Čeprav je CD plošča v izvirniku postala slavna predvsem zaradi svoje sporne naslovne upodobitve in škandala, ki jo je ta sprožila, je album Bitchcraft več kot le njena naslovnica. Bitchcraft je umetniška konceptualna in protestna celota, ki predstavlja direktno proti-reakcijo cerkvenim stališčem glede vprašanja splava, tako v glasbenem kot v oblikovnem smislu. Nastanek albuma je spodbudila izjava takrat novopečenega ljubljanskega nadškofa Franca Rodeta, ki si je 15. avgusta 1997 na krščanski praznik Marijinega vnebovzetja v romarskem središču na Brezju pred mnoštvom vernikov 55. člen slovenske ustave, v katerem je zapisana pravica o odločanju rojstva otrok (s tem pa zagotovljena pravica do svobodne izbire splava), drznil označiti kot sramoten. O nedopustnemu poseganju cerkve in njenih najvišjih predstavnikov v pravice slovenskih državljank takratni mediji niso poročali, dejanje ni razburilo niti širše javnosti, a so se zato na situacijo odločili konkretno reagirati Strelnikoff.

Njihov bučen odziv je zadonel v obliki albuma, ki ga sestavlja istoimenska skladba in se na albumu pojavi v petih različnih oblikah remiksov. Te je v sodelovanju s Strelnikoff pripravil Aleš Dvoršak. Besedilo pesmi Bitchcraft je ironična moralna pridiga, ki na zbadljiv način prikazuje upor proti nedopustnim prepričanjem, ki jih do ženskih pravic gojijo cerkev in njeni privrženci. Za dodaten efekt je v enega izmed remiksov albuma premišljeno vpet tudi del omenjene sporne izjave.

Idejno smotrnost albuma in prizadevanje avtorjev je nemudoma po objavi zasenčila moralna panika, ki je nastala ob izražanju gnusa nad blasfemičnostjo izbrane podobe na naslovnici. Motiv brezjanske Marije Pomagaj, ki v naročju namesto Jezuščka pestuje podgano, je sprožil val ogorčenosti med verniki in cerkvenimi predstavniki, zaradi domnevne zlorabe svete ikone in enega najbolj čaščenih katoliških verskih simbolov pa je sledil javni škandal in kulturna afera, ki se ga je prijelo ime ‘afera Bitchcraft oz. Strelnikoff’.

Burne reakcije in dogodki, ki so sledili objavi albuma, vezani na dojemanje njegove naslovnice, so zadušili njegov bistven namen – jasen in glasen ‘NE’ cerkvi ali komurkoli, ki se šteje upravičenega posegati v pravice in odločati o telesu, ki mu ne pripada. Neumorno preusmerjanje pozornosti, povzročanje moralne panike in kolektivno hlinjenje užaloščenosti vernikov je javnost prisililo, da spregleda, da so v nastali situaciji edine resnične žrtve zgolj in samo ženske ter njihove osnovne pravice. Po drugi strani pa je izpostavila in pod vprašaj postavila umetniško svobodo in izražanje.

Poplava časopisnih člankov, televizijskih ter radijskih oddaj, okroglih miz in protestnih svetih maš so Strelnikoff označili za nestrpneže, izprijence in sataniste. Ob albumu se je konkretneje zgrozil že omenjeni nadškof, ki je med prvimi javno obsodil upodobitev s čustvenim zapisom v katoliškem tedniku Družina, album pa ocenil kot sramoten, pošasten, prostaški in nizkoten. Ugotovil je, da bi bila hujša žalitev slovenskih vernikov nemogoča. Mnogi so afero primerjali z nazi-punks in afero Laibach iz osemdesetih.

Situacija se je stopnjevala do osebnih telefonskih in pisemskih groženj s smrtjo, ki so jih bili deležni nekateri člani zasedbe, afera pa je dobila tudi sodni epilog. Državno sodišče je v dnevih po objavi zgoščenke prijelo več tisoč pritožb, podpisov peticij ter zahtev po kazenski ovadbi avtorjev na račun njene naslovnice.

Vokalista Vasjo Ocvirka in Sergeja Steblovnika so po izidu albuma pri vrhovnem državnem sodišču skupno ovadili predstavniki Podmladka krščanske demokratske stranke in drugi člani politične desnice. Namen tožilstva je bila prepoved prodaje zgoščenke ter kazenska ovadba avtorjev zaradi skrunjenja svete ikone ter domnevnega spodbujanja nasilja. Sodba je bila sprva zavrnjena, epilog pa je dobila po dolgih petih letih, ko je po naknadni pritožbi tožilstva sodišče presodilo, da glasbenikom z upodobitvijo popačene nabožne podobe ni mogoče očitati vzbujanja verskega sovraštva, razdora ali nestrpnosti ter da sta avtorja bila “v svojem umetniškem projektu neokusna, vsekakor pa nista presegla meje dovoljenega”.

Skupina Strelnikoff, katere glasbeno zvrst lahko označimo kot alternativni rock s primesmi elektronske glasbe in koreninami v punku, je nastala leta 1988 in je aktivno ustvarjala vse do leta 2001. Postava zasedbe se je v letih obstoja nekajkrat zamenjala; njeni člani so bili: Franek Markošek na kitari, Robert Ceglar na saksofonu, Sergej Steblovnik in Vasja Ocvirk na vokalih in programiranju elektronskih instrumentov ter Aleš Uratnik na bas kitari, ki ga je med snemanjem tega albuma zamenjal Iztok Mravlje.

www.dallas.si
shop.dallas.si