Prispevki

Vuk Ćosić: Dragi Karl / Zatvoritev razstave in predstavitev kataloga

Vljudno vabljeni na zatvoritev razstave Vuka Ćosića Dragi Karl in predstavitev obrazstavnega kataloga, ki bo v petek, 24. maja 2024, ob 18. uri v razstavišču artKIT.

Na pobudo in s posredovanjem berlinske galerije Digital Art Museum je bilo leta 2011 vzpostavljeno avtorsko sodelovanje med Karlom Lagerfeldom in Vukom Ćosićem. Ob izidu knjige The Little Black Jacket je bilo načrtovano komplementarno spletno mesto, vendar je bil po prvih pripravah projekt ustavljen in nikoli objavljen.

Kreativna izmenjava je bila načrtovana na podlagi serije fotografij zvezdnikov iz sveta mode, glasbe in filma, ki nosijo Chanelovo ikonično La Veste, znane kot eden izmed najbolj kanonskih modnih dosežkov dvajsetega stoletja.
Ćosić je k tem fotografijam dodal kontrapunkt na podlagi takrat delujočega algoritma Google image, ki je deloval kot podlaga za asociativno dopolnjevanje izvirnih fotografij z vizualno in pomensko povezljivimi internetnimi fotografijami. Na videz preprosta in celo zabavna vizualna igra vsebuje tudi zgodnjo instanco danes vseprisotne kritike predsodkov, vsebovanih v rešitvah umetne inteligence.

Razstava je na ogled do 25. 5. 2024.

 

Vljudno vabljeni na odprtje samostojne razstave Kamile Śladowske Zdravljenje teles, zdravljenje ekosistemov, ki bo v petek, 31. maja 2024, ob 19. uri v razstavišču artKIT.

»Razstava izraža moje tesnobe, povezane z antropocenom, in moja majhna prizadevanja, da bi našla načine za njihovo ozdravitev.«

Zdravljenje teles, zdravljenje ekosistemov je slikarski sanatorij, čutni ekosistem njenih misli in izkušenj, katerega namen je spraševanje in iskanje strategij v času katastrof.

Slikarska instalacija je sestavljena iz različnih medijskih objektov, kot so slike, interaktivni zvočni objekti, užitni elementi, tekstilne tkanine, hidrofeministični zemljevid itd., ki skupaj ustvarjajo prostor za gledalce, da čutijo, doživljajo, sočustvujejo, sodelujejo in razmišljajo.

 

Razstavljena dela so kompoziti fotografij, ki jih je ustvaril Vito Oražem, in besed, ki jih je ustvarila Lela B. Njatin. Ob eni izmed prejšnjih razstav, ki sta jo postavila na Instagram, se sprašujeta: »Kaj/kar beseda prispeva k fotografiji, kaj/kar fotografija prispeva k besedi.« Preko udeležbe oz. odziva obiskovalcev sta na platformi »hotela ugotoviti, kako komunikativno je “tisto več”, kar nastane, če povežemo fotografijo in besedilno enoto, torej “tisto več” od načina, v katerem obstaja v fotografiji sami zase ali besedilni enoti sami zase«. Z analognim formatom sta v času pandemije »posegla« v digitalno okolje in samosvoje povezala analogno in digitalno, kar je lahko v času, ko je domala vsaka električna naprava tudi digitalna, lahko tudi diskutabilno.

/by

Vito Oražem in Lela B. Njatin: Signum punctum

Vljudno vabljeni na odprtje razstave Vita Oražma in Lele B. Njatin Signum punctum, ki bo v petek, 10. maja 2024, ob 19. uri v prostoru za umetnost KiBela.

Ubesedene podobe in upodobljene besede. Črke in stavki, zgodbe in pogledi, studenci misli, izviri svetlobe. Čebri zavesti in posode spominov. Utrinki v mozaikih naše prepletenosti med predstavljivim in zamišljenim, stičišče neizrekljivega v središču zgodbe. Pripovedi. Sprehodi po stvarnosti in po pomnikih stvarjenja. Skozi prostor-čas, po prostorih čutenja in obstoja. Življenja. Slike. Znaki. Trenutki. Časni v preteklosti, brezčasni v sedanjosti. Hipni in ujeti. V vidno in izrekljivo. V obstoječe in gibljivo. V celovitost in enovitost.

Dvojina, dvojnost opazovanja, dvoumnost in preprostost, prostranost in čistost sklaplja besedilo s sliko, fotografijo razpre z zadrgo, odpre z gumbi in jo spusti ujeti čas v zgodbi, v tistem neskončnem prostoru, v katerem se obzorji stakneta.

Razstavljena dela so kompoziti fotografij, ki jih je ustvaril Vito Oražem, in besed, ki jih je ustvarila Lela B. Njatin. Ob eni izmed prejšnjih razstav, ki sta jo postavila na Instagram, se sprašujeta: »Kaj/kar beseda prispeva k fotografiji, kaj/kar fotografija prispeva k besedi.« Preko udeležbe oz. odziva obiskovalcev sta na platformi »hotela ugotoviti, kako komunikativno je “tisto več”, kar nastane, če povežemo fotografijo in besedilno enoto, torej “tisto več” od načina, v katerem obstaja v fotografiji sami zase ali besedilni enoti sami zase«. Z analognim formatom sta v času pandemije »posegla« v digitalno okolje in samosvoje povezala analogno in digitalno, kar je lahko v času, ko je domala vsaka električna naprava tudi digitalna, lahko tudi diskutabilno.

