Pišem vam, da bi z vami delil svojo izkušnjo nekoga, ki se je preselil v Slovenijo in bil večkrat deležen diskriminatorne obravnave. Ob svojem pričevanju vas toplo vabim, da z Amnesty tudi vi delite svoje izkušnje, če ste bili žrtev diskriminacije ali rasizma.

Ko danes pomislim na svoj prihod v Slovenijo, nimam enega samega spomina. Bolj je kot občutek. Nekakšna mešanica radovednosti, nelagodja in tihega vprašanja: kam pravzaprav spadam?

V Slovenijo smo se preselili, ko sem imel štiri leta. Oče je že dolgo delal v Ljubljani, na železnici. Pet let je vsak prost vikend potoval na relaciji Ljubljana–Doboj, samo da je lahko preživel nekaj časa z družino. Potem smo prišli še mi. Mama, moja eno leto mlajša sestra in jaz. Prvi stik z okoljem ni bil enostaven. Jezika nisem znal. Bil je podoben jezik, ampak v resnici drugačen. Melodija, ritem, struktura. Učil sem se počasi, bolj z opazovanjem melodije in ritma. V razredu sem bil edini otrok migrantov. In hitro sem postal »Bosan’c«. Beseda, ki je bila izrečena napol mimogrede, napol kot preizkus. Kot da preverjajo, kaj bom naredil, »Rekel ti je Bosan’c, a ga ne boš pretepel«.

Dolgo nisem razumel, kaj naj bi to pomenilo. Niti zakaj ima ta beseda težo. Ampak hitro sem se naučil pravila: če ti nekdo to reče, je to sramotno in žaljivo ter se moraš postaviti zase. Včasih tudi s pestmi. Nisem razumel, zakaj. Nisem razumel, kaj to pomeni o meni. Sem pa razumel, da je to nekaj, kar te postavi na rob. In ker sem bil fizično med močnejšimi, sem se odzival tako, kot sem znal. Če je bilo treba, sem se stepel. To ni bilo junaštvo. Bolj instinkt. Poskus, da si izborim prostor. Hkrati pa sem počasi začel skrivati del sebe. Ne na glas, ne zavestno. Bolj v drobnih prilagoditvah. V tem, kako govorim, kako se predstavim, kako se postavim v skupini. Ampak zanimivo … kljub temu nisem bil zares sprejet. Sem pa bil dober učenec. Radoveden. Zanimale so me različne stvari, od likovnega ustvarjanja do zgodovine in kemije. In sčasoma so me začeli spoštovati. Ne zaradi tega, od kod prihajam, ampak zaradi tega, kar sem pokazal. To spoštovanje je nekaj spremenilo. Ne pa vsega. Občutek zaznamovanosti je ostal.

Kasneje, v srednji šoli, se je nekaj premaknilo. Sošolci so odrasli. Stereotipi so izgubili moč. Postali smo bolj sproščeni drug z drugim. In jaz sem začel drugače razumeti svojo zgodbo. Otroci v osnovni šoli ne sovražijo drugačnosti sami od sebe. To se naučijo od staršev. Ko sem to povezal s širšim kontekstom, so stvari dobile drugačen pomen. Generacija naših staršev je živela v času velikih napetosti 80 let prejšnjega stoletja. Jugoslavija, strahovi, migracije iz juga na sever. Za nekatere je to pomenilo občutek ogroženosti, izgubo nadzora, celo strah pred razpadom naroda.

In ti občutki so našli pot do otrok. Ne nujno kot ideologija. Bolj kot ton, kot komentar, kot način govora. Zanimivo pa je, da smo bili mnogi migranti dejansko dobro integrirani. Tudi mi smo doma govorili slovensko. Prilagoditev je bila realna. Vsakodnevna. In kljub temu je obstajala meja, ki je nisi mogel prestopiti samo z znanjem ali trudom. Ta izkušnja me je zaznamovala. Dolgo sem jo doživljal kot krivično. Kasneje pa je dobila še drugo plast.

Moje rojstno ime je Zlatimir. Ni bilo težko izgovorljivo, samo ni bilo običajno za okolje, v katerem sem odraščal. Mislim, da sem še danes edini v Sloveniji s tem imenom. Takrat pa sem ga skrajšal v Zlatko. Ne zato, ker bi bilo lažje izgovoriti, ampak ker je bilo lažje biti sprejet. Danes ga slišim drugače. Zlato miru. Mir kot vrednota. In v času, ko se svet spet nevarno nagiba proti konfliktom, to ime nosim skoraj kot tiho sporočilo. Kot nekaj, kar hodi z mano.

Že leta 1997 sem se prvič srečal z delom za begunce iz Bosne. Tisti stik … nekaj se je tam premaknilo. Kot da sem prvič videl širšo sliko. Ne samo sebe kot posameznika, ampak zgodbo, ki presega mene.

