Zadnje tedne in mesece nas pogosto opominjate, da smo bolj razpršeni kot navadno.
Opozarjate, da je videti, da nimamo fokusa.
Pišete, da nas zasuva.
In imate prav.
V vseh pobudah, prošnjah za pomoč in pozivih smo se nekoliko izgubili.
Naložili smo si ogromno nalog.
Pozabili na redno komunikacijo o naših aktivnostih.
Trudimo se.
Na zadnjem sestanku smo si ponovno priznali, da nimamo čudežne palčke, ki bi rešila svet.
Priznali smo si, da imamo dovolj možnosti in sredstev samo za nekaj projektov. Priznali smo si, da ne moremo rešiti vsega.
Odločili smo se, da bomo svojo energijo v vsakem obdobju namenjali največ šestim projektom.
Trenutno so to:
1.) Kampanja Nisem prijavila in prizadevanje za spremembo delovnopravne zakonodaje v smeri večje zaščite žrtev nasilja.
2.) Prizadevanje, da bo pravica do svobodnega odločanja o rojstvu otrok resnično dostopna vsem in ne bo več ekonomsko pogojena.
3.) Prizadevanje za brezplačna šolska kosila za vse otroke.
4.) Kampanja proti sovražnemu govoru in vzpostavitev mehanizmov kolektivne solidarnosti Samo ljubezen.
5.) Tu sem, kampanja zbiranja pričevanj upokojencev in upokojenk in iskanje ustrezne rešitve za njihovo situacijo.
Trenutno se del ekipe tudi ukvarja s problematiko kanala C0. S tematiko se skušamo čim bolje seznaniti. Za mnenje smo vprašali okoljske organizacije in strokovnjake, ki so nas pred dvema letoma nagovorili, da vstopimo v bitko referenduma za čisto in pitno vodo, in nabiramo podatke. Njihova mnenja se razlikujejo. O vsem vas bomo obvestili.
Vedno smo pripravljeni tudi kakšno bitko za nekaj časa spustiti, če bi karkoli ogrožalo socialno državo, javno zdravstvo in šolstvo.
Fajtamo dalje.

Inštitut 8. marec