Njuna vizualno-besedna umetnost je izrazno subtilna in večpomenska: včasih besede potegnejo podobo v melodijo, drugič podoba pritegne besede v ritem. Vzajemnost obeh elementov in interakcija z ostalimi vplivi v prostoru, kjer so njuna dela nameščena, odzvanja v zvočno-vizualni harmoniji, ki jo sestavljamo s svojo prisotnostjo. Dvojnost »medijev« vzpostavlja dialog, kot bi se s pogledom in sluhom, z mislimi in s čuti znašli v resničnih in hkrati vzporednih svetovih, kjer besedilo postane tudi vizualno in s fotografijo sestavlja samosvoje, intimno zaznane metapomene, s čimer se soočenje z njunimi deli prelevi v individualno meditacijo.

< Vito Oražem in Lela B. Njatin: Kompozit XVII, digitalna fotografija in digitalni tisk, 2018 (detajl); foto: Vito Oražem

 

Sanjski svetovi na platnu Bojana Šumonje in Marka Jakšeta
14. 5.–19. 6. 2024
odprtje: petek, 14. maj 2024, 18.00–21.00
Johannisstrasse 3A, 66111 Saarbrücken
Kurator: Esad Puzić

Galerija Puzić vas vljudno vabi na predstavitev dveh najpomembnejših in priznanih umetnikov srednje Evrope – Bojana Šumonje (Hrvaška) in Marka Jakšeta (Slovenija).

Bojan Šumonja upravičeno velja za enega najbolj znanih in priznanih hrvaških vizualnih umetnikov zadnjih desetletij. Samostojno je razstavljal več kot 100-krat po Evropi in v ZDA. Njegova dela so bila med drugim predstavljena na samostojnih razstavah v Benetkah, Milanu, Berlinu, Hamburgu, Dunaju, Celovcu, Gradcu, Bruslju, Ljubljani, Luksemburgu, New Orleansu, Zagrebu, Dubrovniku in po vsej Hrvaški. V njegovih bogato baročnih kompozicijah se pogosto pojavljajo ovce, suhljati flamingi, ptice, potlačeni begunci in superjunaki, v včasih absurdnih in nevarnih scenarijih ekoloških, družbenih in političnih katastrof ali distopičnih pokrajinah. Obenem se po temačnih bojiščih potepajo kompleksne ironične reference (zaradi katerih so umetnika slavili kot prvega »postmodernista« na hrvaški sceni) – pojavljajo se citati iz nemih filmov (Buster Keaton), klasične umetnosti in poparta, majhni velikonočni zajčki in druge figure iz risank tečejo naokoli po bitki. Ali pa se črede ljudi sklanjajo kot afriški noji in skrivajo glave v pesek. Najnovejša Šumonjeva slikarska dela pa tudi skupna dela (One Dollar Bill) z Markom Jakšetom izžarevajo markantne barvne posebnosti in združujejo raznolike motive in prostorske sisteme.

Slovenskega umetnika Marka Jakšeta umetnostni strokovnjaki cenijo zaradi njegovih ekspresivnih del s kontrastnimi elementi in domiselnimi, poetičnimi scenariji. Njegove umetniške vizije že več kot 30 let navdušujejo občinstvo s kompleksnimi in večplastnimi deli, ki imajo edinstveno privlačnost in so bila že večkrat nagrajena. Med številnimi drugimi razstavišči je Marko Jakše zastopal Slovenijo na 59. Beneškem bienalu (2022). Močan vir navdiha predstavljata živalski in rastlinski svet. Slikarski rezultati so na videz nadrealistični svetovi, ki poudarjajo lepoto narave, ampak prepletajo popolnoma fantastične, nenavadne in nadrealistične elemente.

/by

Novičnik KIBLA

Vljudno vabljeni na odprtje razstave Vita Oražma in Lele B. Njatin Signum punctum, ki bo v petek, 10. maja 2024, ob 19. uri v prostoru za umetnost KiBela.

Ubesedene podobe in upodobljene besede. Črke in stavki, zgodbe in pogledi, studenci misli, izviri svetlobe. Čebri zavesti in posode spominov. Utrinki v mozaikih naše prepletenosti med predstavljivim in zamišljenim, stičišče neizrekljivega v središču zgodbe. Pripovedi. Sprehodi po stvarnosti in po pomnikih stvarjenja. Skozi prostor-čas, po prostorih čutenja in obstoja. Življenja. Slike. Znaki. Trenutki. Časni v preteklosti, brezčasni v sedanjosti. Hipni in ujeti. V vidno in izrekljivo. V obstoječe in gibljivo. V celovitost in enovitost.

Dvojina, dvojnost opazovanja, dvoumnost in preprostost, prostranost in čistost sklaplja besedilo s sliko, fotografijo razpre z zadrgo, odpre z gumbi in jo spusti ujeti čas v zgodbi, v tistem neskončnem prostoru, v katerem se obzorji stakneta.

< Vito Oražem in Lela B. Njatin: Kompozit XVII, digitalna fotografija in digitalni tisk, 2018 (detajl); foto: Vito Oražem

 

Na ogled do 4. 5. 2024 @ MMC KIBLA/KiBela
Katrin Hochschuh in Adam Donovan: Vedoželjni tavtofon – ontologija tenzorskega polja
Vstopimo. Zagledamo polje svetlobe, ki se premika skupaj s snopom zvoka. Oba prihajata iz istega vira, sijočega kovinskega trinožnega robota s pritrjenim zvočnikom, ki ga vrti po dveh oseh. Delo kot nekak vrtinec zvoka in svetlobe obiskovalca posrka vase z vsemi njegovimi čuti in se znajde ovit v spreminjajoči se prostorski zvočni skulpturi. To omogoči trenuten vznik dragocene intimnosti in tako v zvočnem kot tudi vizualnem smislu odpira vrata med podzavestjo obiskovalca in robotskim strojem. Nastalo transcendentno atmosfero nedvomno ustvarja ta izrazito neantropomorfni robot, ki pokaže, da Vedoželjni tavtofon ni samo umetniško delo, ampak tudi orodje za ustvarjanje glasbe in instrument za psihološko in fizikalno opazovanje.

