vključil v Amnesty International. Sprva postopoma, potem vse bolj intenzivno. Sodeloval sem v različnih odborih, v zadnjem obdobju tudi kot predsednik izvršnega odbora. To vlogo sem novembra lani predal kolegici Tamari. Aprila se umikam iz upravljalske ravni organizacije. Ampak ostajam. Kot član. Kot podpornik. Kot nekdo, ki verjame, da se stvari začnejo pri tem, kako gledamo drug na drugega.

Včasih pomislim na tistega fanta v osnovni šoli. Velikega, suhega, a močnega, pripravljenega na pretep, ker je mislil, da mora tako zaščititi sebe. Danes bi mu verjetno rekel nekaj čisto drugega. Ni ti treba udariti, da obstajaš. Ni ti treba zanikati, od kod prihajaš. In včasih… je največja moč ravno v tem, da ostaneš. »Stati inu obstati«, kot je rekel Trubar, velja tudi za migrante.

Za konec vas še enkrat povabim k delitvi vaših pričevanj in da to vabilo pošljete tudi drugim, ki bi lahko imeli take izkušnje. Hvala!

/by

Podpiši peticijo za embargo na orožje in zaščito civilistov

Danes minevajo tri leta od začetka krvave vojne v Sudanu. Vojne proti civilistom, v kateri je bilo ubitih že na deset tisoče ljudi, vojne, ki jo zaznamujejo posilstva in spolno nasilje, in vojne, ki so jo nekateri pozabili.

Od aprila 2023 je bilo v spopadih med sudanskimi oboroženimi silami (SAF) in Silami za hitro posredovanje (RSF) razseljenih več kot 14 milijonov ljudi. Sudan je postal prizorišče največje krize razseljevanja na svetu. Humanitarne razmere pa dodatno poslabšujejo trajno pomanjkanje hrane, vode, zdravil in goriva.

Svetovni program za hrano je opozoril, da vojna v Sudanu lahko povzroči tudi največjo krizo lakote na svetu. Sporočili so, da je več kot 25 milijonov ljudi v Sudanu, Južnem Sudanu in Čadu brez zanesljive oskrbe s hrano. V Sudanu danes živi največje število razseljenih otrok na svetu. Med njimi vlada huda podhranjenost, ki se z dneva v dan le poslabšuje.

Amnesty in druge organizacije so dokumentirale dokaze o vojnih zločinih, zločinih proti človeštvu in drugih resnih kršitvah mednarodnega humanitarnega prava, vključno z nezakonitim ubijanjem civilistov; protipravnim uničenjem civilne lastnine; posilstvi žensk in deklet; prisilnim razseljevanjem civilistov; in uporabo kemičnega orožja.

Poročila o posilstvih, spolnem suženjstvu in drugih oblikah spolnega nasilja so se pojavila le nekaj dni po začetku konflikta leta 2023 in so vse od tedaj ostala ključna značilnost tega konflikta. Preživele so opisale ogromno telesno in duševno škodo ter uničujoče posledice za svoje družine.

Vsak premik frontne črte za seboj pušča smrt in uničenje. Ob neukrepanju mednarodne skupnosti pa storilci dobivajo pogum, da s kršitvami nadaljujejo.

Zato danes ponovno pozivamo mednarodno skupnost, naj zagotovi več sredstev in pritisne na sprte strani, da omogočijo neovirano dostavo humanitarne pomoči, ki jo ljudje v Sudanu krvavo potrebujejo. Prav tako poudarjamo, da mora mednarodna skupnost prednostno obravnavati kazniva dejanja po mednarodnem pravu ter druge hude kršitve človekovih pravic, ki se v Sudanu dogajajo zdaj. Varnostni svet ZN pa mora razširiti napotitev darfurskega konflikta na Mednarodno kazensko sodišče, tako da bo ta vključevala tudi preiskavo in pregon zločinov, storjenih v preostalem delu Sudana.

V globalni peticiji pa skupaj pozivamo tudi Varnostni svet ZN, naj uvede embargo na orožje za Sudan. Pridruži se zahtevi in podpiši peticijo tudi ti!

