Moje ime je Fawzia in sem iz Savdske Arabije. Na vas se obračam za pomoč, da bi skupaj dosegli pravico za mojo sestro Manahel al-Otaibi, ki je bila obsojena na 11 let zapora v najini domovini, v Savdski Arabiji.

Manahel je bila pred aretacijo trenerka v fitnesu in goreča, pogumna zagovornica

pravic žensk. Na družbenih omrežjih je pozivala k večji svobodi žensk v svoji državi.

16. novembra 2022 so jo aretirali in obtožili kršitve zakona proti kibernetskemu kriminalu zaradi njenih tvitov, v katerih je zagovarjala pravice žensk, in objav fotografij na Snapchatu, na katerih v trgovskem centru ne nosi abaje, tradicionalne ohlapne halje z dolgimi rokavi.

Najtežji del življenja brez sestre je to, da vem, da trpi.

Novembra 2023 je Manahel naši družini povedala, da jo je neka druga zapornica pretepla, zaradi česar so jo odrezali od zunanjega sveta in ni mogla komunicirati z nikomer. Aprila 2024 smo se prvič po več mesecih slišali z njo. Zvenela je pretresena, ko nam je povedala, da je zaprta v samici in da je bila ponovno hudo pretepena, zaradi česar ima zlomljeno nogo, a nima zdravstvene oskrbe.

Manahel je nekoč rekla: »Vsaka močna oseba ima v sebi zgodbo, ki jo je prisilila v ukrepanje« – to je zgodba moje sestre.

Z vašo pomočjo lahko opozorimo na njeno situacijo in se borimo za njeno svobodo.

Skupaj lahko svetu pokažemo, da ženske, kot je moja sestra, niso kriminalke – so naša prihodnost. Pomagaj mi poiskati pravico za mojo sestro.

Podpišite peticijo in zahtevajte, da oblasti Savdske Arabije takoj in brezpogojno izpustijo Manahel in opustijo vse obtožbe proti njej.

Naše besede imajo moč!

Fawzia

Manahel je ena izmed oseb naše akcije Pišem za pravice. Kliknite in podpišite vseh 10 peticij naenkrat.

Ob dnevu človekovih pravic so izbrisani včeraj prejeli Priznanje predsednice Republike Slovenije dr. Nataše Pirc Musar za delo na področju varstva, zagotavljanja in uveljavljanja človekovih pravic ter prispevek h krepitvi družbene zavesti o pomenu varovanja človekovih pravic v letu 2024.

Izbrisanim iskreno čestitamo!

Za nagrado smo izbrisane predsednici predlagali Amnesty International Slovenije, Mirovni inštitut in skupina posameznikov.

Foto: Ob predsednici države v sredini Irfan Beširević, ki je nagrado sprejel v imenu vseh izbrisanih. Obkrožena sta z ostalimi izbrisanimi in podporniki njihovega boja.

Avtor fotografije: Borut Krajnc

V dvorani so bili prisotni številni izbrisani. Med njimi gospa Đuričić, ki je bila po izbrisu v BiH 17 let registrirana kot begunka; gospoda Vuković in Tomić, ki sta bila v Sloveniji kar 26 let brez vsakršnega statusa, prihodka in pravic; gospa Perić, ki skoraj 33 let po izbrisu še vedno nima povrnjenega stalnega bivališča; Egzon Berisha, sin Alija Berishe, zmagovalca na Evropskem sodišču za človekove pravice, ki se je v Slovenijo lahko vrnil šele po mnenju Urada predsednika Pahorja o interesu države, da njihovi družini uredi status.

Mnogih, brez katerih si boja izbrisanih ne moremo predstavljati, v dvorani ni bilo. Aco Todorović, Mirjana Učakar, Milan Makuc, Ali Berisha, Ana Mezga so bili samo eni od mnogih neumornih aktivistov, ki so življenje posvetili boju za popravo krivic in ki so v tem boju preminili.

Pogrešali smo tudi Zorana Tešanovića, Boža Đukića in mnoge druge, ki so zaradi izbrisa umrli mnogo prezgodaj, preden bi si lahko povrnili po krivici odvzeto stalno prebivališče.

V dvorani ni bilo tudi nekaterih izbrisanih, ki po vseh teh letih še vedno nimajo povrnjenega stalnega prebivališča in pravic, ki se na ta status nanašajo. Eden izmed njih je prešibak, da bi šel iz stanovanja. Po tem, ko je od pro bono ambulante končno dobil napotnico za specialistični pregled, so ga na UKC zavrnili, ker nima nobenega dokumenta, s katerim bi lahko izkazal istovetnost. Za ureditev njegovega stalnega prebivališča pravna podlaga ne obstaja.

Priznanje predsednice Nataše Pirc Musar je tudi prepoznanje dejstva, da krivice še vedno niso popravljene. Predsednica je podprla in že lani na vlado naslovila zakon, ki bi izbrisanim, ki po 33ih letih potrebujejo ali želijo stalno prebivališče, to omogočil. Zakon smo ob podpori njenega kabineta pripravili v AIS, Mirovnem inštitutu in izbrisani.

K sprejemu zakona je predsednika vlade z našo peticijo pozvalo tudi že več kot 2000 ljudi. Če je še niste podpisali, lahko to storite kar zdaj – prosim vas tudi za njeno delitev.

KLIKNITE ZA PODPIS PETICIJE

Predsednica je naredila vse, kar je v njeni moči.

Na tem mestu javno sprašujem ministra Poklukarja: kdaj bo MNZ naredil naslednji korak in podprl zakon, ki bi rešil tiste, ki že 33 let trpijo zaradi neustavnega dejanja takratnega MNZ?

Nataša Posel

Direktorica Amnesty International Slovenije