VEČ
Na ogled do 25. 5. 2024 @ artKIT
Vuk Ćosić: Dragi Karl
Na pobudo in s posredovanjem berlinske galerije Digital Art Museum je bilo leta 2011 vzpostavljeno avtorsko sodelovanje med Karlom Lagerfeldom in Vukom Ćosićem. Ob izidu knjige The Little Black Jacket je bilo načrtovano komplementarno spletno mesto, vendar je bil po prvih pripravah projekt ustavljen in nikoli objavljen.

Na tej razstavi prvič javno predstavljamo serijo štirinajstih podob, ki so nastale med tem sodelovanjem.

Kreativna izmenjava je bila načrtovana na podlagi serije fotografij zvezdnikov iz sveta mode, glasbe in filma, ki nosijo Chanelovo ikonično La Veste, znane kot eden izmed najbolj kanonskih modnih dosežkov dvajsetega stoletja.
Ćosić je k tem fotografijam dodal kontrapunkt na podlagi takrat delujočega algoritma Google image, ki je deloval kot podlaga za asociativno dopolnjevanje izvirnih fotografij z vizualno in pomensko povezljivimi internetnimi fotografijami.

VEČ 

 

 

/by

Vuk Ćosić: Dragi Karl

26. 4.–25. 5. 2024
Odprtje razstave: petek, 26. april 2024, ob 18. uri
artKIT

 

Vljudno vabljeni na odprtje samostojne razstave Vuka Ćosića Dragi Karl, ki bo v petek, 26. aprila 2024, ob 18. uri v razstavišču artKIT.

Na pobudo in s posredovanjem berlinske galerije Digital Art Museum je bilo leta 2011 vzpostavljeno avtorsko sodelovanje med Karlom Lagerfeldom in Vukom Ćosićem. Ob izidu knjige The Little Black Jacket je bilo načrtovano komplementarno spletno mesto, vendar je bil po prvih pripravah projekt ustavljen in nikoli objavljen.

Na tej razstavi prvič javno predstavljamo serijo štirinajstih podob, ki so nastale med tem sodelovanjem.

O podobah

Kreativna izmenjava je bila načrtovana na podlagi serije fotografij zvezdnikov iz sveta mode, glasbe in filma, ki nosijo Chanelovo ikonično La Veste, znane kot eden izmed najbolj kanonskih modnih dosežkov dvajsetega stoletja.

Ćosić je k tem fotografijam dodal kontrapunkt na podlagi takrat delujočega algoritma Google image, ki je deloval kot podlaga za asociativno dopolnjevanje izvirnih fotografij z vizualno in pomensko povezljivimi internetnimi fotografijami.

Tako nastale paralelne podobe so opazovalcu ponudile vpogled v t. i. Minotavrovo avtorsko sodelovanje med človekom in strojem, pri čemer se prepletata intelektualni in kreativni horizont obeh. Na videz preprosta in celo zabavna vizualna igra vsebuje tudi zgodnjo instanco danes vseprisotne kritike predsodkov, vsebovanih v rešitvah umetne inteligence.

Omejitev odgovornosti

Obiskovalci razstave so zavarovani pred morebitnimi kršitvami avtorskih pravic modnega Kaiserja. Ob varno zapakiranih fotografskih dupleksih so namreč predstavljeni njihovi substituti, kot jih je v obliki besedila interpretirala in opisala umetna inteligenca.

Biografija

Vuk Ćosić, rojen v Beogradu l. 1966, živi in dela v Ljubljani. Je mednarodno uveljavljeni klasik spletne umetnosti.

Z uporabo poetične medijske arheologije ustvarja razstave, videe, knjige in spomenike, ki raziskujejo družbene posledice odnosa med genezo medijskih tehnologij in umetnostjo.

 

Bralni krožek: Zvok, svetloba in robot

V okviru programa neformalnega izobraževanja z veseljem napovedujemo bralne krožke. Serijo desetih srečanj bosta moderirali kuratorka Nina Šardi in literarna kritičarka Tonja Jelen, srečevali pa se bomo od enkrat do dvakrat na mesec do konca leta 2024 v MMC KIBLA ali v razstavišču artKIT. Bralni krožek je zasnovan kot odprti prostor srečevanja, dialoga, pogovora in skupnega učenja o ekoloških, družbenopolitičnih in aktivističnih temah, ki jih bomo črpali iz KIBLINIH intermedijskih produkcij in vizualnega razstavnega programa. Namen skupnega branja izbranih besedil in kolektivne refleksije je spoznavanje širokega nabora umetniških del ter izmenjava znanj o aktualnih teorijah sodobnosti, razvoju tehnologije in družbenih, političnih in ekonomskih konceptov, ki diktirajo globalne premike in s tem pogojujejo naša vsakdanja življenja.

Vljudno vabljeni!

Bralni krožek je namenjen širšemu občinstvu, pri čemer se ne pričakuje strokovnega predznanja, ampak radovednost, želja po skupnem učenju in deljenju znanja. Vljudno sicer priporočamo, da predlagana besedila vnaprej preberete. Prosimo, da za registracijo udeležbe ter posredovanje določenih besedil, ki jih boste prejeli v pdf-formatu, pošljete e-mail na e-naslov tonja.jelen@kibla.org ali nina.sardi@kibla.org. Registracija je le informativnega značaja in ni obvezujoča.

  1. Zvok, svetloba in robot
    četrtek, 25. 4. 2024, 17.00
    KiBela

Na drugem srečanju se bomo ob instalaciji Katrin Hochschuh in Adama Donovana Vedoželjni tavtofon – ontologija tenzorskega polja posvetili zvoku, svetlobi in robotiki. Kako vse to zaznamuje intermedijsko umetnost in kako ta učinkuje na posameznika, bomo spregovorili na podlagi prebranega članka Uršule Berlot Prostor in svetloba v umetniških instalacijah 20. stoletja. Članek je prostodostopen v obliki pdf TUKAJ, več o njem:
RUL – Prostor in svetloba v umetniških instalacijah 20. stoletja (uni-lj.si).

