|
|
Prispevki
27. decembra 2024 so izraelske sile izvedle racijo na bolnišnico Kamal Adwan v severni Gazi. To je bila zadnja delujoča bolnišnica v regiji, ki je nato zaprla svoja vrata.
Med racijo so pridržali paciente_ke in medicinsko osebje. Aretirali in samovoljno pridržali pa so tudi palestinskega zdravnika in direktorja bolnišnice dr. Hussama Abu Safiyo. Palestinski zdravnik je neutrudno vodil bolnišnico in zagotavljal oskrbo otrokom, medtem ko je zdravstveni sistem v Gazi propadal zaradi izraelskega genocida. Svoje delo je nadaljeval tudi po tragični smrti sina, ki je bil ubit v izraelskem zračnem napadu.
Šele 11. februarja 2025 so izraelske oblasti dr. Abu Safiyi dovolile srečanje s pravnim svetovalcem. Med zadnjim obiskom odvetnice v vojaškem zaporu Ofer v začetku julija 2025 je poročala, da so bili dr. Hussam in drugi priporniki napadeni in pretepeni. Izjavila je tudi, da je dr. Abu Safiya kazal znake znatne izgube teže, saj izraelska zaporniška služba še naprej uvaja stroge omejitve dostopa palestinskih pripornikov do hrane, ustrezne zdravstvene oskrbe in higiene.
Mednarodno humanitarno pravo jasno določa, da so bolniki in medicinsko osebje zaščiteni pred napadi in pridržanjem v konfliktih. Njegova samovoljna pridržanja in kršitve človekovih pravic so poleg Amnesty International obsodili tudi Združeni narodi in Svetovna zdravstvena organizacija.
Šest mesecev po njegovi aretaciji vas zato ponovno prosimo, da zanj podpišete peticijo, jo delite z bližnjimi in se pridružite globalnemu pozivu za njegovo svobodo.
Hvala. Vsak podpis šteje.
PODPIŠI PETICIJO
V Gazi je zaradi lakote umrlo 175 ljudi, med njimi 93 otrok.
Agencije Združenih narodov so razmere opisale kot najhujši primer lakote. Humanitarne razmere so katastrofalne. Izrael pa še naprej namerno strada Palestince_ke.
Zdravniki_ce poročajo o še nevidenih stopnjah hude podhranjenosti, posebej med otroki in starejšimi. Bolezni se širijo, tržnice in trgovine pa ostajajo prazne. Smeti se kopičijo in odrasli izgubljajo zavest na ulicah zaradi dehidracije in izstradanosti.
Trenutna količina humanitarne pomoči, ki se razdeli v Gazi, je daleč pod potrebami dveh milijonov ljudi, med katerimi so mnogi že tedne brez vsake podpore in pomoči.
Palestinke_ci so ujeti v začaran krog upanja in razočaranj, čakajo na pomoč in premirje, zbudijo pa se v vse hujše razmere. Ne gre zgolj za fizično, ampak tudi za psihološko mučenje.
Ob grozotah v Gazi ne smemo ostati tiho.
Zato se bo Amnesty International Slovenije pridružila protestu v sredo, 6. 8., ki bo potekal pod sloganom Gaza strada, kaj dela vlada? Bodite z nami tudi vi! Dobimo se ob 17. uri na Trgu republike v Ljubljani.
Prejšnji teden smo se razveselili novice, da je slovenska vlada sprejela embargo na orožje za Izrael, kar je bila naša zahteva že dlje časa. Vendar pa pozivamo k nadaljnjim korakom, saj menimo, da mora vlada narediti vse, kar je v njenih rokah, da se trpljenje ljudi v Gazi konča.
Delite informacijo o protestu. Prinesite lonec in žlico – se vidimo v sredo!
| GAZA STRADA! KAJ DELA VLADA? |
Ruwaida Amer je palestinska novinarka, učiteljica in filmska ustvarjalka iz osrednje Gaze. Svojo poročevalsko pot je začela leta 2023 v skoraj popolni informacijski blokadi. Društvo novinarjev Slovenije je z njo vzpostavilo stik v preteklem letu, ko je postalo jasno, da s svojim delom pomembno prispeva k razumevanju razmer v Gazi, predvsem skozi osebne pripovedi in vsakodnevno dokumentiranje dogajanja na terenu.
