Pred nekaj meseci sem imela dovolj vseh komentarjev, napadov in žalitev. Občutek sem imela, da moram zaščititi sebe in svoj glas, vzpostaviti polje zasebnosti, kjer me zlobni komentarji o videzu, družini in mojemu delovanju ne dosežejo. Čutila sem, da ne morem biti stalno dosegljiva in vsem na razpolago.
Odločila sem se, da se začasno malo ustavim. Reflektiram. Skrbim za zdravje. Se sestavim skupaj.
Zavračala sem vse intervjuje. Govorila samo o kampanjah Inštituta, ko je bilo to najbolj nujno.
Ta čas je v meni okrepil zavedanje o pomenu lastnega glasu.
Zavedanje, da ne rabim prebrat vsakega žaljivega komentarja.
Da lahko kdaj komentarje preprosto zaprem in jim ne dovolim vstopa v mojo zasebnost.
Da je za napadi in žalitvami, tovarna groze in jeze, ki želi utišati.
Takrat sem si končno rekla: “Sem Nika in ne bom se umikala.”
Nekje proti koncu poletja sem dobila ponudbo, da enkrat na mesec pišem kolumno za Siol.
Z velikim veseljem sem jo sprejela in se podala na novo dogodivščino.
Pred vami je prva.
Upam, da vam bo všeč.
Vesela bom, če jo preberete. 🙂
https://siol.net/novice/
Do naslednjič, vaša,
Nika
p.s.: Vabim pa te tudi, da že ta vikend oddaš elektronski podpis za zakon, ki bi prebivalcem in prebivalci Anhovega končno zagotovil čist zrak. Če nimaš možnosti, da podpis oddaš prek spleta, pa se lahko v ponedeljek odpraviš oddat podpis na upravno enoto.
