Bil je torek. Bil je močen torek. Ampak bil je tudi deževen torek. Po dežju pa posije sonce. Vemo. Ampak na Festivalu Lent sonce po dežju posije malenkost drugače. Ne sije, marveč z(a)grabi. Ko se nekaj kakor »vse noter spravi«. Trgi, ulice, odri, prizorišča. Špricalo je od dogodkov. In vas! Kakšen obisk. Koliko vrveža. Kakšen preplet. Ulice, trgi, odri, kotički, trate, parki, zelenice, zaodrja, pododrja. Vse.

Sreda, ko smo se kot Kreslinova reka prepuščali prizoriščem. Črpali, odklepali, ploskali, prepevali. Sreda, ko je bil Festival Lent tako živahno lentovski. Sreda, ki ni bila sreda, ker saj na tej točki so to le še imena. Ni sreda, ampak dan, ko se je vse na polno in zares odprlo. Polni, kot bi rekli, šus.

Ključ do narisanih pesmi

»Ja, koooooliko vas pa je! A mi lahko pomahate?« Ko pade to vprašanje v Vetrinjskem dvoru na otroškem programu, se takoj zgodi. Mahaaaamoooo! Brez kakršnega koli oklevanja. Vsi. Ni ga otroka, ki ga ne bi pritegnilo vse, kar se je dogajalo na predstavi Pesmice s podstrešja. Kakšna učna ura iz zgodovine slovenske glasbe! Koliko hitov, rožic in tega. Kar ni težko, ko so vse pesmi že – narisane. »Narisane ali napisane?« je vprašanje, ki je padlo večkrat.

U, kakšen obrat. Čakali smo na TinkoViolinko. Videli ključ do dedkove skrinje, v kateri so vse krasne pesmi. »Časa pa imamo samo do polnoči!« smo slišali z odra, kjer so igro uprizarjali Miša Gerič Špacapan, Martin Gerbec, Ana Raščan in, ja, Dejan Krajnc. On, ja. Najbrž ni boljšega načina, kot spraševati, kdo neki je spustil »ta na na«, ta večni Beethovnov podpis. Sploh ko res pride Tinka Violinka na oder. Pa Muzikalčka Martina. In Madam Note. Ter, ja, najvišja frizura slovenske scene, prva pričeska pop scene, Dejan Dogaja. In vse, kar smo požvižgavali in mrmrali, se je odprlo s ključem, ki pa ni bil navaden ključ, temveč ključ do srca. V njem pa najlepše pesmi, ki so že … Pa veste kaj: narisane in napisane! Ja, kar oboje. Na otroškem Lentu so najlepše pesmi tudi narisane. Zato pa je tako polno. Vsega. Vrveža, zvedavosti, naukov.

70-kilogramski protinevihtni boben

Tum. Dum. Tum. Dum. Skok. Skoook. Skooook. Nekako tako je šlo. Kako pa naj opišemo? Kako? Hm! Pa so tukaj že drugič. Možje iz Burundija. Ti so odprli večerni, njih sedem, Folkart na Glavnem trgu. Čeprav 35. Folkart smo tako ali tako odprli že v torek. Potem pa samo gre. Naprej. Nezaustavljivo naprej. Pa v parku, pa po drugih krajih, pa na trgu. Pa dopoldan, pa popoldan, pa zvečer.

Folkart je pravzaprav res lahko kjerkoli in kadarkoli. In ko vidiš take može? Vedno hitreje, vedno glasneje. Nastopajoči iz skupine Les Tambours Du Burundi Ikiyago Legacy so pokazali, zakaj imajo v svojih krajih pregovor »ne kliči strele nad tvoje sovražnike, saj lahko udari tudi tvoje prijatelje«. Ampak ne, če imaš 70-kilogramski boben. Potem nima strela pač nobenih možnosti. »Znaš ti tak’ nosit sode nad glavo, pa še tolčt’ po njih?« je bilo kar logično vprašanje. Ne, niti blizu, kaj šele, da bi potem tako skakal v zrak, da bi lahko resno konkuriral za olimpijske igre. »Hey, Burundi, you did it!« sta se kar sama sebe ob izhodu iz kroga radovednega občinstva potrepljala dva člana skupine, ki se je sicer pripeljala iz Bruslja.