Svet, ki nas prepreda, je poln zvokov in zaznavanja najrazličnejših spektrov svetlobe. Kako vse dojemamo in kje vse najdemo robote tudi zunaj umetnosti, so teme, ki ponujajo široko polje razglabljanj.

Več o razstavi:

http://www.kibla.org/dejavnost…

Bralni krožek je del podpornega programa neformalnega izobraževanja, ki ga sofinancirata Ministrstvo RS za kulturo in Mestna občina Maribor.

 

/by

Katrin Hochschuh in Adam Donovan: Vedoželjni tavtofon – ontologija tenzorskega polja

Katrin Hochschuh in Adam Donovan: Vedoželjni tavtofon – ontologija tenzorskega polja

12. 4.–4. 5. 2024
Odprtje razstave: petek, 12. april 2024, ob 19. uri
MMC KIBLA/KiBela

Vljudno vabljeni na odprtje intermedijske namestitve Katrin Hochschuh in Adama Donovana Vedoželjni tavtofon – ontologija tenzorskega polja, ki bo v petek, 12. aprila 2024, ob 19. uri v prostoru za umetnost KiBela.

Vstopimo. Zagledamo polje svetlobe, ki se premika skupaj s snopom zvoka. Oba prihajata iz istega vira, sijočega kovinskega trinožnega robota s pritrjenim zvočnikom, ki ga vrti po dveh oseh. Delo kot nekak vrtinec zvoka in svetlobe obiskovalca posrka vase z vsemi njegovimi čuti in se znajde ovit v spreminjajoči se prostorski zvočni skulpturi. To omogoči trenuten vznik dragocene intimnosti in tako v zvočnem kot tudi vizualnem smislu odpira vrata med podzavestjo obiskovalca in robotskim strojem. Nastalo transcendentno atmosfero nedvomno ustvarja ta izrazito neantropomorfni robot, ki pokaže, da Vedoželjni tavtofon ni samo umetniško delo, ampak tudi orodje za ustvarjanje glasbe in instrument za psihološko in fizikalno opazovanje.

Ime tavtofon izhaja iz projekcijskih avditornih preizkusov, ki so jih razvili psihologi Skinner, Rosenzweig in Shakow in jih lahko razumemo kot neke vrste zvočni Rorschachov preizkus, ki temelji na ponavljanju zaporedja samoglasnikov s ciljem sprožitve latentnega govora, skritega v poslušalčevi psihi. Del imena, ki se navezuje na vedoželjnost, se nanaša na tavtofonovo željo po raziskovanju okolice in učenju. Odraža človekovo sposobnost čustvene navezanosti na nežive predmete, kar sta že davnega leta 1944 pokazala psihologa Heider in Simmel, ter premišljuje o človekovi želji po porajanju novih oblik življenja kot segmentu podzavestnih prepričanj o smrti in minljivosti. Tenzorsko polje predstavlja matematični prikaz vizualnega okolja z drugačnim načinom prilagajanja in nenehno spreminjajočim se nizom svetlobnih prikazov. Nenavadnost oziroma popolna nedomačnost slušnih halucinacij, ki nastaja s pomočjo fizikalnega fenomena usmerjenega zvoka, ki deluje kot medij robotove izraznosti, pa odpira zaznavni aparat ter povečuje zajem subliminalnih dražljajev.

Spletišče umetnikov:
https://hochschuh-donovan.com/

 

< Vedoželjni tavtofon – ontologija tenzorskega polja; robotska zvočna skulptura in odzivna projekcija, 2017; foto: Katrin Hochschuh in Adam Donovan

 

/by

Novičnik KIBLA

Marko Šajn: Zastonj objemi

1.–30. 3. 2024
MMC KIBLA/KiBela

Pri pripravi razstave, ki začenja mesec pomladi in povezuje analogno slikarstvo in kiparstvo s sodobnimi digitalnimi vmesniki, je avtor za predloge slik uporabil zastonjsko spletno stran, ki z umetno inteligenco generira podobe; gesla, ki jih je vnašal, so pogosto vsebovala besede »hug«, »group hug«, »embrace« … Na podlagi teh in aktualnih podatkov na spletu je dobil podobe, iz katerih je ustvarjal slike, saj so strojno generirane razne deformacije, ki jih je moral dodelati in popraviti, zato lahko njegovo delo označimo kot vizualizacijo komunikacije v trikotniku med »strojnim« in »človeškim« dojemanjem »pojmovnega«, ki pa enako kot medčloveška komunikacija nikoli ni popolna, saj vedno vsebuje od raznih parametrov odvisne šume med oddajnikom in sprejemnikom, ki jih moramo »popravljati«.

Marko Šajn deluje na številnih področjih umetnosti. Človeška figura, ki se stilizirana, reducirana in tipizirana pojavlja kot osrednji motiv, deluje v nedefiniranem okolju kot primarna, primitivna in abstrahirana, kot da bi nam želel sporočiti, da se komunikacija zgodi, ko se najmanj dva pola uglasita na skupnem nivoju in nižji kot je, preprosteje jo je vzpostavljati. S tem ne samo da se dotakne našega sobivanja in sodelovanja, ampak poudari enako razmerje tudi s strojem, ko skozi ustvarjalni proces pokaže, da je tudi ta komunikacija boljša z manj podatki, saj več podatkov prinaša več možnih šumov, ki jih moramo nato popravljati v izogib medosebnim nesporazumom in strojnim napakam.

