Ahmed Burić in Damir Imamović sta v klubu Sax v Zagrebu predstavila album spoken word poezije, Sin pustinje. Album je nastal spontano, še začasa trajanja svetovne pandemije, v zgodbe pa je Burić vtkal različne zanimive ter živopisne ter na prvi pogled disparantne umetniške ideje ter interese v popolno poetsko – glasbeno celoto.
Album je nastal v sodelovanju s priznanim skladateljem, glasbenikom ter producentom Damirjem Imamovićem, ob spremljavi vrhunskih glasbenikov, Ivana Mihaljovića, ki je tudi posnel ter uredil zvočno oblikovanje albuma, zraven je tudi jazz maestro Toni Kitanovski na kitari ter zagrebški bobnar in tolkalec Nenad Kovačić. Vsi so bili prisotni pri prvi živi uprizoritvi albuma na Hrvaškem.
»Ta koncert smo čakali dolgo. Že leto dni je minilo od izida albuma. Zagrebu je težko ukrasti srce, ampak noč v klubu Sax je bila prekrasna. Prekrasna zaradi več razlogov – zaradi čudovitih ljudi, ki so prišli na koncert, zaradi nevsakdanje, osvobajajoče energije… ter zaradi našega bobnarja, Nenada Kovačiča, ki je vse povezal v neko izjemno, novo dimenzijo. Prekrasno! Tukaj nimam kaj dodati. In hvala vsem, ki so se potrudili, od ljudi na založbi Dallas, pa vse do tehnika Roka Koširja. Če nam bo bog naklonjen, si želim, da se dogodek kmalu ponovi. Čimprej!«
Damir Imamović pa je dodal: »Zelo lep koncert. Ahmed in njegov bariton nas vodita skozi različne izraze, puščata pa možnost, da se glasba, če lahko tako rečem, širi v različne smeri. Sin pustinje živi svoje lastno življenje, zagrebški koncert pa je skoraj zagotovo potrditev te trditve.«
O posebni atmosferi, ki se je tiste noči razlezla med občinstvo v Saxu, je pisal tudi Zoran Stajčić iz portala Ravno do dna:
»Njegova moč je v tem, da s svojo pesmijo občinstvo povleče v različna, globoka čustvena stanja. Na drugi strani pa smo bili priča neforsiranemu in instinktivnemu stand up nastopu, ki ga je Burić izvajal med posameznimi pesmimi. Damir Imamović se je komaj zadrževal, da ne bi zbruhnil v naval smeha, Ahmed Burić pa je, poleg tega, da je velik intelektualec, ter predvsem kot nekdo, ki se rad pošali, zato izkoristil prav vsako priložnost, da na odru pove še kakšno dodatno šalo. Govorec je tako občinstvo vodil od popolnega ter neobremenjenega ugodja ter takoj nato do globokega razmišljanja o smrti. Malo Olimpa, malo jazza in čevapov. Sin pustinje – kakor Ahmed opisuje tudi samega sebe, saj ga je usoda našla prej, kot da bi sam ugotovil, kaj je najbolj pomembno v tem življenju. A vendar je to spet človek, ki nam je na ta večer povedal tako zelo veliko pomembnih stvari, po vsej verjetnosti pa tudi vse pesmi o puščavi ne govorijo le o pesku , ampak o marsičem drugem.« (Zoran Stajčić, Ravno do dna.