»Konflikt v Sudanu ni pozabljen; je namerno spregledan in zapostavljen. Za to zapostavljenostjo pa se skriva nešteto ljudi, ki neizmerno trpijo, medtem ko svet gleda stran. To se mora ustaviti.«

Agnès Callamard, generalna sekretarka Amnesty International.

 

Z vsako minuto, ki mine, je v Sudanu uničenih več življenj. Ukrepati moramo zdaj in zahtevati, da Varnostni svet Združenih narodov razširi obstoječi embargo na celotno državo, ne le na regijo Darfur, ter zagotovi njegovo dosledno izvajanje. To bi omejilo dotok orožja in prispevalo k zmanjšanju trpljenja civilistov. Podpiši peticijo in ukrepaj!

/by

Druženja, akcije, znanje

Lepo pozdravljene in pozdravljeni, članice ter člani, prav tako tudi ostali_e, ki se zavzemate za človekove pravice.

V pomladnih mesecih se bomo tudi me_i lotile_i nabiralništva, in sicer nabiranja novih znanstev na srečanjih in akcijah ter novega znanja. Po zelo razgibanem volilnem marcu, kjer smo v pobudi Glas ljudstva sodelovali na dogodkih po vsej Sloveniji ter zelo občutenih srečanjih na temo dobrobiti v aktivizmu, poglejmo, kaj se nam obeta v prihodnjih dveh mesecih.

April je mesec srečanja vseh srečanj, to je zbora članstva. Zbor bo potekal 15. aprila ob 16.30 na Grablovičevi 28 v Ljubljani.

Na njem bomo pregledali delo preteklega leta in volili društvene organe, brali palestinsko poezijo, se družili in gostili. Vabim vas, da izrabite to priložnost, ki se ponudi le dvakrat na leto, da spoznate vse zaposlene in druge podpornike_ce in člane_ice. (Druga priložnost je jesenski piknik).

V Ljubljani se bomo članice in člani ter podporniki podali na ulice s poezijo v roki, in sicer 23. 4. ob 17. uri se bomo zbrale_i na Prešernovem trgu. Tam vsak četrtek prostovoljka Ana organizira branje palestinske poezije.

V Mariboru se bomo članice in člani srečali že to soboto, 11. aprila, med 10. in 15. uro v Pekarni Magdalenske mreže, kjer bomo skupaj s Pekarno in Filantropijo obeležile Dan za spremembe, letos naslovljen Dajte nam mir! Amnesty bo sodelovala z interaktivnim prikazom delovanja naše pogovorne priseljenske skupine, ki prav v teh dneh obeležuje eno leto rednega srečevanja vsak teden. Namen srečanj je enostaven: sproščeno pogovarjanje v slovenščini. Srečujemo se priseljenke in priseljenci, katerih prvi jezik ni slovenščina in lokalne prostovoljke, ki želimo premagati svoje predsodke in spoznati neverjetne zgodbe ljudi, ki prihajajo od drugod, se nasmejati.

V aprilu se lahko udeležite več dogodkov na temo Palestine, že v ponedeljek vas vabim na okroglo mizo z naslovom Genocid in administrativne bodeče žice, ki bo potekala ob 18. uri v Dvorani Gosposka ZRC SAZU, Gosposka ulica 16, Ljubljana.

Morda se nam v aprilu obeta še kakšno lepo presenečenje, o katerem bom seveda takoj pisala.

 

Srečanja v maju

V maju začnemo udarno na Ptuju. V kavarni Evropa 6. maja ob 18. uri prostovoljka Isidora ob pomoči ptujske skupine aktivistk_ov organizira literarni dogodek na temo izbrisa z novinarko in pisateljico Katarino Keček. Ptuj je mesto, brez katerega organiziranega gibanja za pravice izbrisanih ne bi bilo. Žal pa je tudi kraj počitka aktivistov Aleksandra Todorovića in Mirjane Učakar.

 

Nadaljujemo s članskim srečanjem 20. maja ob 18. uri v Ljubljani, v pisarni na Dunajski 5, 10. nadstropje.

In dan kasneje v Mariboru, 21. maja ob 18. uri v Pekarni Magdalenske mreže, ob železnici 8.