Kasneje sem se bolj aktivno vključil v Amnesty International. Sprva postopoma, potem vse bolj intenzivno. Sodeloval sem v različnih odborih, v zadnjem obdobju tudi kot predsednik izvršnega odbora. To vlogo sem novembra lani predal kolegici Tamari. Aprila se umikam iz upravljalske ravni organizacije. Ampak ostajam. Kot član. Kot podpornik. Kot nekdo, ki verjame, da se stvari začnejo pri tem, kako gledamo drug na drugega.

Včasih pomislim na tistega fanta v osnovni šoli. Velikega, suhega, a močnega, pripravljenega na pretep, ker je mislil, da mora tako zaščititi sebe. Danes bi mu verjetno rekel nekaj čisto drugega. Ni ti treba udariti, da obstajaš. Ni ti treba zanikati, od kod prihajaš. In včasih… je največja moč ravno v tem, da ostaneš. »Stati inu obstati«, kot je rekel Trubar, velja tudi za migrante.

Za konec vas še enkrat povabim k delitvi vaših pričevanj in da to vabilo pošljete tudi drugim, ki bi lahko imeli take izkušnje. Hvala!

Lepo pozdravljene in pozdravljeni, članice ter člani, prav tako tudi ostali_e, ki se zavzemate za človekove pravice.

V pomladnih mesecih se bomo tudi me_i lotile_i nabiralništva, in sicer nabiranja novih znanstev na srečanjih in akcijah ter novega znanja. Po zelo razgibanem volilnem marcu, kjer smo v pobudi Glas ljudstva sodelovali na dogodkih po vsej Sloveniji ter zelo občutenih srečanjih na temo dobrobiti v aktivizmu, poglejmo, kaj se nam obeta v prihodnjih dveh mesecih.

April je mesec srečanja vseh srečanj, to je zbora članstva. Zbor bo potekal 15. aprila ob 16.30 na Grablovičevi 28 v Ljubljani.

Na njem bomo pregledali delo preteklega leta in volili društvene organe, brali palestinsko poezijo, se družili in gostili. Vabim vas, da izrabite to priložnost, ki se ponudi le dvakrat na leto, da spoznate vse zaposlene in druge podpornike_ce in člane_ice. (Druga priložnost je jesenski piknik).

V Ljubljani se bomo članice in člani ter podporniki podali na ulice s poezijo v roki, in sicer 23. 4. ob 17. uri se bomo zbrale_i na Prešernovem trgu. Tam vsak četrtek prostovoljka Ana organizira branje palestinske poezije.

V Mariboru se bomo članice in člani srečali že to soboto, 11. aprila, med 10. in 15. uro v Pekarni Magdalenske mreže, kjer bomo skupaj s Pekarno in Filantropijo obeležile Dan za spremembe, letos naslovljen Dajte nam mir! Amnesty bo sodelovala z interaktivnim prikazom delovanja naše pogovorne priseljenske skupine, ki prav v teh dneh obeležuje eno leto rednega srečevanja vsak teden. Namen srečanj je enostaven: sproščeno pogovarjanje v slovenščini. Srečujemo se priseljenke in priseljenci, katerih prvi jezik ni slovenščina in lokalne prostovoljke, ki želimo premagati svoje predsodke in spoznati neverjetne zgodbe ljudi, ki prihajajo od drugod, se nasmejati.

V aprilu se lahko udeležite več dogodkov na temo Palestine, že v ponedeljek vas vabim na okroglo mizo z naslovom Genocid in administrativne bodeče žice, ki bo potekala ob 18. uri v Dvorani Gosposka ZRC SAZU, Gosposka ulica 16, Ljubljana.

Morda se nam v aprilu obeta še kakšno lepo presenečenje, o katerem bom seveda takoj pisala.

Srečanja v maju

V maju začnemo udarno na Ptuju. V kavarni Evropa 6. maja ob 18. uri prostovoljka Isidora ob pomoči ptujske skupine aktivistk_ov organizira literarni dogodek na temo izbrisa z novinarko in pisateljico Katarino Keček. Ptuj je mesto, brez katerega organiziranega gibanja za pravice izbrisanih ne bi bilo. Žal pa je tudi kraj počitka aktivistov Aleksandra Todorovića in Mirjane Učakar.

Nadaljujemo s članskim srečanjem 20. maja ob 18. uri v Ljubljani, v pisarni na Dunajski 5, 10. nadstropje.

In dan kasneje v Mariboru, 21. maja ob 18. uri v Pekarni Magdalenske mreže, ob železnici 8.

Približuje se svetovni dan Romov, ki ga obeležujemo 8. aprila.

Tudi ta mesec se bomo srečale_i na spletu z namenom izobraževanja s področja človekovih pravic. Na ta način poskušamo z znanjem in poznavanjem določenega področja krepiti tudi naše skupne aktivistične spretnosti in zmožnosti, predvsem pa motivacijo za ukrepanje. Tokrat bomo na srečanju predstavili v Sloveniji zelo perečo tematiko, na kateri v naši sekciji že desetletja delujemo, to so pravice Romov in Rominj.

Predavanje bo potekalo po spletu, nanj pa se je treba prijaviti.

 v sredo, 8. 4., ob 18. uri na Zoomu.

