Ob dnevu človekovih pravic so izbrisani včeraj prejeli Priznanje predsednice Republike Slovenije dr. Nataše Pirc Musar za delo na področju varstva, zagotavljanja in uveljavljanja človekovih pravic ter prispevek h krepitvi družbene zavesti o pomenu varovanja človekovih pravic v letu 2024.

Izbrisanim iskreno čestitamo!

Za nagrado smo izbrisane predsednici predlagali Amnesty International Slovenije, Mirovni inštitut in skupina posameznikov.

Foto: Ob predsednici države v sredini Irfan Beširević, ki je nagrado sprejel v imenu vseh izbrisanih. Obkrožena sta z ostalimi izbrisanimi in podporniki njihovega boja.

Avtor fotografije: Borut Krajnc

V dvorani so bili prisotni številni izbrisani. Med njimi gospa Đuričić, ki je bila po izbrisu v BiH 17 let registrirana kot begunka; gospoda Vuković in Tomić, ki sta bila v Sloveniji kar 26 let brez vsakršnega statusa, prihodka in pravic; gospa Perić, ki skoraj 33 let po izbrisu še vedno nima povrnjenega stalnega bivališča; Egzon Berisha, sin Alija Berishe, zmagovalca na Evropskem sodišču za človekove pravice, ki se je v Slovenijo lahko vrnil šele po mnenju Urada predsednika Pahorja o interesu države, da njihovi družini uredi status.

Mnogih, brez katerih si boja izbrisanih ne moremo predstavljati, v dvorani ni bilo. Aco Todorović, Mirjana Učakar, Milan Makuc, Ali Berisha, Ana Mezga so bili samo eni od mnogih neumornih aktivistov, ki so življenje posvetili boju za popravo krivic in ki so v tem boju preminili.

Pogrešali smo tudi Zorana Tešanovića, Boža Đukića in mnoge druge, ki so zaradi izbrisa umrli mnogo prezgodaj, preden bi si lahko povrnili po krivici odvzeto stalno prebivališče.

V dvorani ni bilo tudi nekaterih izbrisanih, ki po vseh teh letih še vedno nimajo povrnjenega stalnega prebivališča in pravic, ki se na ta status nanašajo. Eden izmed njih je prešibak, da bi šel iz stanovanja. Po tem, ko je od pro bono ambulante končno dobil napotnico za specialistični pregled, so ga na UKC zavrnili, ker nima nobenega dokumenta, s katerim bi lahko izkazal istovetnost. Za ureditev njegovega stalnega prebivališča pravna podlaga ne obstaja.

Priznanje predsednice Nataše Pirc Musar je tudi prepoznanje dejstva, da krivice še vedno niso popravljene. Predsednica je podprla in že lani na vlado naslovila zakon, ki bi izbrisanim, ki po 33ih letih potrebujejo ali želijo stalno prebivališče, to omogočil. Zakon smo ob podpori njenega kabineta pripravili v AIS, Mirovnem inštitutu in izbrisani.

K sprejemu zakona je predsednika vlade z našo peticijo pozvalo tudi že več kot 2000 ljudi. Če je še niste podpisali, lahko to storite kar zdaj – prosim vas tudi za njeno delitev.

KLIKNITE ZA PODPIS PETICIJE

Predsednica je naredila vse, kar je v njeni moči.

Na tem mestu javno sprašujem ministra Poklukarja: kdaj bo MNZ naredil naslednji korak in podprl zakon, ki bi rešil tiste, ki že 33 let trpijo zaradi neustavnega dejanja takratnega MNZ?

Nataša Posel

Direktorica Amnesty International Slovenije

Vabimo vas, da se nam v sredo, 27. novembra, ob 18. uri pridružite na pogovoru o interspolnosti.

Svoje izkušnje bo z nami delil Erin Vlahović, aktivist za pravice interspolnih oseb, predavala pa bo tudi Maja Pan, aktivistka in članica našega izvršnega odbora.

Dogodek je namenjen vsem, ki si želijo poglobiti razumevanje in aktivno prispevati k bolj vključujoči družbi. Organiziran je v sklopu naših mesečnih predavanj za naše članice_ce.

Veseli bomo, če se nam pridružite. Prosim, da svojo udeležbo potrdite s prijavo. Kliknite tukaj.