 

 

/by

Ob svetovnem dnevu Romov vabimo na spletno predavanje

Približuje se svetovni dan Romov, ki ga obeležujemo 8. aprila.

Tudi ta mesec se bomo srečale_i na spletu z namenom izobraževanja s področja človekovih pravic. Na ta način poskušamo z znanjem in poznavanjem določenega področja krepiti tudi naše skupne aktivistične spretnosti in zmožnosti, predvsem pa motivacijo za ukrepanje. Tokrat bomo na srečanju predstavili v Sloveniji zelo perečo tematiko, na kateri v naši sekciji že desetletja delujemo, to so pravice Romov in Rominj.

Predavanje bo potekalo po spletu, nanj pa se je treba prijaviti.

📅 v sredo, 8. 4., ob 18. uri na Zoomu.

ℹ️ Klikni za prijavo.

Predavala bo direktorica slovenske Amnesty Nataša Posel. Pridružil se bodo tudi Amir Hudorovič iz Ribnice, dr. Barbara Ragelj, Pravna mreže za varstvo demokracije, in Elzana Odjoska, vodja programa v Društvu za razvijanje preventivnega in prostovoljnega dela Novo mesto.

 

Nujna akcija

Obenem vas vabim, da delovanje za pravice romskega prebivalstva pri nas podprete s svojim glasom v okviru Nujne akcije.

Še vedno lahko pošljete email ali pismo predsedniku slovenske vlade dr. Robertu Golobu in ga pozovete, naj ustavi rubeže socialnih pomoči, ki ogrožajo preživetje in življenja najranljivejših.

 

Peticija za dostop do vode

Prav tako lahko še vedno podpišete peticijo, ki poziva slovensko vlado, naj uredi dostop do vode vsem romskim družinam na jugovzhodu Slovenije. Tam namreč še vedno živijo družine in posamezniki, ki si vodo pridobivajo iz potokov ali pipe na pokopališču. V slovenski Amnesty opozarjamo, da odrekanje vode in elektrike ter življenje v neprimernih bivanjskih razmerah predstavljajo obsodbo na revščino in neizobraženost.

 

Ustavno sodišče začasno ustavilo rubeže socialnih pomoči

Danes pa smo prejeli novico, da je Ustavno sodišče Republike Slovenije začasno zadržalo izvrševanje 8. člena Zakona o nujnih ukrepih za zagotavljanje javne varnosti (ZNUZJV), ki omogoča davčno izvršbo na denarno socialno pomoč.

Do končne odločitve sodišča tako rubeži socialnih pomoči ne bodo dovoljeni. Sodišče je presodilo, da bi nadaljnje izvajanje sporne določbe povzročilo hujše škodljive posledice kot njeno začasno zadržanje.

Delite novico o tem na Facebooku (kliknite za delitev) ali Instagramu (kliknite).

Pravna mreža za varstvo demokracije, katere del je tudi slovenska Amnesty, je pripravila pobudo za oceno ustavnosti 8. člena ZNUZJV in jo na Ustavno sodišče Republike Slovenije vložila skupaj z devetimi pobudniki; pobudo je kasneje podprla tudi Varuhinja človekovih pravic.

/by

Tvoj glas šteje: pridruži se Zboru članov_ic 2026

Drage članice in člani,

vabim vas, da se nam pridružite na Zboru članov_ic 2026 – dogodku, namenjenem vsem našim članom_icam. To je priložnost, da kot skupnost pogledamo, kaj smo v preteklem letu dosegli, predstavimo načrte za prihodnost ter soustvarjamo delo naše organizacije.

Vaša prisotnost in glas sta pomembna, saj lahko aktivno prispevate k smeri našega delovanja, sodelujete pri odločanju in se morda tudi sami vključite v organe društva. Prav tako bo ekipa slovenske Amnesty na srečanju predstavila zanimive akcije, kampanje in pobude, ki so zaznamovale naše delo v preteklem letu.

Ponosni smo, da ima slovenska Amnesty letos prvič več kot 10.000 članov_ic.

Hvaležni smo vsakemu od vas, ki na svoj način podpira in soustvarja boljši svet za vse.