Ker do zadnjega trenutka umetnik ne ve, kakšno podobo bo sprocesirala umetna inteligenca, je hkrati presenečen in pripravljen na poseg, občinstvu pa pusti odprto interpretacijo odnosov med ljudmi in ljudi s stroji, kakor tudi procesov umetne inteligence oziroma strojnega učenja pri gradnji podob z vsemi anomalijami, ki jih povzroča »nerazumevanje«.

Spletišče umetnika:
https://markosajn.com/

 

Na ogled do 7. 4. 2024 @ Muzej Schloss Fechenbach, Dieburg, Nemčija
Valerie Wolf Gang: Simbioparazitika
Začetek raziskovanja identitete subjekta, telesa in kože, največjega človeškega organa, ki deluje kot stiknica med notranjim in zunanjim svetom, izhaja iz osebne izkušnje intermedijske umetnice Valerie Wolf Gang. Zaradi zdravstvenih razlogov so ji morali odstraniti večji del kože, kar je sprožilo njen interes za to raziskovalno področje. S projektom “Antropomorfizacija topografije sveta” je umetnica začela virtualizirati in digitalno arhivirati okolja, v katerih se je znašla z njenim “novim” telesom.

V njenem najnovejšem umetniškem projektu Simbioparazitika Valerie Wolf Gang gre še korak dlje. Galerijski obiskovalec ni več le pasiven opazovalec; postane aktivni udeleženec v virtualni pokrajini, ki jo je umetnica ustvarila.
Na ogled do 20. 4. 2024 @ artKIT
Mori Sikora: Večletni vznik
Tekstilna dela, ki visijo v razstavišču, povezujejo naravni svet rastlin in njihovih izvlečkov, da tkanine spremenijo v posode s spominom (na rastline in okolico, kjer so rasle). Njena umetniška dela so rezultat dolgotrajnega procesa eksperimentiranja z različnimi materiali – rastlinami, rožami, naravnimi izvlečki in barvili – ter preučevanjem različnih manipulacij s tkaninami, kot so krpanje, vezenje, šivanje in kolažiranje majhnih kosov za izdelavo večjih.

Trenutno ustvarja na velikih umetniških delih v obliki visečih kiparskih slik/instalacij. Tehnika razbijanja, udarjanja in tolčenja po cvetovih in barvanja s cvetnimi listi sta načina, ki ju uporablja v nekaterih svojih glavnih delih.

 

/by

Mori Sikora: Večletni vznik

22. 3.–20. 4. 2024
Odprtje razstave: petek, 22. marec 2024, ob 18. uri
artKIT

Vljudno vabljeni na odprtje prve samostojne razstave Mori Sikora Večletni vznik, ki bo v petek, 22. 3. 2024, ob 18. uri v razstavišču artKIT.

Tekstilna dela, ki visijo v razstavišču, povezujejo naravni svet rastlin in njihovih izvlečkov, da tkanine spremenijo v posode s spominom (na rastline in okolico, kjer so rasle). Njena umetniška dela so rezultat dolgotrajnega procesa eksperimentiranja z različnimi materiali – rastlinami, rožami, naravnimi izvlečki in barvili – ter preučevanjem različnih manipulacij s tkaninami, kot so krpanje, vezenje, šivanje in kolažiranje majhnih kosov za izdelavo večjih.

Trenutno ustvarja na velikih umetniških delih v obliki visečih kiparskih slik/instalacij. Tehnika razbijanja, udarjanja in tolčenja po cvetovih in barvanja s cvetnimi listi sta načina, ki ju uporablja v nekaterih svojih glavnih delih.

Trajnost je zadnje čase eno od njenih temeljnih pravil – kako ustvarjati brez nepotrebnega onesnaževanja in prekomerne proizvodnje z uporabo materialov, ki jih že ima ali pa jih zlahka pridobi, nabere. Nekatera njena dela so ustvarjena iz ponovno uporabljenih tkanin, niti in preje. Človeško izkušnjo videnja ali nevidenja je združila z naravo, ki nas obdaja in je tudi v nas.

Pomen in koncept njene umetnosti sta osebna in aktualna nota v svetu, v katerem živimo danes. Pozorna je na podnebne spremembe, umirajoče vrste, kritična do prekomerno porabo, odtrganje naših korenin – iz narave. Obrnili smo hrbet materi Zemlji, zato želi avtorica z razstavo opomniti ljudi in samo sebe, da razmislimo in premislimo o svojem položaju in prostoru, v katerem smo pristali po vseh spremembah v svetu in okoli nas.

Biografija

Mori Sikora, rojena leta 1998, trenutno končuje magistrski študij slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani in je pred kratkim končala program izmenjave Erasmus na Švedskem. Zanimajo jo teme posthumanizma, narave in podnebnih sprememb, pravic živali in ohranjanja organizmov. Navdušena je nad čutili in našo sposobnostjo občutenja in doživljanja sveta in življenja skozi njih. Ustvarja instalacije iz naravno obarvanih tkanin in prepleta medije slikarstva, kiparstva in tekstila, da ustvarijo bolj haptična, čutna umetniška dela. Razstavljala je tako doma kot v tujini, prvič samostojno pa zdaj v razstavišču artKIT. Nekaj njenih del je v zasebnih zbirkah na Poljskem, Švedskem, v Sloveniji in ZDA. Živi in ustvarja v Ljubljani.

< Mori Sikora: Asteraceae, ecoprint, 2023 (detajl); foto: Mori Sikora

 

Na ogled do 30. 3. 2024 @ MMC KIBLA/KiBela
Marko Šajn: Zastonj objemi
Marko Šajn deluje na številnih področjih umetnosti. Človeška figura, ki se stilizirana, reducirana in tipizirana pojavlja kot osrednji motiv, deluje v nedefiniranem okolju kot primarna, primitivna in abstrahirana, kot da bi nam želel sporočiti, da se komunikacija zgodi, ko se najmanj dva pola uglasita na skupnem nivoju in nižji kot je, preprosteje jo je vzpostavljati. S tem ne samo da se dotakne našega sobivanja in sodelovanja, ampak poudari enako razmerje tudi s strojem, ko skozi ustvarjalni proces pokaže, da je tudi ta komunikacija boljša z manj podatki, saj več podatkov prinaša več možnih šumov, ki jih moramo nato popravljati v izogib medosebnim nesporazumom in strojnim napakam.

