Pišem vam, da bi z vami delil svojo izkušnjo nekoga, ki se je preselil v Slovenijo in bil večkrat deležen diskriminatorne obravnave. Ob svojem pričevanju vas toplo vabim, da z Amnesty tudi vi delite svoje izkušnje, če ste bili žrtev diskriminacije ali rasizma.
Ko danes pomislim na svoj prihod v Slovenijo, nimam enega samega spomina. Bolj je kot občutek. Nekakšna mešanica radovednosti, nelagodja in tihega vprašanja: kam pravzaprav spadam?
V Slovenijo smo se preselili, ko sem imel štiri leta. Oče je že dolgo delal v Ljubljani, na železnici. Pet let je vsak prost vikend potoval na relaciji Ljubljana–Doboj, samo da je lahko preživel nekaj časa z družino. Potem smo prišli še mi. Mama, moja eno leto mlajša sestra in jaz. Prvi stik z okoljem ni bil enostaven. Jezika nisem znal. Bil je podoben jezik, ampak v resnici drugačen. Melodija, ritem, struktura. Učil sem se počasi, bolj z opazovanjem melodije in ritma. V razredu sem bil edini otrok migrantov. In hitro sem postal »Bosan’c«. Beseda, ki je bila izrečena napol mimogrede, napol kot preizkus. Kot da preverjajo, kaj bom naredil, »Rekel ti je Bosan’c, a ga ne boš pretepel«.
Dolgo nisem razumel, kaj naj bi to pomenilo. Niti zakaj ima ta beseda težo. Ampak hitro sem se naučil pravila: če ti nekdo to reče, je to sramotno in žaljivo ter se moraš postaviti zase. Včasih tudi s pestmi. Nisem razumel, zakaj. Nisem razumel, kaj to pomeni o meni. Sem pa razumel, da je to nekaj, kar te postavi na rob. In ker sem bil fizično med močnejšimi, sem se odzival tako, kot sem znal. Če je bilo treba, sem se stepel. To ni bilo junaštvo. Bolj instinkt. Poskus, da si izborim prostor. Hkrati pa sem počasi začel skrivati del sebe. Ne na glas, ne zavestno. Bolj v drobnih prilagoditvah. V tem, kako govorim, kako se predstavim, kako se postavim v skupini. Ampak zanimivo … kljub temu nisem bil zares sprejet. Sem pa bil dober učenec. Radoveden. Zanimale so me različne stvari, od likovnega ustvarjanja do zgodovine in kemije. In sčasoma so me začeli spoštovati. Ne zaradi tega, od kod prihajam, ampak zaradi tega, kar sem pokazal. To spoštovanje je nekaj spremenilo. Ne pa vsega. Občutek zaznamovanosti je ostal.
Kasneje, v srednji šoli, se je nekaj premaknilo. Sošolci so odrasli. Stereotipi so izgubili moč. Postali smo bolj sproščeni drug z drugim. In jaz sem začel drugače razumeti svojo zgodbo. Otroci v osnovni šoli ne sovražijo drugačnosti sami od sebe. To se naučijo od staršev. Ko sem to povezal s širšim kontekstom, so stvari dobile drugačen pomen. Generacija naših staršev je živela v času velikih napetosti 80 let prejšnjega stoletja. Jugoslavija, strahovi, migracije iz juga na sever. Za nekatere je to pomenilo občutek ogroženosti, izgubo nadzora, celo strah pred razpadom naroda.
In ti občutki so našli pot do otrok. Ne nujno kot ideologija. Bolj kot ton, kot komentar, kot način govora. Zanimivo pa je, da smo bili mnogi migranti dejansko dobro integrirani. Tudi mi smo doma govorili slovensko. Prilagoditev je bila realna. Vsakodnevna. In kljub temu je obstajala meja, ki je nisi mogel prestopiti samo z znanjem ali trudom. Ta izkušnja me je zaznamovala. Dolgo sem jo doživljal kot krivično. Kasneje pa je dobila še drugo plast.
Moje rojstno ime je Zlatimir. Ni bilo težko izgovorljivo, samo ni bilo običajno za okolje, v katerem sem odraščal. Mislim, da sem še danes edini v Sloveniji s tem imenom. Takrat pa sem ga skrajšal v Zlatko. Ne zato, ker bi bilo lažje izgovoriti, ampak ker je bilo lažje biti sprejet. Danes ga slišim drugače. Zlato miru. Mir kot vrednota. In v času, ko se svet spet nevarno nagiba proti konfliktom, to ime nosim skoraj kot tiho sporočilo. Kot nekaj, kar hodi z mano.
Že leta 1997 sem se prvič srečal z delom za begunce iz Bosne. Tisti stik … nekaj se je tam premaknilo. Kot da sem prvič videl širšo sliko. Ne samo sebe kot posameznika, ampak zgodbo, ki presega mene.
Kasneje sem se bolj aktivno vključil v Amnesty International. Sprva postopoma, potem vse bolj intenzivno. Sodeloval sem v različnih odborih, v zadnjem obdobju tudi kot predsednik izvršnega odbora. To vlogo sem novembra lani predal kolegici Tamari. Aprila se umikam iz upravljalske ravni organizacije. Ampak ostajam. Kot član. Kot podpornik. Kot nekdo, ki verjame, da se stvari začnejo pri tem, kako gledamo drug na drugega.
Včasih pomislim na tistega fanta v osnovni šoli. Velikega, suhega, a močnega, pripravljenega na pretep, ker je mislil, da mora tako zaščititi sebe. Danes bi mu verjetno rekel nekaj čisto drugega. Ni ti treba udariti, da obstajaš. Ni ti treba zanikati, od kod prihajaš. In včasih… je največja moč ravno v tem, da ostaneš. »Stati inu obstati«, kot je rekel Trubar, velja tudi za migrante.
Za konec vas še enkrat povabim k delitvi vaših pričevanj in da to vabilo pošljete tudi drugim, ki bi lahko imeli take izkušnje. Hvala!
v sredo, 8. 4., ob 18. uri na Zoomu.
na Grablovičevi ulici 28 v Ljubljani
Prijava
Okvirni program
Pošljite jih na: 
ali po pošti na: Amnesty International Slovenije, Dunajska 5, 1000 Ljubljana