| 1.–30. 3. 2024 MMC KIBLA/KiBela |
Pri pripravi razstave, ki začenja mesec pomladi in povezuje analogno slikarstvo in kiparstvo s sodobnimi digitalnimi vmesniki, je avtor za predloge slik uporabil zastonjsko spletno stran, ki z umetno inteligenco generira podobe; gesla, ki jih je vnašal, so pogosto vsebovala besede »hug«, »group hug«, »embrace« … Na podlagi teh in aktualnih podatkov na spletu je dobil podobe, iz katerih je ustvarjal slike, saj so strojno generirane razne deformacije, ki jih je moral dodelati in popraviti, zato lahko njegovo delo označimo kot vizualizacijo komunikacije v trikotniku med »strojnim« in »človeškim« dojemanjem »pojmovnega«, ki pa enako kot medčloveška komunikacija nikoli ni popolna, saj vedno vsebuje od raznih parametrov odvisne šume med oddajnikom in sprejemnikom, ki jih moramo »popravljati«.
Marko Šajn deluje na številnih področjih umetnosti. Človeška figura, ki se stilizirana, reducirana in tipizirana pojavlja kot osrednji motiv, deluje v nedefiniranem okolju kot primarna, primitivna in abstrahirana, kot da bi nam želel sporočiti, da se komunikacija zgodi, ko se najmanj dva pola uglasita na skupnem nivoju in nižji kot je, preprosteje jo je vzpostavljati. S tem ne samo da se dotakne našega sobivanja in sodelovanja, ampak poudari enako razmerje tudi s strojem, ko skozi ustvarjalni proces pokaže, da je tudi ta komunikacija boljša z manj podatki, saj več podatkov prinaša več možnih šumov, ki jih moramo nato popravljati v izogib medosebnim nesporazumom in strojnim napakam.
Ker do zadnjega trenutka umetnik ne ve, kakšno podobo bo sprocesirala umetna inteligenca, je hkrati presenečen in pripravljen na poseg, občinstvu pa pusti odprto interpretacijo odnosov med ljudmi in ljudi s stroji, kakor tudi procesov umetne inteligence oziroma strojnega učenja pri gradnji podob z vsemi anomalijami, ki jih povzroča »nerazumevanje«.
A ko se figure povežejo, združujejo in objemajo, se porodijo v skupnosti in kot v plesu gradijo elementarne odnose stika in dotika, pristne bližine, ki se lahko zgodi, ko zapustijo svojo individualnost in podobo, svoj ego. Ko postanejo enake in se prelevijo v gmote, ki formalno kompozicijo spreminjajo v koreografirano vizualno govorico brezosebnih podob in likovno ritualiziranih teles. Pridružite se rajanju in stopite v množico. Bodimo humani samosvoji odtisi v tehnološko normirani krajini.
Biografija
Marko Šajn (1990) je leta 2011 vpisal študij slikarstva in grafike na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Svoje delo je predstavil na več samostojnih razstavah, med drugim v Hiši kulture v Pivki (2019), Galeriji DobraVaga (2019) in MGLC v Ljubljani (2023), ter na skupinskih predstavitvah, od katerih je najpomembnejša Odtisi in vtisi 2v MGLC v Ljubljani (2022). Deluje v Hiši kulture v Pivki ter v okviru risografskega kolektiva Riso Paradiso v Ljubljani. Živi in ustvarja na podeželju v okolici Pivke.
Spletišče umetnika:
https://markosajn.com/
| Na ogled do 10. 3. 2024 @ Galerija Prica, Samobor |
| Jože Šubic: Glorious Twelfth |
| Glorious Twelfth tvori serija dvanajstih del: prvi sta leta 2016 nastali »dvojčici«, Blowing Twins, ki so jima sledile ženske figure s pomenljivimi naslovi: Strelka, Opazovalka lune, Meduza, Sister of Mercy, Dekle, ki želi vedeti, koliko je vlažna, Kolesarka, Šahistka, Bralka, Nabiralka biserov, Te-ta in Slovenski slavček. Dela nadaljujejo in nadgrajujejo serijo skulptur ženskih glav v naravni velikosti, »utopljenk« in »ujetnic« kot metafore za družbeno obrobnost in izključenost (leta 2012 v sklopu EPK2012 umetniški poseg v degradiran Žički dvor na mariborskem Lentu; leta 2014 postavitev v Miheličevi galeriji na Ptuju).
Tudi tokratna galerijska postavitev funkcionira kot celovit ambient, v katerem smo na prvi pogled priče še enemu nizu discipliniranih ženskih teles. Galerijsko prizorišče vidnega pa ne prinaša le ikonično reprezentiranih ženskih figur, ki so zatopljene v neko bolj ali manj ekscesno dejavnost, marveč gledalcem ponuja možnost vživetja v nam tuje izkušnje, mestoma prignane do točke nevzdržnega v obliki klišejev o ženskem telesu in užitku. To je obenem točka suspenza, ki jo umetnik dosega s potezo nalezljivega humorja in z večrazsežnimi nagovori domišljije. Tematika je pri Šubicu stopnjevana v smeri asociativnih prepletov družbenih ritualov, športa, hobijev in igre, umetnosti in seksualnosti. |
| Na ogled do 16. 3. 2024 @ artKIT |
| Stojan Grauf: Narava v risbi |
| Spremljanje opusa Stojana Graufa je kot hoja z roko-v-roki z naravo. Vztrajanje na izpostavljanju neločljivega, umetnosti in narave, in subtilnem povezovanju osebnega odnosa, ustvarjanja v naravi in z naravnimi materiali, ki jih tudi sam izdeluje, naravni motivi in elementarnost avtorskega izraza, ki ga poudarja primarni likovni medij, risba z ogljem, je njegov svojevrsten podpis. Notranja emocija se v naravi razplamti v ekspresivno slikarsko gesto, ko se skozi njo mešajo občutki ob dojemanju zunanjega okolja, po katerem se najraje giblje; okolica Maribora, Pohorje, Drava mu ponujajo motive, ki ga s svojo pojavnostjo prevzamejo in navdihnejo.
Sobivanje človeka in umetnika kot naravnega bitja v okolju je eliksir, s katerim napaja umetniški vzgib. Poseganje v naravo je minimalno, skoraj platonsko v pazljivosti do obstoječega, četudi človeško ustvarjenega, a kljub vsemu vključenega v življenjski cikel nastajanja in propadanja. Vmes pa je medij, ki se zaveda, kako prostran in edinstven je prostor, ki nas zaznamuje: vseobsegajoč in lasten, od najmanjšega dela atoma do širnega vesolja, oseben in družben, naraven in umetniški, a samo eden in edini. |