Ker do zadnjega trenutka umetnik ne ve, kakšno podobo bo sprocesirala umetna inteligenca, je hkrati presenečen in pripravljen na poseg, občinstvu pa pusti odprto interpretacijo odnosov med ljudmi in ljudi s stroji, kakor tudi procesov umetne inteligence oziroma strojnega učenja pri gradnji podob z vsemi anomalijami, ki jih povzroča »nerazumevanje«.

A ko se figure povežejo, združujejo in objemajo, se porodijo v skupnosti in kot v plesu gradijo elementarne odnose stika in dotika, pristne bližine, ki se lahko zgodi, ko zapustijo svojo individualnost in podobo, svoj ego. Ko postanejo enake in se prelevijo v gmote, ki formalno kompozicijo spreminjajo v koreografirano vizualno govorico brezosebnih podob in likovno ritualiziranih teles. Pridružite se rajanju in stopite v množico. Bodimo humani samosvoji odtisi v tehnološko normirani krajini.

 

Na ogled do 7. 4. 2024 @ Muzej Schloss Fechenbach, Dieburg, Nemčija
Valerie Wolf Gang: Simbioparazitika
Projekt Simbioparazitika bo premierno razstavljen v Nemčiji, v Muzeju Schloss Fechenbach, Dieburg, kot del razstave Digitalni gozd. Odprtje razstave bo v soboto, 16. marca 2024, ob 15. uri, na ogled pa bo do 7. aprila 2024.

Začetek raziskovanja identitete subjekta, telesa in kože, največjega človeškega organa, ki deluje kot stiknica med notranjim in zunanjim svetom, izhaja iz osebne izkušnje intermedijske umetnice Valerie Wolf Gang. Zaradi zdravstvenih razlogov so ji morali odstraniti večji del kože, kar je sprožilo njen interes za to raziskovalno področje. S projektom “Antropomorfizacija topografije sveta” je umetnica začela virtualizirati in digitalno arhivirati okolja, v katerih se je znašla z njenim “novim” telesom.

V njenem najnovejšem umetniškem projektu Simbioparazitika Valerie Wolf Gang gre še korak dlje. Galerijski obiskovalec ni več le pasiven opazovalec; postane aktivni udeleženec v virtualni pokrajini, ki jo je umetnica ustvarila. Vsak njegov korak ali dejanje pušča sledi, ki trajno vplivajo na to pokrajino. Virtualni gozd, v katerega nas umetnica povabi, je tako enovit kot dinamičen, oddaljen, a hkrati prepoznaven. Ta prostor ni zgolj metafora za naravo, temveč tudi prostor, v katerem umetnica preživlja veliko časa v razmišljanju in raziskovanju.

Projekt se ukvarja z dinamiko med človekom in naravo, individualnim in kolektivnim, tehnologijo in okoljem. Simbioparazitika s tem odpira temeljna vprašanja o trajnosti, soodvisnosti in končni ranljivosti našega bivanja na Zemlji.

 

/by

Novičnik KIBLA

Valerie Wolf Gang: Simbioparazitika

16. 3.–7. 4. 2024
Muzej Schloss Fechenbach, Dieburg, Nemčija

Projekt Simbioparazitika bo premierno razstavljen v Nemčiji, v Muzeju Schloss Fechenbach, Dieburg, kot del razstave Digitalni gozd. Odprtje razstave bo v soboto, 16. marca 2024, ob 15. uri, na ogled pa bo do 7. aprila 2024.

Začetek raziskovanja identitete subjekta, telesa in kože, največjega človeškega organa, ki deluje kot stiknica med notranjim in zunanjim svetom, izhaja iz osebne izkušnje intermedijske umetnice Valerie Wolf Gang. Zaradi zdravstvenih razlogov so ji morali odstraniti večji del kože, kar je sprožilo njen interes za to raziskovalno področje. S projektom “Antropomorfizacija topografije sveta” je umetnica začela virtualizirati in digitalno arhivirati okolja, v katerih se je znašla z njenim “novim” telesom.

V njenem najnovejšem umetniškem projektu Simbioparazitika Valerie Wolf Gang gre še korak dlje. Galerijski obiskovalec ni več le pasiven opazovalec; postane aktivni udeleženec v virtualni pokrajini, ki jo je umetnica ustvarila. Vsak njegov korak ali dejanje pušča sledi, ki trajno vplivajo na to pokrajino. Virtualni gozd, v katerega nas umetnica povabi, je tako enovit kot dinamičen, oddaljen, a hkrati prepoznaven. Ta prostor ni zgolj metafora za naravo, temveč tudi prostor, v katerem umetnica preživlja veliko časa v razmišljanju in raziskovanju.

Projekt Simbioparazitika obiskovalca umešča v virtualni prostor, kjer lahko z vsakim svojim korakom in dejanjem pušča sledi. Te sledi se manifestirajo kot rast organskih gmot, ki so oblikovane na podlagi človeške teksture kože. Podobno kot v realnem svetu tudi v tem virtualnem okolju človeška prisotnost pušča trajne posledice. Projekt se ukvarja z dinamiko med človekom in naravo, individualnim in kolektivnim, tehnologijo in okoljem. Simbioparazitika s tem odpira temeljna vprašanja o trajnosti, soodvisnosti in končni ranljivosti našega bivanja na Zemlji. Je odmeven pogled na to, kako smo ljudje del narave, in obenem nepovraten vpliv, ki ga imamo na okolje.

