Nogomet je najbolj priljubljen šport na svetu. Ne samo, da ima največ registriranih igralcev_k, ima tudi največ navijačev_ic, ki tekme spremljajo v živo na stadionih in prek TV ekranov.

Največji nogometni dogodek se zgodi vsaka štiri leta, ko najboljše reprezentance sveta zaigrajo na svetovnem prvenstvu. To bo letos poleti potekalo v Združenih državah Amerike, Mehiki in Kanadi, na njem pa bo sodelovalo 48 ekip. Čeprav na njem ne bo nastopila slovenska reprezentanca, bodo naše oči uprte vanj – ne zgolj zaradi spremljanja tekem, pač pa na žalost tudi zaradi kršitev človekovih pravic, ki se dogajajo v državah gostiteljicah in bodo ogrozile dogajanje ter varnost na prvenstvu.

V Amnesty International smo danes objavili podrobno poročilo o tem, kako FIFA in države gostiteljice s svojimi diskriminatornimi ravnanji ogrožajo pravice igralcev, navijačev, novinarjev in skupnosti.

ZDA pod predsednikom Trumpom – kjer bodo odigrane tri četrtine tekem svetovnega prvenstva – se soočajo z izrednimi razmerami na področju človekovih pravic, ki jih zaznamujejo diskriminatorne migracijske politike, množična pridržanja in samovoljne aretacije zamaskiranih in oboroženih agentov ICE. Samo v lanskem letu je ameriška vlada deportirala več kot 500.000 ljudi. Zaskrbljujoče je, da so gostiteljska mesta Dallas, Houston in Miami že podpisala izjemno sporne sporazume, ki lokalnim organom pregona omogočajo sodelovanje z ICE. To povečuje možnosti za rasno profiliranje in ciljanje migrantov ter ogroža javno varnost.

Številne priseljenske skupnosti v ZDA se bodo zbrale, da bi spremljale dogajanje na prvenstvu, hkrati bodo tja pripotovale množice navijačev iz različnih držav – a vsem bo skupna zastrašujoča grožnja – Trumpova protipriseljenska politika in agenti ICE, ki bodo prisotni na dogajanju.

V mestih, kjer bi morali vladati veselje, športni duh in solidarnost, bosta vladala strah in rasizem.

V Mehiki je vlada že mobilizirala 100.000 pripadnikov varnostnih sil, vključno z vojsko. To bo vsekakor vplivalo na pravico do protesta. Skrbi nas, kako bo potekal napovedni protest ob otvoritveni tekmi na stadionu Azteca v Ciudad de Méxicu, kjer bodo aktivistke zahtevale resnico, pravičnost in zadoščenje za izginotje svojih bližnjih.

V Kanadi pa že zapirajo centre za brezdomce, kar sproža velike strahove o tem, kakšne bodo posledice za najranljiveše.

V nogometu ne bi smelo biti prostora za izključevanje, diskriminacijo in rasizem – ne na igrišču in ne ob njem.

Fifo in države gostiteljice zato pozivamo, da sprejmejo vse ukrepe in zagotovijo prvenstvo, kjer bodo lahko vsi uživali v nogometu brez strahu, da postanejo žrtve kršitev človekovih pravic.

V četrtek, 26. marca, kolektiv Ambasade Rog v Ljubljani organizira Shod proti rasizmu. Dobimo se ob 17. uri v Miklošičevem parku.

Tam bo tudi ekipa slovenske Amnesty, vabimo pa tudi vse ostale, ki želite opozoriti na diskriminatorne in rasistične napade, da se nam pridružite.

V Ambasadi Rog so že prejšnji teden na novinarski konferenci poudarili, da so rasistični napadi na tuje delavce in študente, prosilce za azil in begunce ter brezdomce v Ljubljani v porastu. Dogajajo se tudi sredi belega dne, posnetki nasilja pa se širijo tudi na družbenih omrežjih.

Nedopustno je, da ljudje v naši družbi živijo v strahu pred tem, da bodo napadeni zgolj zaradi svojega porekla ali barve kože.

Še bolj zaskrbljujoče pa je, da kljub prijavam na policijo te napadi ostajajo brez ustreznega odziva.

V Amnesty International se bomo zato pridružili shodu in zahtevali ukrepanje. Slovenska policija mora izvesti takojšnjo in učinkovito preiskavo napadov, zaščititi žrtve in sprejeti konkretne ukrepe za preprečevanje nadaljnjega nasilja.

Pridružite se nam tudi vi.

Pridružite se nam pri razkrivanju rasizma in nam zaupajte svojo izkušnjo

»Za to, kar sem doživljala med odraščanjem v Sloveniji, imamo danes izraze – gre za mikroagresije, fetišiziranje in oblike drugačenja – vedenja, s katerimi so mi dajali vedeti, da nisem enaka, enakovredna, da nisem ena izmed njih. Zavedam se tudi, da izkušnja premnogih ne ostane na ponižanju, občutkih sramu, jezi, ampak zaradi rasizma ostanejo brez službe, brez doma, zaradi rasizma ljudje še vedno umirajo,« je ob začetku zbiranja pričevanj dejala Suzana Dewa.

Pretekli teden smo tudi v slovenski Amnesty pozvali k deljenju izkušenj, ki jih imajo ljudje z rasizmom v Sloveniji, in objavili že prva pričevanja. Vabimo vas k branju in delitvi.

Ponovno vabimo vse, ki ste rasistično ali sorodno diskriminatorno vedenje doživeli, da z nami delite vašo izkušnjo in tako pomagate pri osveščanju o tem, zakaj se naš boj za pravičnejšo družbo brez rasizma še zdaleč ni končal. Poglejte si Suzanino vabilo in ga delite.

»Včasih veliki premiki vzniknejo iz majhne, prenatrpane pisarne. Boj za človekove pravice ranljivih redko poteka skozi spektakularne ali napete prizore. Bolj pogosto gre za vztrajno delo peščice pogumnih in predanih posameznikov, ki za svojimi mizami, s telefoni v rokah, branijo tiste, ki nimajo nikogar drugega, na kogar bi se lahko obrnili. Kar je treba storiti je močan opomnik, da se je sistemskim krivicam mogoče zoperstaviti z neomajno solidarnostjo, kolektivnim delovanjem in pogumom.«

S temi besedami je žirija slovenske Amnesty International, ki so jo sestavljali Sonja Prosenc, Kukla in Aron Demeter, včeraj podelila nagrado najboljšemu filmu na temo človekovih pravic na 28. Festivalu dokumentarnega filma.

Ponosni in veseli smo, da je našo nagrado prejel film Kar je treba storiti, ki v središče postavlja delo nevladne organizacije, ki je s svojim delovanjem postavila temelje za zagovarjanje pravic delavcev_k v Sloveniji. Hrvaški režiser Srđan Kovačević nas v dokumentarcu odpelje v majhno ljubljansko pisarno, kjer se trojica iz Delavske svetovalnice, v sestavi Goran Lukić, Laura Orel in Goran Zrnić, vsakodnevno srečuje z delavci_kami iz tujine in Slovenije, ki so jim kršene delavske pravice.

Še en Festival dokumentarnega filma je za nami in znova smo veseli in ponosni, da smo lahko skupaj z izjemno ekipo Cankarjevega doma ustvarjali zgodbe o filmskem svetu in človekovih pravicah. Hvala tudi naši izjemni žiriji!