Folkart je tak preplet in takšna avantura, da so takoj za sedmimi Burundijci že svoj šov imeli štirje Indonezijci. Mistični, džunglski, vzhodnjaški. In – bosonogi! Tako daleč, pa spet tako blizu. Skupina Tegal Art House Fundation z otoka Java je minimalistično pokazala, razkrila, razkačila svojo dediščino tako maksimalno, da se je krog na Glavnem trgu samo še večal. In dobil (še) nekoliko bolj poznano dozo, ko je nastopila številna bolgarska zasedba Professional Folk Dance Ensemble Trakia iz Plovdiva. Nasmeški do neba!

Vaše zdravje, vaš špricer

Mahali smo. Ne šeeee. Neeeee! Čakaj, jingle, napoved. Sploh izpod šotora s tehniki. Simon, ne šeee. Nisi šeeeee! On pa kar. Na glavo. Štrbunk. Gremoooo! Ker Simon Avsec tak pač je. Pa njegovi trije legendarno in ikonično okravateni kompanjoni Boštjan Požar (kitara), Peter Žnidaršič (bas) in Marko Doles (bobni) tudi. Za pivško skupino, ki je lani novembra praznoval tridesetletnico, je skoraj greh, da so na Festivalu Lent poprej nastopili le trikrat (v letih 1996, 2001, 2011). Ali pa primerno. V vsakem desetletju torej po enkrat.

Zato pa se je nazdravilo. Kot se spodobi. Za ta rock milje, ki ga anepupedanci tako raztegujejo in vozijo gore dole po naših etno krajih. »Ana Pupedan bo cel večer pila na vaše zdravje – vaš špricer!« Saj si lahko mislite, kako je potem šlo naprej na Jurčkovem – Večerovemodru. Čeprav se je topel popoldan umikal malo bolj hladnemu večeru, ni bilo nič manj vroče. Ali štosno. Pa saj Ana Pupedan itak lahko vedno počne karkoli. Vrti vročo linijo 0190 – 422 – 422 v Ruf An. Že doooolgo. Njihova džunglska Afrika bi se gladko lahko prijavila tudi za Folkart. In, če vas zanima, Vsaka rwža jma trn še vedno deluje kot najbolj naivno preočitna priredba.

Itak pa je Avsec tako ubrisan, da skupina kriči kot Freddie Mercury »Barcelonaaaa!« ali pa se gre kar trkam na nebeška vrata z Knockin’ on Heaven’sDoor. To so prvi vokal, prva kitara, prvi bas in prvi boben presihajočih jezer, potokov, ribnikov, mlak. »Poslušte ta ‘sustain’, pa kako to dela!« so hvalili kar drug drugega. Ne, ker jih nihče drug ne bi. Ampak ker (se) lahko. In ker so taki koncerti preprosto fajn. Sredi mesta, sredi trga, sredi tedna. Kako je pa fajn, ko je fajn!

Samo ob aplavzih!

Zgodilo se je prvič letos. In, ugibamo, morda niti ne zadnjič. Ampak zgodilo se je. In prav, da se je. Psssst! »Noter spuščamo samo ob aplavzih!« je bilo navodilo za nas, popotnike in/ali zamudnike. In prav je tako. In smiselno. Ker aplavzi? O, kaj jih je bilo. Po vsakem komadu. Saj zato pa je bilo razprodano. Pa je Severa Gjurin že v nedeljo preživela večji del skoraj triurnega nastopa ob bratu Galu. Nič zato. Ob prvoligaški etno-rock postavi Žige Goloba (kontrabas), Dejana Lapanje (kitara), Uroša Rakovca (kitara) in Blaža Celarca (bobni in tolkala) je bilo jasno, zakaj je prišla še v drugo na letošnji Festival Lent.