Danes z vami delim odlomek njenega članka, ki ga je objavilo Društvo novinarjev Slovenije, in vas pozivam k podpori njenega dela.
Med smrtjo in lakoto: to je moja zgodba o vojni
Vojna v Gazi se je začela 7. oktobra in z njo tudi moje življenjske preizkušnje. Prvič kot novinarka poročam iz vojne. Prej me vojno poročevalstvo ni zanimalo, tudi moja družina je temu nasprotovala, saj so se bali za mojo varnost. Poleg tega so vojne strašne, saj prinašajo smrt in tragedijo. A ta vojna je od samega začetka drugačna, zato sem se odločila, da bom o njej poročala že od prvega dne. Začela se je z intenzivnim, neselektivnim bombardiranjem celotne Gaze. Novice o smrti prijateljev, sorodnikov in sosedov so se kar vrstile. Slišali smo nove zvoke raket, kakršnih ni bilo še nikoli prej. Pogledovali smo v nebo in videli različne vrste plovil. Spraševali smo se, kaj sploh so, in začeli prepoznavati »kvadrokopterje«, tiste male letalnike, ki oddajajo grozovite zvoke ter streljajo na civiliste ali odmetavajo strah vzbujajoče bombe.
Nenehno bombardiranje vseh območij nas straši, ker ne vemo, ali smo na varnem ali ne. Namerno ciljanje novinarjev povzroča skrbi našim družinam in ovira naše delo. Delamo brez zaščite. Ne vemo, ali se bomo vrnili domov ali ne, in to je težek občutek, a naše delo nosi posebno odgovornost in zgodbe je treba ponesti v svet. Gaza je tarča hudega obleganja. Na terenu ni nobenega tujega novinarja, ki bi poročal o dogajanju. Novinarji v Gazi smo zato prevzeli odgovornost, da širimo zgodbe in poročamo o dogodkih, da svet ne bi prezrl Gaze, čeprav nas prevzema obup, ker vojna traja že več kot leto in devet mesecev, pa se žal še ni končala.
Pred približno dvema mesecema se je začela močno stopnjevati lakota. To so izjemno težki in grozljivi dnevi. Občutek lakote je ponižanje človekovega dostojanstva, dostop do hrane je najbolj osnovna človekova pravica. Dnevni obroki so se zmanjšali s treh na enega, pa še ta ni nasiten. Primanjkuje nam osnovnih živil. Pogosto se počutim omotično, težave imam z ravnotežjem. Zelo sem utrujena, težko se zberem. Lakota vpliva tudi na moje delo. Ne morem več pisati. Ne razmišljam več o videoprispevkih. Pogosto imam občutek, da se mi bo zmešalo. Želim si nekaj sladkega, a žal ne najdem ničesar. Moja mama je morala na nujno operacijo hrbtenice in zdaj je v fazi okrevanja. Žal pa ni hrane, ki bi ji pomagala, ni hrane, ki bi celila njene rane. Pri hoji se opira na nas, saj jo je strah, da bo zaradi izčrpanosti in lakote padla.
Nikoli si nisem mislila, da bom kdaj v življenju izkusila tako hudo lakoto. Zvok otrok, ki okoli mene jokajo od lakote, je predirljiv. Matere se dušijo v solzah, ker otrokom ne morejo dati hrane. V medijih prikazujejo, da obstajajo ameriški centri za razdeljevanje pomoči in da v Gazo vstopajo tovornjaki, a resničnost je povsem drugačna. Živimo v skrajnem kaosu, ki ga lahko ustavi le konec vojne in vrnitev v normalno življenje.
To je odlomek članka Med smrtjo in lakoto: to je moja zgodba o vojni avtorice Ruwaide Amer, ki ga je na svoji spletni strani objavilo Društvo novinarjev Slovenije. Prevod v slovenščino: Sebastijan Razboršek Maček.
MED SMRTJO IN LAKOTO: TO JE MOJA ZGODBA O VOJNI
Podprite delo palestinske novinarke Ruwaide Amer
Sredstva bodo namenjen izključno podpori Ruwaide Amer in ji bodo omogočala, da svoje delo opravlja še naprej.