Zbor članov_ic bo potekal

📅 v sredo, 15. aprila 2026

📍 na Grablovičevi ulici 28 v Ljubljani

📝 Prijava

Prosimo vas, da se prijavite najkasneje do 8. aprila 2026 na e-naslov amnesty@amnesty.si.

🕒 Okvirni program

16.30 – 16.45 prihod in registracija

16.45 – 17.10 otvoritev zbora članov_ic, vključno z branjem palestinske poezije

17.10 – 19.45 finančno in vsebinsko poročilo za 2025, volitve organov, finančni in vsebinski načrt za 2026

19.45 – 20.00 zaključek zbora članov_ic

 

Volitve: volite ali kandidirajte

Na zboru članov bodo potekale tudi volitve v organa društva in sicer v izvršni in nadzorni odbor.

Člane in članice, ki bi želeli kandidirati za petčlanski izvršni odbor (dve mesti) ali tričlanski nadzorni odbor (tri mesta) AI Slovenija, prosimo, da pošljete nominacije do vključno 10. aprila 2026.

📧 Pošljite jih na: izvrsni-odbor@amnesty.si

📮 ali po pošti na: Amnesty International Slovenije, Dunajska 5, 1000 Ljubljana

Nominacija naj vsebuje kratek življenjepis in izjavo.Članstvo v organih je prostovoljno (neplačano), pričakujemo pa zavzetost, odgovornost in aktivno sodelovanje (približno 50 ur letno). Sodelovanje v izvršnem odboru predstavlja dragoceno priložnost za soustvarjanje dela organizacije na področju človekovih pravic. H kandidaturi še posebej spodbujamo tudi mlade.

Če imate kakršnakoli vprašanja glede kandidature in zbora članov, nas pokličite na 01 426 93 77 ali nam pišite na amnesty@amnesty.si.

/by

Brez človekovih pravic ni fair playa

Nogomet je najbolj priljubljen šport na svetu. Ne samo, da ima največ registriranih igralcev_k, ima tudi največ navijačev_ic, ki tekme spremljajo v živo na stadionih in prek TV ekranov.

Največji nogometni dogodek se zgodi vsaka štiri leta, ko najboljše reprezentance sveta zaigrajo na svetovnem prvenstvu. To bo letos poleti potekalo v Združenih državah Amerike, Mehiki in Kanadi, na njem pa bo sodelovalo 48 ekip. Čeprav na njem ne bo nastopila slovenska reprezentanca, bodo naše oči uprte vanj – ne zgolj zaradi spremljanja tekem, pač pa na žalost tudi zaradi kršitev človekovih pravic, ki se dogajajo v državah gostiteljicah in bodo ogrozile dogajanje ter varnost na prvenstvu.

V Amnesty International smo danes objavili podrobno poročilo o tem, kako FIFA in države gostiteljice s svojimi diskriminatornimi ravnanji ogrožajo pravice igralcev, navijačev, novinarjev in skupnosti.

ZDA pod predsednikom Trumpom – kjer bodo odigrane tri četrtine tekem svetovnega prvenstva – se soočajo z izrednimi razmerami na področju človekovih pravic, ki jih zaznamujejo diskriminatorne migracijske politike, množična pridržanja in samovoljne aretacije zamaskiranih in oboroženih agentov ICE. Samo v lanskem letu je ameriška vlada deportirala več kot 500.000 ljudi. Zaskrbljujoče je, da so gostiteljska mesta Dallas, Houston in Miami že podpisala izjemno sporne sporazume, ki lokalnim organom pregona omogočajo sodelovanje z ICE. To povečuje možnosti za rasno profiliranje in ciljanje migrantov ter ogroža javno varnost.

Številne priseljenske skupnosti v ZDA se bodo zbrale, da bi spremljale dogajanje na prvenstvu, hkrati bodo tja pripotovale množice navijačev iz različnih držav – a vsem bo skupna zastrašujoča grožnja – Trumpova protipriseljenska politika in agenti ICE, ki bodo prisotni na dogajanju.

V mestih, kjer bi morali vladati veselje, športni duh in solidarnost, bosta vladala strah in rasizem.