Ko pride Severa Gjurin, odide vsa težkost dneva. Njen Orion, ki ga je recimo prvi dan za konec na Glavnem odru pripravil tudi Klemen Slakonja, je dejanski premik tisoč let naprej. Ko naju več ne bo. Bo pa pesem. Bodo sonce, zemlja, voda, zrak. Upamo, da bo. Mora biti. Tako intimno, pa malo jazz, pa malo kantavtorsko, pa nežno, kakor Severi Gjurin tudi pritiče. Njen renome jo po svoje presega, presega pa tudi sama sebe.

Kako zmore utišati mikrofon, duše, nemir. Ampak ne šepeta, ne umolkne, spusti se nekam tja, kamor smo mislili, da ne moremo, potopimo se, potem pa nemudoma zasveti kot najbolj svetla luč, spet se zadiha. Severa Gjurin je nasmeh nekega dneva, če si sposodimo pri Tomažu Pengovu. Pregled kariere, v kateri so mojstrovine tipa Kadar sva sma, Kakor da se nič ni zgodilo in tako naprej. »Na pol sedim in spet mižim, misli v galopu …« je denimo verz iz Brez sramu in brez strahu, ki točno ponazarja, kakšen koncert je to bil. Ko hodiš kot pesek med ljudmi, ki morajo upati.

Skoraj abraham!

Vlado. Vladek. Lentar. Devetinštiridesetič. Še en in bo abrahamovec. Vlado Kreslin je že skoraj nuja. Naš kompas. Naša dediščina. Naša repriza. Lani je nastopil na istem odru. S podobnim repertoarjem. Za okrogli Lent z jubilejno jubilejnim koncertom. In tudi lani prav tako na šesti festivalski dan.

Kreslin je tako sinonim kot metafora našega festivala. Ostaja in postaja vse, kar je že bil, je in še kar bo. Še kar, še kar. Ko pride gor na oder, prinese s seboj spomenike. Ker te njegove pesmi? To ni le izbrana pesmarica. Ne, ne. To so spomeniki. Začne a capella s San se šetau. Takoj krene v Vse naše pravljice. Nadaljuje s Cesto. Prelevi to v Ena pesem. Poveže Nekega jutra, ko se zdani s Tvoje jutro. Zares je trubadur, sploh na našem festivalu tak rečni lik. Toliko vode, toliko rek, toliko bregov, toliko mostov.

In kar je bil lani šok z Nino Gvardjančič, ki jo je spoznal le par mesecev prej na II. gimnaziji, je zdaj že utečen tandem. Ko zapoje to dekle, so Kreslinovi komadi tisto, kar sam pravi, da so. Vse se da. Izbor pa takšen, da kdaj kaj načrtovanega tudi preskoči, vedoč, da karkoli bi preskočil, bo pogrešano, nikdar pa mu to ne bo očitano. Ker ima tako eklektičen nabor. Od Dan neskončnih sanj, z letnico 1980 in zmago na Slovenski popevki, pa do Skači Marko, ki jo je chuckberryjevsko zlasal v letošnjem letu. Kreslinu gre še vedno res dobro. In ko gre njemu, vemo, da gre tudi Lentu. Spomnimo se, kje smo začeli. Skupaj. Ker … Še je čas.

Čuj, kaj je pravi?

Konj je že stal. In dolgo je stal. Velik konj. Ampak ni niti toliko stal, kolikor je bil tja, na Trg svobode, v pestrem sredinem večeru, ob deseti uri zvečer, postavljen. Poslušali smo, kaj vse konj je. Zakaj je. Od kod je. Ni le iz Francije. Ni le za Ano Desetnico. Ampak ko je tam tako bolščal, je bilo, kakor da smo mi zdaj v Homerjevem epu. Bemtiš, da res. Nekaj tako antičnega je bilo v tej črnini, v tem trebuhu. Kdo, za vraga, bo zdaj skočil ven? Spet Ahajci?