Več o razstavi: https://iwz.waldkunst.com/524-1-digitaler-wald-kunst-natur-wandel

 

Literarni sprehod v spomin Josipu Hutterju

19. 3. 2024 ob 17. uri
Začetek poti pri Prvi gimnaziji Maribor

Literarni sprehod je posvečen Josipu Hutterju, ki se je rodil 19. 3. 1889. V Mariboru je ustvaril pomembno industrijsko zgodbo, ki je številnim delavcem in njihovim družinam omogočila dostojno življenje. Na sprehodu se bomo ustavili na pomembnih literarnih točkah iz romana Krušni oče Orlanda Uršiča (Umetniški kabinet Primož Premzl, 2022) in predstavili literarni zemljevid Hutterjev Maribor Dijane Božić in Tonje Jelen (Združenje KODA MODRO, 2023). Začeli bomo pri Prvi gimnaziji Maribor.

Produkcija: Združenje KODA MODRO
Soorganizacija: KID KIBLA in Društvo za sodobno umetnost X-OP

/by

Novičnik KIBLA

Marko Šajn: Zastonj objemi

1.–30. 3. 2024
MMC KIBLA/KiBela

Pri pripravi razstave, ki začenja mesec pomladi in povezuje analogno slikarstvo in kiparstvo s sodobnimi digitalnimi vmesniki, je avtor za predloge slik uporabil zastonjsko spletno stran, ki z umetno inteligenco generira podobe; gesla, ki jih je vnašal, so pogosto vsebovala besede »hug«, »group hug«, »embrace« … Na podlagi teh in aktualnih podatkov na spletu je dobil podobe, iz katerih je ustvarjal slike, saj so strojno generirane razne deformacije, ki jih je moral dodelati in popraviti, zato lahko njegovo delo označimo kot vizualizacijo komunikacije v trikotniku med »strojnim« in »človeškim« dojemanjem »pojmovnega«, ki pa enako kot medčloveška komunikacija nikoli ni popolna, saj vedno vsebuje od raznih parametrov odvisne šume med oddajnikom in sprejemnikom, ki jih moramo »popravljati«.

Marko Šajn deluje na številnih področjih umetnosti. Človeška figura, ki se stilizirana, reducirana in tipizirana pojavlja kot osrednji motiv, deluje v nedefiniranem okolju kot primarna, primitivna in abstrahirana, kot da bi nam želel sporočiti, da se komunikacija zgodi, ko se najmanj dva pola uglasita na skupnem nivoju in nižji kot je, preprosteje jo je vzpostavljati. S tem ne samo da se dotakne našega sobivanja in sodelovanja, ampak poudari enako razmerje tudi s strojem, ko skozi ustvarjalni proces pokaže, da je tudi ta komunikacija boljša z manj podatki, saj več podatkov prinaša več možnih šumov, ki jih moramo nato popravljati v izogib medosebnim nesporazumom in strojnim napakam.

Ker do zadnjega trenutka umetnik ne ve, kakšno podobo bo sprocesirala umetna inteligenca, je hkrati presenečen in pripravljen na poseg, občinstvu pa pusti odprto interpretacijo odnosov med ljudmi in ljudi s stroji, kakor tudi procesov umetne inteligence oziroma strojnega učenja pri gradnji podob z vsemi anomalijami, ki jih povzroča »nerazumevanje«.

A ko se figure povežejo, združujejo in objemajo, se porodijo v skupnosti in kot v plesu gradijo elementarne odnose stika in dotika, pristne bližine, ki se lahko zgodi, ko zapustijo svojo individualnost in podobo, svoj ego. Ko postanejo enake in se prelevijo v gmote, ki formalno kompozicijo spreminjajo v koreografirano vizualno govorico brezosebnih podob in likovno ritualiziranih teles. Pridružite se rajanju in stopite v množico. Bodimo humani samosvoji odtisi v tehnološko normirani krajini.

Biografija

Marko Šajn (1990) je leta 2011 vpisal študij slikarstva in grafike na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Svoje delo je predstavil na več samostojnih razstavah, med drugim v Hiši kulture v Pivki (2019), Galeriji DobraVaga (2019) in MGLC v Ljubljani (2023), ter na skupinskih predstavitvah, od katerih je najpomembnejša Odtisi in vtisi 2v MGLC v Ljubljani (2022). Deluje v Hiši kulture v Pivki ter v okviru risografskega kolektiva Riso Paradiso v Ljubljani. Živi in ustvarja na podeželju v okolici Pivke.

Spletišče umetnika:
https://markosajn.com/

 

Na ogled do 10. 3. 2024 @ Galerija Prica, Samobor
Jože Šubic: Glorious Twelfth
Glorious Twelfth tvori serija dvanajstih del: prvi sta leta 2016 nastali »dvojčici«, Blowing Twins, ki so jima sledile ženske figure s pomenljivimi naslovi: Strelka, Opazovalka lune, Meduza, Sister of Mercy, Dekle, ki želi vedeti, koliko je vlažna, Kolesarka, Šahistka, Bralka, Nabiralka biserov, Te-ta in Slovenski slavček. Dela nadaljujejo in nadgrajujejo serijo skulptur ženskih glav v naravni velikosti, »utopljenk« in »ujetnic« kot metafore za družbeno obrobnost in izključenost (leta 2012 v sklopu EPK2012 umetniški poseg v degradiran Žički dvor na mariborskem Lentu; leta 2014 postavitev v Miheličevi galeriji na Ptuju).