Sredstva bodo namenjena:
- nujni osebni podpori za preživetje,
- omogočanju nadaljnjega poročanja iz Gaze, tudi v sodelovanju z DNS,
- dostopu do osnovnih orodij za delo (povezava, prenosna oprema, osnovna logistika).
Dostop do preverjenih informacij iz Gaze je ključen za razumevanje razmer na območju ter oblikovanje ustreznega odziva mednarodne skupnosti.
Podatki za nakazilo
Prejemnik: Društvo Amnesty International Slovenije, Dunajska c. 5, 1000 Ljubljana
IBAN: SI56 1010 0005 1940 973
Sklic: 00 1538
Koda namena: CHAR
Namen: Podpora Ruwaidi Amer
Amnesty International sodeluje z zaupanja vrednimi, izjemno profesionalnimi in predanimi terenskimi sodelavci in sodelavkami v Gazi. Kljub vsem oviram še naprej dokumentirajo kršitve, obiskujejo prizadeta območja, zbirajo dokaze in delijo pretresljive zgodbe. Ob tem skušajo zaščititi svoje družine in ohraniti tisto malo, kar je še ostalo od njihovega vsakdanjega življenja sredi uničenja, ki ga povzroča izraelski genocid.
Danes z vami delim ganljivo zgodbo enega izmed njih.
| »Ubija nas, da gledamo naše otroke stradati« |
Ko so razglasili premirje v Gazi, smo bili presrečni. Končno se bomo lahko ponovno vrnili domov na sever. Vrnili smo se 8. februarja, a preveval nas je bolj strah kot sreča. Strah, da je bil naš dom morda popolnoma uničen. K sreči je še vedno stal, četudi je bilo tam nekaj izstrelkov, ki so zadeli pročelje hiše, in zažganine na stenah.
Notri ni bilo pohištva, ni bilo oblačil, ki smo jih pustili oktobra 2023, ko smo morali prisilno oditi, niti kuhinjski pripomočki niso ostali. Hiša je bila izropana. Vseeno smo ostali. Očistili smo vse in popravili, kupili nekaj osnovnega pohištva, se prilagodili razmeram in tam živeli tri mesece. Ni bilo enostavno priti do pitne vode, a med premirjem vsaj nismo vseskozi čakali na smrt. Premirje pa je bilo prekinjeno in vojna se je vrnila. Da bi vzela še tisto, kar je ostalo od naših duš. Prehodi so bili zaprti, cene so zrasle v nebo in izdelki so začeli izginjati, eden za drugim.
Zasadil sem nekaj rastlin zadaj za hišo, meto, bučke, čilije, jajčevce in baziliko, da bi jih imeli na voljo. A vrnili smo se k še hujšemu boju – boju proti lakoti. Ni bilo moke, ni bilo hrane. Ponoči se je naše življenje spremenilo v pekel.
Izraelska vojska je vdrla v našo sosesko
15. maja je izraelska vojska vdrla v našo sosesko in začela obstreljevati vse povprek. Zbežali smo iz hiše med streljanjem in padanjem bomb, brez vsega. Stekli smo najprej na ulico, nato smo tavali ne da bi vedeli kam. Zavedli smo se, da smo se vrnili k najhujšemu – prisilni razseljenosti.
Zatočišče smo našli v domu moje hčerke v mestu Gaza. Majhen je – dve sobi, mala dnevna soba in kuhinja. Z možem in dvema otrokoma so si delili eno sobo, mi smo bili v drugi.
Po treh mesecih zaprtih prehodov je bila moka, tudi če si nekako uspel priti do nje, draga kot žafran. Če si želel dvigniti denar, si moral plačati 45-odstotno provizijo. Za veliko družino, kot je naša, so stroški izjemno visoki in mnoge hrane enostavno ni bilo več na voljo. Hrepeneli smo po marsičem, že mesece tedaj nismo jedli mesa, piščanca, sladkarij … Sedaj živimo v hudi lakoti.
Ubija nas, da gledamo naše otroke stradati. Ničesar ni, kar bi ohranjalo življenje. Življenje v Gazi je postalo nekaj, česar ne moreš preživeti. Živimo v ponižanju in razvrednotenju.