Ne. Nihče ni skočil. Vsaj ne ven. Bilo je obratno. Kakor da bi mi želeli skočiti vanj. Ker … Ko se je konj, ki sta ga premikala dva izklesana mladeniča za njegovimi nogami, tretji ob ter četrti na njegovem trupu, začel premikati, nismo mogli verjeti. Čisto res. Veste, koliko od številnih nabranih je vprašalo isto vprašanje? »Čuj, kaj je pravi!?« Kakšna mojstrovina, kako fascinantno! Še mežikal je. »Pa še uhe premika, glej, pa saj to ne moreš verjet!« In tisto sopihanje. Kljuse se je utrujalo naglo in očitno. Dokler ni zagledalo nje. Plesalke. Njenega brhkega telesa in njenih ubranih kretenj. Čarobnost! Šla sta. Skupaj. Malo naprej, malo nazaj.

Kar je naredila ona, je ponovil on. Ona majhna, brhka, on velik, krepak. Pa je šlo. Sfingasti balet posebne sorte. Ko je padlo jabolko po tleh, ga je ujela. Bil je njen. Ampak ne takoj. Ne ukroti se konja kar tako. Postajala sta preplet, obstajala vse bolj kot tandem. Neločljiva, četudi negotova. Drug drugemu sta vse bolj zaupala. Počasi, postopno, previdno. Takšna tišina je zavladala na trgu, da smo slišali Kreslina in tisto črno kitaro iz Glavnega odra. Konj se pa ni pustil motiti, zanimala ga je le ona. In on njo. In potem sta … Ha, vsega pa ne razkrijemo, ker take stvari pač ve samo – AnaDesetnica!

Šilt!

Do čisto, čisto, čiiiisto polnega je manjkalo čiiiiisto malo. Ampak bili smo skoraj paf. Koliko. Vas. Je. Prispelo. Kakšna publika! JazzLent je že v polnem švungu. O, ja. Manu Katche je bil prva šilt kapa večera. Imel je v skupini The Scope še dve šilt kapi ob sebi – Patrick Manouguian (kitara) in JimHenderson (klaviature) – in enega, Jérômea Regarda (bas), ki ni imel šilt kape. Pa saj ne gre za šilt kape. Sploh ne.

Šlo je za melos. Za občutek. Za preplet. Za vajb. Nikoli zares jazz, nikoli zares žanrska fuzija. Katche je bil zdaj povsem v ospredju, njegov bobnarski solo prefinjeno razgaljen, pa spet povsem v ozadju, ko je bil večer vse od funka, r&b-ja, skoraj popa. Ta človek, ki je stal nedavno za Petrom Gabrielom na turneji, snemal albume s Stingom, je naredil takšen sing-a-long, da si bodo zlasti moški še dolgo zapomnili, kaj so morali mrmrati. Saj smo videli že nekaj takih delitev po spolu, punce to, fantje to, ampak to je bil pa reeees izziv. Ta-tu-dam-dim-dom. Ni čudno, da se je after potem tako zapolnil. Na sredo. Je res bila sreda? Ja, je bila. Kaj bo šele prinesel mali petek?

Četrtkovi »zicerji«

• Ne, ne, nikakor tujega nočemo in svojega ne damo. Sploh ne. StandUpLent se prelevi v neko svojevrstno vragolijo, ko gosti večere, kot bo ta, ko bosta nastopili Jessica Fostekew in Sose Johnson.

• Pišeeee seee letooo! Ena in edina tradicija, ki jo je Lent ne le posvojil, ampak usvojil. In danes? Kar trojna doza! Rimozlagalec Leopold I in Drügi. Pa rimozlagalci Tekochee Kru. In potem še ona: Alyona Alyona.

• Duh enega in edinega Fela Kutija bo obudil njegov najmlajši sin Seun Kuti. Kakšna zgodba! Kakšna pot! Intenzivno bo! Minoriti – Oder Nove KBM ob 22.00!

