Pred kratkim smo s tabo delili zgodbe ljudi, ki so bili tokrat del akcije Pišem za pravice in te povabili, da nam z enkratno donacijo za poštnino pomagaš, da pisma mladih iz slovenskih šol dosežejo svoj cilj. Skupaj smo zbrali več kot 300 EUR za pošiljanje solidarnostnih pisem v roke naslovnikom_cam.

Zaradi podpore ljudi, kot si ti, so prejšnji teden mnoga pisma upanja res odpotovala po vsem svetu – od Hondurasa do Južne Afrike pa vse do Mjanmara. Skupaj smo po vsem svetu v več kot 200 državah napisali 3.962.563 apelov, pisem, objav na družbenih omrežjih za ljudi, ki so bili del naše akcije.

Smo povsod, kjer so kršene človekove pravice. Hvala, ker si del naše skupnosti. 

Veliko naših podpornikov se po prvi donaciji odloči ostati z nami in pomagati še naprej. Z mesečno donacijo lahko pomagaš, da ta zgodba ne traja le trenutek, ampak vse leto. Tvoja redna podpora nam daje moč in neodvisnost, da lahko načrtujemo svoje delo in ukrepamo dolgoročno.

Že 7 EUR na mesec pomaga:

 osvoboditi ljudi, ki so neupravičeno zaprti,

 pritiskati na vlade, da spremenijo diskriminatorne zakone,

 preprečevati usmrtitve in reševati življenja,

 braniti človekove pravice po vsem svetu.

Skupaj smo dosegli pravičnost za Marielle

V zadnjih letih so vaša dejanja resnično spreminjala življenja. Po osmih letih so 25. februarja 2026 končno obsodili storilce umora mestne svetnice in aktivistke Marielle Franco in njenega šoferja Andersona Gomesa – zmaga, ki potrjuje moč vztrajnosti in solidarnosti. Marielle se je neustrašno borila za pravice temnopoltih žensk, LGBTI skupnosti in mladih, njena smrt pa je razkrila nevarni trend nasilja nad zagovorniki človekovih pravic v Braziliji.

Skupaj z družino, civilno družbo in več kot milijonom ljudi po svetu, tudi Amnesty Slovenija, smo ohranjali njeno zgodbo živo in vztrajali pri zahtevah po pravičnosti – danes smo ji korak bližje. Takšne spremembe omogoča vztrajna podpora posameznikov, kot si ti. S ponovno donacijo lahko pomagaš ustvarjati še več takšnih zgodb.

Hvala, ker si del naše skupnosti. Pridruži se več kot 10.000 ljudem, ki nas podpirajo vsak mesec. Tvoja pomoč že ustvarja spremembo.

Pišem vam, da bi z vami delil svojo izkušnjo nekoga, ki se je preselil v Slovenijo in bil večkrat deležen diskriminatorne obravnave. Ob svojem pričevanju vas toplo vabim, da z Amnesty tudi vi delite svoje izkušnje, če ste bili žrtev diskriminacije ali rasizma.

Ko danes pomislim na svoj prihod v Slovenijo, nimam enega samega spomina. Bolj je kot občutek. Nekakšna mešanica radovednosti, nelagodja in tihega vprašanja: kam pravzaprav spadam?

V Slovenijo smo se preselili, ko sem imel štiri leta. Oče je že dolgo delal v Ljubljani, na železnici. Pet let je vsak prost vikend potoval na relaciji Ljubljana–Doboj, samo da je lahko preživel nekaj časa z družino. Potem smo prišli še mi. Mama, moja eno leto mlajša sestra in jaz. Prvi stik z okoljem ni bil enostaven. Jezika nisem znal. Bil je podoben jezik, ampak v resnici drugačen. Melodija, ritem, struktura. Učil sem se počasi, bolj z opazovanjem melodije in ritma. V razredu sem bil edini otrok migrantov. In hitro sem postal »Bosan’c«. Beseda, ki je bila izrečena napol mimogrede, napol kot preizkus. Kot da preverjajo, kaj bom naredil, »Rekel ti je Bosan’c, a ga ne boš pretepel«.