Strada se nas
Da, omejene količine pomoči pridejo notri, a to nikakor ne more zadostiti ogromnih potreb. Poleg tega to malo, kar pride notri, doseže zgolj malo peščico ljudi.
Ni me sram javno reči, da smo z družino, z otroki lačni.
Govorim, kot je. Komaj zdržimo bolečino, ki jo povzroči lakota.
Nismo šibki – a vojna je zlomila naše kosti in obleganje je izvotlilo naše trebuhe.
Ne beračimo. Ljudje smo s človekovimi pravicami, ki bi se jih moralo spoštovati. Smo ljudje te zemlje.
Oblega se nas. Strada se nas.
Govorim, kar čutim – kar čuti vsak dom v Gazi. Naši otroci so lačni in borimo se, da preživimo. Borimo se za košček hrane. Borimo se za življenje.
Človek sem. Oče sem, brat, sosed.
Vem za bolečino ljudi, ker jo živim v vsakem trenutku.
Po tem, ko smo bili prisilno razseljeni iz svojega doma na severu med zadnjim vojaškim vdorom, je izraelska vojska prišla v našo sosesko za kratek čas in uničila vse hiše. Tudi našo. Uničili so jo kot divjaki. Uničili so naše spomine tam, vsak treutek, ki smo ga doživeli v devetih letih.
Ničesar ni več
Imeli smo lep, topel dom, poln varnega miru. Pred njim je bil majhen košček zemlje, kjer smo sadili zelenjavo, oljke in timijan. Uredili smo si prostor za kokoši in zatočišče, kjer smo sedeli ob večerih. Danes ni ničesar več. Ni več hiše, ni zemlje, kjer bi lahko kaj zasadili.
Ne ubija nas zgolj bombardiranje. Umiramo tudi zaradi izstradanosti.
Lakota je uničila domove, dosegla je, da starejši jokajo kot otroci, in kruh je spremenila v sanje.
Kritizirali smo humanitarne pakete, ki so jih odmetavali iz zraka. Bili so nevarni in neučinkoviti. Nekajkrat so povzročili smrti. A danes vidimo, da so bili bolj milostni od sedanjega sistema razdeljevanja pomoči, ki terja ducate uničenih življenj vsak dan.
Ponižanje. Sramota. Pobijanje. Huliganstvo. Kri. Žalost. Obup. Bridkost.
Smo hodeči mrtveci, zaviti v svoje mrtvaške prte.
Nismo v redu.
Zaradi varnostnih razlogov imena avtorja_ice ne navajamo.
V sredo smo imeli veselje in čast, da smo skupaj s festivalom Grounded, z mariborsko Pekarno Magdalenske mreže, Organizacijo za participatorno družbo in Gibanjem za pravice Palestincev organizirali dogodek s posebno poročevalko ZN za stanje človekovih pravic na okupiranem palestinskem ozemlju, Francesco Albanese, ki je bila na uradnem obisku v Sloveniji.
V do zadnjega mesta napolnjeni Slovenski filharmoniji se je Francesca Albanese pogovarjala z Wafo Kanan Al Burai, s palestinsko farmacevtko in humanitarno delavko, in s Kristino Božič. Posebna poročevalka je predstavila svoje poročilo, v katerem pojasni, kako del izraelskega, evropskega in svetovnega gospodarstva kuje dobičke z ohranjanjem apartheida in sedaj z izvajanjem genocida. Vsem, ki ste prišli – hvala! Vsi, ki bi si želeli, si lahko posnetek pogovora pogledate na povezavi spodaj.
Francesca Albanese je tekom izjemno pretresljivega, a hkrati navdihujočega in ganljivega večera posebej poudarila pomen delovanja vsakega od nas. Vendar pa je bila jasna, da je odgovornost sprejeti ukrepe za zaustavitev genocida in končanje apartheid na vladah in političnih odločevalcih. Ob tej priliki se zato obračamo na vse, ki tega še niste naredili, da skupaj sledimo temu pozivu k ukrepanju in pišemo predsedniku vlade dr. Robertu Golobu, naj Slovenija na srečanju Sveta EU v torek, 15. julija 2025 jasno zahteva zamrznitev Pridružitvenega sporazuma med EU in Izraelom – če EU ne bo ukrepala, pa naj Slovenija sama prekine vsa sodelovanja z Izraelom, ki temeljijo na Pridružitvenem sporazumu.