Ne še it, samo še to. Finalni after – after vseh afterjev – za soboto je že razprodan (namig: nanj pridete tudi z vstopnico za Dobet Gnahoré). Glede na naval sinoči? Vam ostaneta še današnji in petkov after. Tooooplo priporočamo, da vstopnice kupite raje čim prej.

Piše. Jaša Lorenčič

Saj smo vajeni. Da nas kdaj na kak dan res presenetite. Ampak to? Je to res bil … Ponedeljek? Saj smo se tudi to že kdaj vprašali, ampak smo se spet. Ker … Kako? Zakaj? Od kod? Bil je ponedeljek, ki nas je pobožal in spomnil. Na vse, kar ta festival lahko je. In lahko je v bistvu karkoli. In vse. Z Indexi in prijatelji. Z Bando. Z Gushijem. Z Bakalino Veliko. Z – vami!

Še drugič so jo morali zaigrati. Seveda. Pa kako je ne bi? Trg Leona Štuklja, Glavni oder, kakih tisoč petsto duš. In je šla skozi. Še v drugo. Še za finale. Še za hvala lepa in hvala še enkrat. Sve ove godine. Vsa ta naša in vaša leta. Indexom in prijateljem na čast, Festivalu Lent v veselje. In takemu ponedeljku v slavo. Ko nismo mogli verjeti, koliko se vas je nabralo. Vsepovsod.

Ukročena divjad!

Če smo res čisto iskreni, smo Janija Kutina razumeli bolj malo. Saj ne, da se ne bi potrudili. O, smo se. Ker Bakalina Velika? Saj to ni band, to ni glasba. To je gozdnatost, koreninskost, bivanjskost, čarobnost. Nekaj kakor zamaknjenost. Nekje med tu in tam. In vsak komad je zgodba. Kutin si je vzel čas in v ortodialektu nizal, kje, kako, kdaj, zakaj so nastali komadi. In vse te zgodbe so povedane z dobrim razlogom. Ker vidiš, prav vidiš, kako se je Bakalina Velika, ta šestčlanska zvitorepa, ukročena divjad, vrgla v komade in jih poosebila. Kot da bi, za božjo voljo, gledal kak film Larsa von Trierja.

Pesmi Nowa viera, Zima, Zviezdna srebruo so bili celi pejsaži, pokrajine vraž in šeg, minute se v takem oziru ne seštevajo, temveč skozi nabor inštrumentov (lutnja, tampura brač, krilni rog) preoblikujejo v človeku nerazumljeno dimenzijo. Iz sveta, tam daleč po severozahodni diagonali, od koder pride svarilo tipa: »Živite danes in zdaj in pa z veliko mero hvaležnosti; ne pa jutri, ko bomo samo še kosti; kot tiste od medveda.« Dol, k nam, na Glavni trg so iz 1.500 metrov prinesli pesem Zima. Koncert, kjer je Kutin po kakem komadu kar sam dolil štamperle žganja. In nagnil. Sunkovito. Trpko. Razkavo. In takšen je bil ta koncert. Zamaknjen v druge realnosti. Da res ne bomo kot kosti. Od medveda. Ne, ne, nismo še tam.

Madonna in nariban korenček!

»Ti recimo zgledaš kot človek, ki je hoto bit’ na odru!« Ja, tako pa je, ko Banda ferdamana v originalni postavi novači kandidate iz občestva. Ohoho! Družinski impro piknik, v katerem je tak kaos, da se zdi, kakor da je več paralelnih realnosti. Vse pa za crknit smešne. Banda ferdamana je dobra tudi v tem, da lahko svoje klasične impro izzive izstreli vsakič na novo. Še bolj zagamano, še bolj noro, še bolj neverjetno.