V Mehiki je vlada že mobilizirala 100.000 pripadnikov varnostnih sil, vključno z vojsko. To bo vsekakor vplivalo na pravico do protesta. Skrbi nas, kako bo potekal napovedni protest ob otvoritveni tekmi na stadionu Azteca v Ciudad de Méxicu, kjer bodo aktivistke zahtevale resnico, pravičnost in zadoščenje za izginotje svojih bližnjih.

V Kanadi pa že zapirajo centre za brezdomce, kar sproža velike strahove o tem, kakšne bodo posledice za najranljiveše.

V nogometu ne bi smelo biti prostora za izključevanje, diskriminacijo in rasizem – ne na igrišču in ne ob njem.

Fifo in države gostiteljice zato pozivamo, da sprejmejo vse ukrepe in zagotovijo prvenstvo, kjer bodo lahko vsi uživali v nogometu brez strahu, da postanejo žrtve kršitev človekovih pravic.

/by

Rasizem nima mesta v naši družbi

V četrtek, 26. marca, kolektiv Ambasade Rog v Ljubljani organizira Shod proti rasizmu. Dobimo se ob 17. uri v Miklošičevem parku.

Tam bo tudi ekipa slovenske Amnesty, vabimo pa tudi vse ostale, ki želite opozoriti na diskriminatorne in rasistične napade, da se nam pridružite.

V Ambasadi Rog so že prejšnji teden na novinarski konferenci poudarili, da so rasistični napadi na tuje delavce in študente, prosilce za azil in begunce ter brezdomce v Ljubljani v porastu. Dogajajo se tudi sredi belega dne, posnetki nasilja pa se širijo tudi na družbenih omrežjih.

Nedopustno je, da ljudje v naši družbi živijo v strahu pred tem, da bodo napadeni zgolj zaradi svojega porekla ali barve kože.

Še bolj zaskrbljujoče pa je, da kljub prijavam na policijo te napadi ostajajo brez ustreznega odziva.

V Amnesty International se bomo zato pridružili shodu in zahtevali ukrepanje. Slovenska policija mora izvesti takojšnjo in učinkovito preiskavo napadov, zaščititi žrtve in sprejeti konkretne ukrepe za preprečevanje nadaljnjega nasilja.

Pridružite se nam tudi vi.

 

Pridružite se nam pri razkrivanju rasizma in nam zaupajte svojo izkušnjo

»Za to, kar sem doživljala med odraščanjem v Sloveniji, imamo danes izraze – gre za mikroagresije, fetišiziranje in oblike drugačenja – vedenja, s katerimi so mi dajali vedeti, da nisem enaka, enakovredna, da nisem ena izmed njih. Zavedam se tudi, da izkušnja premnogih ne ostane na ponižanju, občutkih sramu, jezi, ampak zaradi rasizma ostanejo brez službe, brez doma, zaradi rasizma ljudje še vedno umirajo,« je ob začetku zbiranja pričevanj dejala Suzana Dewa.

Pretekli teden smo tudi v slovenski Amnesty pozvali k deljenju izkušenj, ki jih imajo ljudje z rasizmom v Sloveniji, in objavili že prva pričevanja. Vabimo vas k branju in delitvi.

Ponovno vabimo vse, ki ste rasistično ali sorodno diskriminatorno vedenje doživeli, da z nami delite vašo izkušnjo in tako pomagate pri osveščanju o tem, zakaj se naš boj za pravičnejšo družbo brez rasizma še zdaleč ni končal. Poglejte si Suzanino vabilo in ga delite.

/by

Spregovorimo o rasizmu in diskriminaciji naglas. Naj bodo naše izkušnje rasizma vidne

Leta 1988 sem, kot 16-letna dijakinja, vzpostavila prvo skupino Amnesty International v Sloveniji in v prostoru vzhodne Evrope. In danes vas prosim, da se nam pridružite pri razkrivanju rasizma in diskriminacije in nam zaupate svojo izkušnjo.

Čeprav že več kot 25 let živim v Avstraliji in sem tu del boja za človekove pravice – trenutno delam v organizaciji za podporo beguncem, pa vseskozi spremljam dogajanje v Sloveniji in delo AI Slovenije. Ponosna sem, da organizacija ostaja izjemno pomemben glas človekovih pravic in na vse dosežke, ki ste jih – oziroma smo jih člani in podporniki – s skupnimi močmi dosegli.