Kaj sploh je interspolnost? Krovni izraz interspolnost (angl. intersex) zajema raznolike osebe, ki jih na podlagi njihovih telesnih spolnih značilnosti ni mogoče uvrstiti v enega izmed binarnih spolov ženska – moški. To pomeni, da interspolnim osebam na podlagi njihovih telesnih značilnosti ni mogoče pripisati izključno ženski ali moški spol, kot se pričakuje v družbi.

Koliko oseb je interspolnih? Na svetu živi 1,7 odstotka interspolnih oseb. Toliko je, na primer, tudi oseb z rdečimi lasmi.

Zakaj se potem večini zdi, da ne pozna nobene interspolne osebe? Ker so tabu in jih zdravstvena stroka večinoma želi korigirati, čeprav ima večina interspolnih oseb zdrava telesa. Zaradi njihovih telesnih spolnih značilnosti pa jih ni mogoče uvrstiti v enega izmed binarnih spolov ženska – moški.

Sem Amir, pišem vam iz romskega naselja v Otavicah v občini Ribnica. Romi v Ribnici od nekdaj živimo brez vode v naših naseljih. Večinoma jo nosimo s pokopališča. Da natočim dovolj vode za mojo družino, skrbim namreč tudi za otroka pokojnega brata, traja eno uro. Potem pa še pot do pokopališča in nazaj.

Ta teden bo začelo zmrzovati in pipo na pokopališču bodo zaprli. Nato nam ostane le izvir v gozdu. Do tja je še dlje, 8 kilometrov. Vodo je težko spraviti v kanister, ker ni pipe. Mokre skale okoli izvira tudi zaledenijo in takrat je precej nevarno, lahko se poškoduješ.

Zavedam se, da nisem edini. To me ne tolaži, ampak žalosti. Gledam Rome, ki nimajo avta, in tisti morajo vodo voziti s samokolnicami ali nositi peš.

In še težje je tudi vsem, ki nimajo niti elektrike. Moja mama in sestra v drugem naselju priklopita pralni stroj na agregat, za tri pranja porabijo za približno 20 eurov goriva. Vodo dotakata z zalivalko za vodo. Težko je poleti brez hladilnika, brez skrinje, za vsako kuhanje je treba zakuriti na drva. Stalno se moramo voziti v trgovino, saj se hrana pri 30, 35 stopinjah ali celo več hitro kvari.

Druga sestra živi v Ponovi vasi blizu Grosupljega, prav tako brez vode in elektrike. Za agregat porabi na dan 10 eurov goriva. Vodo imajo iz potoka, za kuhanje, za pitje, za pranje oblačil. Za vse. Vem, da je tako tudi za nekatere družine v Dobruški vasi in številne druge. Ena petina romskih naselij nima dostopa do vode.

A druge izbire nimamo. Kredita za nakup nepremičnine ne bomo dobili, niti nam nihče ne bo hotel prodati. Najemniških stanovanj ni, pa tudi če bi bila, kdo bi hotel Roma za najemnika. Zadnjih 80 let, odkar smo Romi v Ribnici, se je marsikaj legaliziralo. Romske hiše pa ne. Vemo, da, kjer je bila volja, so se stvari uredile. Voda in elektrika. V Prekmurju že v šestdesetih letih, v Trebnjem deset let nazaj. Tam otroci hodijo v šolo in ni kreganja s civili.

Ali boš imel vodo in elektriko, je za Rome zgleda odvisno od tega, katerega župana imaš. To ni prav. Zaradi tega živimo Romi 22 let manj kot ostali. Zgodi se, da umre tudi dojenček, otrok od prvega do četrtega leta umre sedemkrat več kot neromskih.

Zato smo v sredo z Amnesty International pričeli z zbiranjem podpisov pod peticijo za predsednika vlade. Če občina ne ukrepa, mora ukrepati vlada in nam zagotoviti dostop do vode.

Podpišite peticijo in pozovite slovenske oblasti, naj zagotovijo dostop do vode za vse romske družine.

Hvala.

Amir iz romskega naselja v Otavicah

Tudi za Amirja in pravico do vode se zavzemamo v naši akciji Pišem za pravice. Kliknite in podpišite vseh 10 peticij naenkrat.