 Klikni za prijavo.

Predavala bo direktorica slovenske Amnesty Nataša Posel. Pridružil se bodo tudi Amir Hudorovič iz Ribnice, dr. Barbara Ragelj, Pravna mreže za varstvo demokracije, in Elzana Odjoska, vodja programa v Društvu za razvijanje preventivnega in prostovoljnega dela Novo mesto.

Nujna akcija

Obenem vas vabim, da delovanje za pravice romskega prebivalstva pri nas podprete s svojim glasom v okviru Nujne akcije.

Še vedno lahko pošljete email ali pismo predsedniku slovenske vlade dr. Robertu Golobu in ga pozovete, naj ustavi rubeže socialnih pomoči, ki ogrožajo preživetje in življenja najranljivejših.

Peticija za dostop do vode

Prav tako lahko še vedno podpišete peticijo, ki poziva slovensko vlado, naj uredi dostop do vode vsem romskim družinam na jugovzhodu Slovenije. Tam namreč še vedno živijo družine in posamezniki, ki si vodo pridobivajo iz potokov ali pipe na pokopališču. V slovenski Amnesty opozarjamo, da odrekanje vode in elektrike ter življenje v neprimernih bivanjskih razmerah predstavljajo obsodbo na revščino in neizobraženost.

Ustavno sodišče začasno ustavilo rubeže socialnih pomoči

Danes pa smo prejeli novico, da je Ustavno sodišče Republike Slovenije začasno zadržalo izvrševanje 8. člena Zakona o nujnih ukrepih za zagotavljanje javne varnosti (ZNUZJV), ki omogoča davčno izvršbo na denarno socialno pomoč.

Do končne odločitve sodišča tako rubeži socialnih pomoči ne bodo dovoljeni. Sodišče je presodilo, da bi nadaljnje izvajanje sporne določbe povzročilo hujše škodljive posledice kot njeno začasno zadržanje.

Delite novico o tem na Facebooku (kliknite za delitev) ali Instagramu (kliknite).

Pravna mreža za varstvo demokracije, katere del je tudi slovenska Amnesty, je pripravila pobudo za oceno ustavnosti 8. člena ZNUZJV in jo na Ustavno sodišče Republike Slovenije vložila skupaj z devetimi pobudniki; pobudo je kasneje podprla tudi Varuhinja človekovih pravic.

Drage članice in člani,

vabim vas, da se nam pridružite na Zboru članov_ic 2026 – dogodku, namenjenem vsem našim članom_icam. To je priložnost, da kot skupnost pogledamo, kaj smo v preteklem letu dosegli, predstavimo načrte za prihodnost ter soustvarjamo delo naše organizacije.

Vaša prisotnost in glas sta pomembna, saj lahko aktivno prispevate k smeri našega delovanja, sodelujete pri odločanju in se morda tudi sami vključite v organe društva. Prav tako bo ekipa slovenske Amnesty na srečanju predstavila zanimive akcije, kampanje in pobude, ki so zaznamovale naše delo v preteklem letu.

Ponosni smo, da ima slovenska Amnesty letos prvič več kot 10.000 članov_ic.

Hvaležni smo vsakemu od vas, ki na svoj način podpira in soustvarja boljši svet za vse.

Zbor članov_ic bo potekal

 v sredo, 15. aprila 2026

 na Grablovičevi ulici 28 v Ljubljani

 Prijava

Prosimo vas, da se prijavite najkasneje do 8. aprila 2026 na e-naslov amnesty@amnesty.si.

 Okvirni program

16.30 – 16.45 prihod in registracija

16.45 – 17.10 otvoritev zbora članov_ic, vključno z branjem palestinske poezije

17.10 – 19.45 finančno in vsebinsko poročilo za 2025, volitve organov, finančni in vsebinski načrt za 2026

19.45 – 20.00 zaključek zbora članov_ic

Volitve: volite ali kandidirajte

Na zboru članov bodo potekale tudi volitve v organa društva in sicer v izvršni in nadzorni odbor.

Člane in članice, ki bi želeli kandidirati za petčlanski izvršni odbor (dve mesti) ali tričlanski nadzorni odbor (tri mesta) AI Slovenija, prosimo, da pošljete nominacije do vključno 10. aprila 2026.

 Pošljite jih na: izvrsni-odbor@amnesty.si

 ali po pošti na: Amnesty International Slovenije, Dunajska 5, 1000 Ljubljana

Nominacija naj vsebuje kratek življenjepis in izjavo.Članstvo v organih je prostovoljno (neplačano), pričakujemo pa zavzetost, odgovornost in aktivno sodelovanje (približno 50 ur letno). Sodelovanje v izvršnem odboru predstavlja dragoceno priložnost za soustvarjanje dela organizacije na področju človekovih pravic. H kandidaturi še posebej spodbujamo tudi mlade.

Če imate kakršnakoli vprašanja glede kandidature in zbora članov, nas pokličite na 01 426 93 77 ali nam pišite na amnesty@amnesty.si.