Vetrinjski dvor je, ker je to pač StandUpLent, tako zelo priročen za klasični impro izziv Zločin(ec). Čisto možno, da smo usekali mimo s poimenovanjem, ne pa tudi z izzivom, ko gre en od članov skupine nekam, kjer ne sliši, kaj se dogaja na odru. In dogaja se, uh! Domišljija. Madonna. Zločin. Naribano korenje na WC-školjki. ja, naribano korenje na WC-školjki, to je bil zločin, ki je razhudil kraljico popa. Tako je zgodbo sestavilo občestvo in dobri stari Vid Šumak je v približno manj kot desetih minutah – ugotovil vse! Kako? Zakaj? Ne vemo. To je ta čar lentovskih ponedeljkov.

Simon je nabral vse naše zgodbe

Ana tu, Ana tam? Ana! Ja, tu in tam! Ja, Ana Desetnica se od nedelje sprehaja, muza, žonglira, igra, potuje in snuje gor in dol po Festivalu Lent. Do srede bo vrtala v naše duše, prižigala ogenj, metala diabole v zrak! Tam od zgodnjega popoldneva pa do desete ure zvečer, ko se zgodi – magija! Gushi je bil tokratni argentinski premik v nadrealno. Gushi prihaja iz kitajščine in pomeni – zgodbe.

In to smo poslušali. Tam, na vročem Trgu svobode ob 22.00 uri zvečer. Odrasli so domala vsi posedli. En za drugim. In vpijali misli, da brez zgodb pač ni življenja. In smo morali z rokami metati iz sebe proti diabolu naše zgodbe. Kakor da ta vrteči se predmet poleti samo z našimi zgodbami. Za odganjanje zlih duhov so tudi nastali. »Pojte iz svojih duš!« se je kar stopnjevalo. Vse do trenutka, ko je iz publike bil izbran mali Simon.

»Čuj, kaj misliš, da ga je hipnotiziro?« se je zaslišalo kmalu potem, ko je Simon zamaknjeno hodil med odraslimi in nekaj kakor zajemal njihove zgodbe. Samo otrok je lahko stik z otroštvom, vse to smo slišali in celotna predstava je delovala tako, da si bil skoraj hipnotiziran še sam. Zaradi govora? Morda diabolov? Glasbe, ki je preskakovala od Na lepi modri Donavi do Smoke on the Water? Odgovor je odletel v zrak. In priletel nazaj na vrvico kot vprašanje. V krog enigmatičnosti. In odgovor na vprašanje: zakaj bi pripovedoval zgodbe z besedami, če jih znaš povedati z diaboli? Je skrit nekje proti arkadam mitskega gradu na trgu, ki je bil tokrat res pojem nove svobode.

Ti ljudje so res znali pisati komade

Pričakovali smo, ne toliko vedeli, ker vedeti nismo mogli, smo pa pričakovali. Da bo večer, ki bo presegel nostalgijo. Da bo staro več kot le srečalo novo. Da bodo spomini postajali novi spomini. Nismo pa mogli vedeti. Da bo tako. Da bomo dvakrat slišali Sve ove godine. Da bo Žute dunje, to žalost od žalosti, ki te sili na jok, kozarce v steno, pesem v grob, zapel Zoran Predin. Da bo Halid Bešlić, ja, Halid Bešlić, legenda legend, ki bo letos dočakal sedemdeset, prišel gor na oder, požel epske ovacije, se nato ovil v gromki sevdah in pokazal, od kod in zakaj Indexi. Da bo Dado Topić, 73 let jih ima, pognal koncert. Da bo Vlado Kalember povedal še boljši štos od Predina: »Jaz sem Vlado Kalember in sem pevec vaše mladosti, danes pa pojem pesmi moje mladosti.« Nismo mogli vedeti, niti blizu, kako perfektno uigran bo celotni band, ki ne le neguje, temveč zaganja, resetira dediščino Indexov, tega prabanda, po katerem je Sarajevo lahko (p)ostalo, kar je. Inštitucija pop šole. Če kje, so tam in ti ljudje vedeli, kako se napiše res dober komad.