Na lastni koži sem velikokrat izkusila, kaj pomeni v Sloveniji biti temnejše polti, moj ati je namreč z indonezijskega otoka Bali. Čeprav mi te izkušnje niso preprečile delovanja in sledenja svojim idealom, ne morem reči, da me niso na neki globlji ravni vendarle zaznamovale.

“Ti ne moreš nositi obročastih uhanov, bojo mislili, da si ciganka,” mi je rekla sošolka v osnovni šoli. Profesorica na gimnaziji mi je dejala, da je bila moja mami “res pogumna, da se je poročila z Indonezijcem”. Absolvent na Pravni fakulteti v Ljubljani pa me je prostodušno vprašal: “Pripravljamo diplomski žur, a znaš trebušni ples?”

Danes imamo za te primere izrazoslovje – gre za mikroagresije, fetišiziranje in oblike drugačenja – vedenja, s katerimi so mi dajali vedeti, da nisem enaka, enakovredna, da nisem ena izmed njih. Zavedam se tudi, da izkušnja premnogih ne ostane na ponižanju, občutkih sramu, jezi, ampak zaradi rasizma ostanejo brez službe, brez doma, zaradi rasizma ljudje še vedno umirajo.

 

ZAKAJ SE ANTIRASIZMA LOTEVAMO PRAV ZDAJ?

Leta 2020 je svet pretresel umor Georga Floyda v Minnesoti in sprožil proteste gibanja Black Lives Matter, ki so naredili globalen premik v razumevanju rasizma in sistemskih neenakosti. Temu valu je takrat sledilo tudi Slovenija.

Danes, dobrih pet let kasneje, pa vidimo, da se krog ljudi, ki jih lahko država in družba “pogrešita”, ne oži, ampak širi. Odzivi ameriških oblasti na nedavne proteste v Minnesoti proti delovanju ameriške agencije ICE so znova pokazali, kako hitro se lahko nasilje, rasno profiliranje in razčlovečenje institucionalizirajo.

Tudi v Sloveniji smo bili_e  v preteklih mesecih ponovno priče, kako hitro se v javnosti aktivirajo stereotipi, rasno in etnično profiliranje ter nevarno selektivno sočutje. Diskurz v slovenski javnosti in medijih ob uboju Aleša Šutarja se je namesto na posamezno kaznivo dejanje hitro osredotočil na kolektivno obtoževanje romskega prebivalstva in v utrjevanje nevarnih stereotipov.

Na očitke, da smo postali kot družba preobčutljivi, da nihče ne sme več ničesar reči ali da blackface v Sloveniji “ni isto kot v ZDA”, in še posebno na upravičevanje, da temnopolte osebe same dostikrat rečejo, da jih to ne moti, je mogoče odgovoriti preprosto: ljudje, ki smo prejemniki rasizma, etničnega označevanja ali fetišiziranja, nismo postali na novo občutljivi.  

Vedno smo bili občutljivi. Razlika je v tem, da danes o tem govorimo.

Vsak_a, ki je bil_a prejemnik_ca rasizma, točno začuti, kdaj je določeno ravnanje rasistično – tudi če namena ne more dokazati.

 

Zaradi lastnih izkušenj sem sama zelo pozorna na vse oblike diskriminacije in krivic. Imam srčno željo, da na tem svetu ljudje ne bi doživljali vedenj in poslušali opazk, ki jih drugačijo in manjšajo. Danes vas vabim, da se mi, nam v tej želji pridružite in delite svojo izkušnjo – prosim tudi, da vabilo delite naprej, zlasti tistim, ki so se vam kdaj že zaupali, da so (bili) tarče rasističnega in/ali diskriminatornega vedenja.

V času, ko sta rasizem in fašistična ideologija v porastu po vsem svetu, prihaja naš projekt antirasizma ne ob pravem, ampak v  skrajnem času.

Z veseljem sem in smo v slovenski Amnesty na voljo za dodatna vprašanja glede zbiranja pričevanj, ki jih bomo anonimno ali poimensko objavljali na spletnem mestu amnesty.si. Že zdaj so tam objavljene tudi nekatere od mojih lastnih izkušenj rasizma.

 

/by