Dolgo nisem razumel, kaj naj bi to pomenilo. Niti zakaj ima ta beseda težo. Ampak hitro sem se naučil pravila: če ti nekdo to reče, je to sramotno in žaljivo ter se moraš postaviti zase. Včasih tudi s pestmi. Nisem razumel, zakaj. Nisem razumel, kaj to pomeni o meni. Sem pa razumel, da je to nekaj, kar te postavi na rob. In ker sem bil fizično med močnejšimi, sem se odzival tako, kot sem znal. Če je bilo treba, sem se stepel. To ni bilo junaštvo. Bolj instinkt. Poskus, da si izborim prostor. Hkrati pa sem počasi začel skrivati del sebe. Ne na glas, ne zavestno. Bolj v drobnih prilagoditvah. V tem, kako govorim, kako se predstavim, kako se postavim v skupini. Ampak zanimivo … kljub temu nisem bil zares sprejet. Sem pa bil dober učenec. Radoveden. Zanimale so me različne stvari, od likovnega ustvarjanja do zgodovine in kemije. In sčasoma so me začeli spoštovati. Ne zaradi tega, od kod prihajam, ampak zaradi tega, kar sem pokazal. To spoštovanje je nekaj spremenilo. Ne pa vsega. Občutek zaznamovanosti je ostal.

Kasneje, v srednji šoli, se je nekaj premaknilo. Sošolci so odrasli. Stereotipi so izgubili moč. Postali smo bolj sproščeni drug z drugim. In jaz sem začel drugače razumeti svojo zgodbo. Otroci v osnovni šoli ne sovražijo drugačnosti sami od sebe. To se naučijo od staršev. Ko sem to povezal s širšim kontekstom, so stvari dobile drugačen pomen. Generacija naših staršev je živela v času velikih napetosti 80 let prejšnjega stoletja. Jugoslavija, strahovi, migracije iz juga na sever. Za nekatere je to pomenilo občutek ogroženosti, izgubo nadzora, celo strah pred razpadom naroda.

In ti občutki so našli pot do otrok. Ne nujno kot ideologija. Bolj kot ton, kot komentar, kot način govora. Zanimivo pa je, da smo bili mnogi migranti dejansko dobro integrirani. Tudi mi smo doma govorili slovensko. Prilagoditev je bila realna. Vsakodnevna. In kljub temu je obstajala meja, ki je nisi mogel prestopiti samo z znanjem ali trudom. Ta izkušnja me je zaznamovala. Dolgo sem jo doživljal kot krivično. Kasneje pa je dobila še drugo plast.

Moje rojstno ime je Zlatimir. Ni bilo težko izgovorljivo, samo ni bilo običajno za okolje, v katerem sem odraščal. Mislim, da sem še danes edini v Sloveniji s tem imenom. Takrat pa sem ga skrajšal v Zlatko. Ne zato, ker bi bilo lažje izgovoriti, ampak ker je bilo lažje biti sprejet. Danes ga slišim drugače. Zlato miru. Mir kot vrednota. In v času, ko se svet spet nevarno nagiba proti konfliktom, to ime nosim skoraj kot tiho sporočilo. Kot nekaj, kar hodi z mano.

Že leta 1997 sem se prvič srečal z delom za begunce iz Bosne. Tisti stik … nekaj se je tam premaknilo. Kot da sem prvič videl širšo sliko. Ne samo sebe kot posameznika, ampak zgodbo, ki presega mene.

Kasneje sem se bolj aktivno vključil v Amnesty International. Sprva postopoma, potem vse bolj intenzivno. Sodeloval sem v različnih odborih, v zadnjem obdobju tudi kot predsednik izvršnega odbora. To vlogo sem novembra lani predal kolegici Tamari. Aprila se umikam iz upravljalske ravni organizacije. Ampak ostajam. Kot član. Kot podpornik. Kot nekdo, ki verjame, da se stvari začnejo pri tem, kako gledamo drug na drugega.

