Včeraj je v Daktariju potekala predstavitev albuma ‘Sin pustinje’. Album, ki je nastal konec leta 2021, izdan pa leto kasneje, je nekaj povsem novega na regionalni sceni.
“Sin pustinje” ni ne govorjena beseda, ne recitacija, ne “uglasbena poezija”, temveč album, ki veliko bolj ambiciozno združuje glasbo in poezijo. Burićeva besedila namreč niso »namenska« rock besedila, temveč prava poezija.
Album pesnika Ahmeda Burića je nastal je s pomočjo glasbenika, skladatelja in producenta Damirja Imamovića, ter številnih drugih sodelavcev, predvsem basista Ivana Mihajlovića in kitarista Tonija Kitanovskega, prinaša 12 skladb, ki združujejo glasbo in poezijo. Čeprav je že ob prvem poslušanju jasno, da gre pri tej plošči za svojevrsten neosevdah, ki ne skriva vplivov jugoslovanskega rocka (Arsen Dedić, Rade Šerbedžija, Darko Rundek, Jadranka Stojaković, Tomaž Pengov itd.), se zdi, da so Burić in njegovi sodelavci našli novo obliko ali vsaj uspešno prenesli nekatere podobne obstoječe spojine.
Predstavitev in pogovor je vodil Jure Longyka, ki je izjavil, da je ta album popolno skladje med govorom in glasbo. Ahmed je opisal kako je album sploh nastal, od kje izhaja njegova inspiracija za pisanje pesmi, kakšni so njegovi načrti za prihodnost – med katerimi je najavil tudi koncert v ljubljanskem klubu Cankarjevega doma, ki bo 18. aprila ob 20.uri.
Dotaknil se je tudi tem iz preteklosti, neizdanem albumu s skupino Dan D, prijateljstvu, umetnosti in življenju v Sarajevu, Ljubljani, Novem mestu in Skopju.
Ob predstavitvi albuma je potekal tudi krajši promocijski koncert, kjer sta Ahmed Burić in David Stritar zaigrala štiri skladbe iz albuma, in sicer: ‘Rijeka’, ‘Takav kao ti’, ‘Muzika fotona’ in ‘Treći svjetski’.
Burićeve izjemne pesmi niso bile preprosto »uglasbene« niti niso v uglasbeni različici izgubile nekaj svoje lirične poetične moči. Nasprotno, zdi se, da glasba in aranžmaji subtilno poznavalsko korespondirajo s poezijo, jo izredno »berejo« in »interpretirajo«. Ahmed Burić je svojo res izjemno poezijo spregovoril na izjemno sugestiven način, Imamovićeva ekipa pa je ponovno pokazala svoj skladateljski, aranžerski in igralski sijaj, zato ni naključje, da je ‘Sin pustinje’ plošča, ki te preprosto osvoji s svojo poslušljivostjo, poetičnostjo in lepoto.