Tudi tokratna galerijska postavitev funkcionira kot celovit ambient, v katerem smo na prvi pogled priče še enemu nizu discipliniranih ženskih teles. Galerijsko prizorišče vidnega pa ne prinaša le ikonično reprezentiranih ženskih figur, ki so zatopljene v neko bolj ali manj ekscesno dejavnost, marveč gledalcem ponuja možnost vživetja v nam tuje izkušnje, mestoma prignane do točke nevzdržnega v obliki klišejev o ženskem telesu in užitku. To je obenem točka suspenza, ki jo umetnik dosega s potezo nalezljivega humorja in z večrazsežnimi nagovori domišljije. Tematika je pri Šubicu stopnjevana v smeri asociativnih prepletov družbenih ritualov, športa, hobijev in igre, umetnosti in seksualnosti.
Na ogled do 16. 3. 2024 @ artKIT
Stojan Grauf: Narava v risbi
Spremljanje opusa Stojana Graufa je kot hoja z roko-v-roki z naravo. Vztrajanje na izpostavljanju neločljivega, umetnosti in narave, in subtilnem povezovanju osebnega odnosa, ustvarjanja v naravi in z naravnimi materiali, ki jih tudi sam izdeluje, naravni motivi in elementarnost avtorskega izraza, ki ga poudarja primarni likovni medij, risba z ogljem, je njegov svojevrsten podpis. Notranja emocija se v naravi razplamti v ekspresivno slikarsko gesto, ko se skozi njo mešajo občutki ob dojemanju zunanjega okolja, po katerem se najraje giblje; okolica Maribora, Pohorje, Drava mu ponujajo motive, ki ga s svojo pojavnostjo prevzamejo in navdihnejo.

Sobivanje človeka in umetnika kot naravnega bitja v okolju je eliksir, s katerim napaja umetniški vzgib. Poseganje v naravo je minimalno, skoraj platonsko v pazljivosti do obstoječega, četudi človeško ustvarjenega, a kljub vsemu vključenega v življenjski cikel nastajanja in propadanja. Vmes pa je medij, ki se zaveda, kako prostran in edinstven je prostor, ki nas zaznamuje: vseobsegajoč in lasten, od najmanjšega dela atoma do širnega vesolja, oseben in družben, naraven in umetniški, a samo eden in edini.

 

/by

Marko Šajn: Zastonj objemi

1.–30. 3. 2024
Odprtje razstave: petek, 1. marec 2024, ob 19. uri
MMC KIBLA/KiBela

Vljudno vabljeni na odprtje samostojne razstave Marka Šajna Zastonj objemi, ki bo v petek, 1. marca 2024, ob 19. uri v prostoru za umetnost KiBela.

Pri pripravi razstave, ki začenja mesec pomladi in povezuje analogno slikarstvo in kiparstvo s sodobnimi digitalnimi vmesniki, je avtor za predloge slik uporabil zastonjsko spletno stran, ki z umetno inteligenco generira podobe; gesla, ki jih je vnašal, so pogosto vsebovala besede »hug«, »group hug«, »embrace« … Na podlagi teh in aktualnih podatkov na spletu je dobil podobe, iz katerih je ustvarjal slike, saj so strojno generirane razne deformacije, ki jih je moral dodelati in popraviti, zato lahko njegovo delo označimo kot vizualizacijo komunikacije v trikotniku med »strojnim« in »človeškim« dojemanjem »pojmovnega«, ki pa enako kot medčloveška komunikacija nikoli ni popolna, saj vedno vsebuje od raznih parametrov odvisne šume med oddajnikom in sprejemnikom, ki jih moramo »popravljati«.

Marko Šajn deluje na številnih področjih umetnosti. Človeška figura, ki se stilizirana, reducirana in tipizirana pojavlja kot osrednji motiv, deluje v nedefiniranem okolju kot primarna, primitivna in abstrahirana, kot da bi nam želel sporočiti, da se komunikacija zgodi, ko se najmanj dva pola uglasita na skupnem nivoju in nižji kot je, preprosteje jo je vzpostavljati. S tem ne samo da se dotakne našega sobivanja in sodelovanja, ampak poudari enako razmerje tudi s strojem, ko skozi ustvarjalni proces pokaže, da je tudi ta komunikacija boljša z manj podatki, saj več podatkov prinaša več možnih šumov, ki jih moramo nato popravljati v izogib medosebnim nesporazumom in strojnim napakam.

Ker do zadnjega trenutka umetnik ne ve, kakšno podobo bo sprocesirala umetna inteligenca, je hkrati presenečen in pripravljen na poseg, občinstvu pa pusti odprto interpretacijo odnosov med ljudmi in ljudi s stroji, kakor tudi procesov umetne inteligence oziroma strojnega učenja pri gradnji podob z vsemi anomalijami, ki jih povzroča »nerazumevanje«.

A ko se figure povežejo, združujejo in objemajo, se porodijo v skupnosti in kot v plesu gradijo elementarne odnose stika in dotika, pristne bližine, ki se lahko zgodi, ko zapustijo svojo individualnost in podobo, svoj ego. Ko postanejo enake in se prelevijo v gmote, ki formalno kompozicijo spreminjajo v koreografirano vizualno govorico brezosebnih podob in likovno ritualiziranih teles. Pridružite se rajanju in stopite v množico. Bodimo humani samosvoji odtisi v tehnološko normirani krajini.

Biografija

Marko Šajn (1990) je leta 2011 vpisal študij slikarstva in grafike na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Svoje delo je predstavil na več samostojnih razstavah, med drugim v Hiši kulture v Pivki (2019), Galeriji DobraVaga (2019) in MGLC v Ljubljani (2023), ter na skupinskih predstavitvah, od katerih je najpomembnejša Odtisi in vtisi 2v MGLC v Ljubljani (2022). Deluje v Hiši kulture v Pivki ter v okviru risografskega kolektiva Riso Paradiso v Ljubljani. Živi in ustvarja na podeželju v okolici Pivke.

Spletišče umetnika:
https://markosajn.com/

/by