Včasih pomislim na tistega fanta v osnovni šoli. Velikega, suhega, a močnega, pripravljenega na pretep, ker je mislil, da mora tako zaščititi sebe. Danes bi mu verjetno rekel nekaj čisto drugega. Ni ti treba udariti, da obstajaš. Ni ti treba zanikati, od kod prihajaš. In včasih… je največja moč ravno v tem, da ostaneš. »Stati inu obstati«, kot je rekel Trubar, velja tudi za migrante.

Za konec vas še enkrat povabim k delitvi vaših pričevanj in da to vabilo pošljete tudi drugim, ki bi lahko imeli take izkušnje. Hvala!

Lepo pozdravljene in pozdravljeni, članice ter člani, prav tako tudi ostali_e, ki se zavzemate za človekove pravice.

V pomladnih mesecih se bomo tudi me_i lotile_i nabiralništva, in sicer nabiranja novih znanstev na srečanjih in akcijah ter novega znanja. Po zelo razgibanem volilnem marcu, kjer smo v pobudi Glas ljudstva sodelovali na dogodkih po vsej Sloveniji ter zelo občutenih srečanjih na temo dobrobiti v aktivizmu, poglejmo, kaj se nam obeta v prihodnjih dveh mesecih.

April je mesec srečanja vseh srečanj, to je zbora članstva. Zbor bo potekal 15. aprila ob 16.30 na Grablovičevi 28 v Ljubljani.

Na njem bomo pregledali delo preteklega leta in volili društvene organe, brali palestinsko poezijo, se družili in gostili. Vabim vas, da izrabite to priložnost, ki se ponudi le dvakrat na leto, da spoznate vse zaposlene in druge podpornike_ce in člane_ice. (Druga priložnost je jesenski piknik).

V Ljubljani se bomo članice in člani ter podporniki podali na ulice s poezijo v roki, in sicer 23. 4. ob 17. uri se bomo zbrale_i na Prešernovem trgu. Tam vsak četrtek prostovoljka Ana organizira branje palestinske poezije.

V Mariboru se bomo članice in člani srečali že to soboto, 11. aprila, med 10. in 15. uro v Pekarni Magdalenske mreže, kjer bomo skupaj s Pekarno in Filantropijo obeležile Dan za spremembe, letos naslovljen Dajte nam mir! Amnesty bo sodelovala z interaktivnim prikazom delovanja naše pogovorne priseljenske skupine, ki prav v teh dneh obeležuje eno leto rednega srečevanja vsak teden. Namen srečanj je enostaven: sproščeno pogovarjanje v slovenščini. Srečujemo se priseljenke in priseljenci, katerih prvi jezik ni slovenščina in lokalne prostovoljke, ki želimo premagati svoje predsodke in spoznati neverjetne zgodbe ljudi, ki prihajajo od drugod, se nasmejati.

V aprilu se lahko udeležite več dogodkov na temo Palestine, že v ponedeljek vas vabim na okroglo mizo z naslovom Genocid in administrativne bodeče žice, ki bo potekala ob 18. uri v Dvorani Gosposka ZRC SAZU, Gosposka ulica 16, Ljubljana.

Morda se nam v aprilu obeta še kakšno lepo presenečenje, o katerem bom seveda takoj pisala.

Srečanja v maju

V maju začnemo udarno na Ptuju. V kavarni Evropa 6. maja ob 18. uri prostovoljka Isidora ob pomoči ptujske skupine aktivistk_ov organizira literarni dogodek na temo izbrisa z novinarko in pisateljico Katarino Keček. Ptuj je mesto, brez katerega organiziranega gibanja za pravice izbrisanih ne bi bilo. Žal pa je tudi kraj počitka aktivistov Aleksandra Todorovića in Mirjane Učakar.

Nadaljujemo s članskim srečanjem 20. maja ob 18. uri v Ljubljani, v pisarni na Dunajski 5, 10. nadstropje.

In dan kasneje v Mariboru, 21. maja ob 18. uri v Pekarni Magdalenske mreže, ob železnici 8.