Skoraj takoj je nekje oživel Davorin Popović. Dvaindvajset let je že, kar je odšel, nikdar pa nas zares zapustil. Ne more. Premočno je to. Ni in najbrž ne bo prav veliko izvajalcev iz tistih časov in tega območja, ki bodo v prvoligaških kasnejših sopotnikih našli toliko vneme. Da bodo taka imena prišla in zapela komad, mogoče dva. In čao. Nikdar tudi ni bilo bolj primernega imena. Indexi in prijatelji. Od uvodne Plime z izjemno prodornim vokalistom Nerminom Puškarjem in kasnejšega nagovora Zorana Predina, ki je bil povezovalec programa z dovolj treme, da je govoril še počasneje kot običajno ali, z njegovimi besedami, tako počasi, da če bi bil filmski igralec, bi lahko podnapise dodajali kar sproti.

Jutro bo spremenilo vse

Na Festivalu Lent smo čez leta gostili in negovali tradicijo regijskih izvajalcev, ki so pustili pečat. Tudi Bijelo dugme. Pa Parni valjak. Pa, jasno, Đorđeta Balaševića, ki je bil tako ali tako naš. Gostovanje Indexov in prijateljev pa je po svoje premislilo, predrugačilo, premestilo dojemanje glasbe »naše in vaše« mladosti. Fadil Redžić (bas), Boris Varajić (solo kitara), Peco Petej (bobni), Neno Jurin (klaviature) in Sinan Alimanović (klaviature) so nastavljali, predli, gnetli šestdesetletno podlago, na katero so pevci nato dodajali odtenke.

Niso se želeli neposredno približevati, kaj šele kosati z originalom. Ne, ni bila v tem poanta. Pač pa v druženju in doživljanju. Ker ti komadi? Jutro će promijeniti sve, ki še vedno zveni tako boleče, pa hkrati polno prihodnosti. Upanje, izžareto v Da sam ja netko. In vse te Popovićeve harmonije, ki bodo ostale. Bodo, brez dvoma. Zdaj so telefone vzeli ven eni, zdaj drugi. Vsak je nekaj našel zase. »Čuj, glej, kak mi grejo zaj dlake pokonci!« se je zaslišalo iz ozadja, ko je zadonela nezgrešljiva melodija za Bacila je sve niz rijeku. Vokalisti so si podajali mikrofon kot štafeto ponosa in sreče. Boris Novković, Branko Đurić-Đuro, Željka Katavić Pilj …

In spisek je bil še tako dolg, da ni čudno, kako se je z odra zaslišalo: »Velika čast nam je, da igramo te pesmi za te ljudi. Hvala!« Starejši so podoživeli, mladi pa spoznali dediščino banda, ki ima komade, ob katerih se skače (Sve ove godine), joče (Bacila je sve niz rijeku) in upa (Balada).

Po takem koncertu? Na tak ponedeljek? Je Festival Lent 2023 vse, kar je lahko. Po želji. Ker, saj zdaj veste, Jutro će promijeniti sve!

Torkovi »hiti«

• Tradicija vseh tradicij! Takšna tradicija, da presega še naš festival. 35. Folkart! Štart s povorko od Glavnega trga do Glavnega odra ob 20.00, nato velika otvoritev!

• Dve legendi na odru dveh imen. Prvi? Tomaž Domicelj! Drugi? Janez Bončina! O, to pa bo! Jurčkov – Večerov oder od 20.00 dalje.

• Opomnik, le in zgolj opomnik. Za tiste, ki ste pravočasno nabavili vstopnice za Tadeja Toša za Minoriti – Oder Nove KBM. Štart ob 21.00!

• Če odmislimo vremensko napoved … Ne, zakaj bi? Najbrž se bo kar kadilo, ko se bo ob 22.00 na Trgu svobode v sklopu Ane Desetnice zgodil – Orakelj!

Ne še it’, samo še to. Brez skrbi, vemo, kakšna napoved je za danes, vemo pa tudi, da vedno povemo, ko vse izvemo, kako in kaj. Spremljajte naše kanale glede vseh aktualnih informacij.

Piše. Jaša Lorenčič