Osnutek pisma lahko najdete tu.
POZIV DR. ROBERTU GOLOBU
Še vedno veljata tudi poziva, da pišete nujni poziv izraelskim oblastem za zaustavitev prisilnih izselitev iz vzhodnojeruzalemske soseske Sheikh Jarrah in za izpustitev zdravnika dr. Hussama Abu Safiye – njegov odvetnik, ki mu je uspelo obiskati dr. Abu Safiyo v zaporu Ofer v sredo, 9. julija, je dejal, da so izraelski pazniki pred približno dvema tednoma brutalno pretepli dr. Abu Safiyo in ostale zapornike, dr. Abu Safiyo so neprestano pretepali pol ure in ponovno uničili očala, ki so mu jih nedavno uspeli dostaviti v zapor. Zaporniki so zaprti v neprimernih pogojih v podzemnih celicah, z nezadostno hrano in brez zdravstvene oskrbe. Zdravnik Hussam Abu Safiya naj bi, odkar je v zaporu, izgubil približno 40 kil, a ve za globalno kampanjo za njegovo izpustitev, ki mu vliva upanje in pogum, je še dejal njegov odvetnik Gheed Kassem.
|
|
|
Članice in člani, približuje se nam verjetno eden od vrhuncev letošnjega leta. Težko pričakovan obisk posebne poročevalke Združenih narodov za stanje človekovih pravic na okupiranih palestinskih ozemljih Francesce Albanese je za nas, ki se zavzemamo za človekove pravice, še posebej pa za tiste, ki se borimo za zaustavitev genocida v Palestini, nedvomno velika čast in izjemna priložnost. Za javnost bosta organizirani dve pogovorni srečanji:
V Mariboru, 8. 7., ob 19.30h, v veliki dvorani Lutkovnega gledališča.
V Ljubljani, 9. 7., ob 18h, v dvorani Marjana Kozine Slovenske filharmonije.
Za ljubljansko srečanje se čimprej prijavite preko sledečega obrazca: https://forms.gle/
Živimo v času, ko se vrednote skupnega, mednarodnega in pravičnega delovanja neprestano krhajo. Težko vzpostavljene institucije, kot so mednarodna sodišča, pa tudi sami Združenimi narodi so neupoštevani. Delo Francesce Albanese je v teh okoliščinah svetilnik, ki mu moramo slediti.
Preberite prispevek v zadnji reviji Akcija, v katerem je povezava na njeno odmevno poročilo Anatomija genocida. Tu je tudi povezava na njeno najnovejše poročilo From Economy of Occupation to Economy of Genocide, ki ga je 3. julija predstavila v ZN, v njem pa govori o odgovornosti javnih in zasebnih podjetij ter institucij za izraelske kršitve človekovih pravic, apartheid in genocid.
Če želite na podlagi dela Francesce Albanese in Amnesty International konkretno delovati, vas vabimo na sestanka
v Ljubljani, v pisarni AIS, na Dunajski 5, v sredo, 23. 7. 2025 ob 18h;
v Mariboru, pred Muzejem narodne osvoboditve, v ponedeljek, 28. 7. 2025 ob 19h.
Če obrazca za registracijo ne morete izpolniti, se nam oglasite na: amnesty@amnesty.si, da vam rezerviramo mesto.
V Amnesty International Slovenije približno dvakrat letno pošljemo našim članom_icam tiskano revijo Akcijo v poštne nabiralnike. V njej zberemo najpomembnejše novice s sveta človekovih pravic in utrinke našega dela. Redno objavljamo zanimive intervjuje in članke, aktualne peticije in pobude ter še mnogo drugega.
Tokrat smo vsebine naše revije pripravili tudi v spletni obliki, ki je dostopna vsem.
Oglejte si Akcijo na naši spletni strani in uživajte ob branju.
Če bi želeli prejeti tudi tiskano različico revije, nam pišite – z veseljem vam jo pošljemo.
REVIJA AKCIJA
Kaj prinaša tokratna Akcija?
- Zakaj se mora Slovenija pridružiti tožbi Južne Afrike;
- Intervju s palestinskim založnikom in avtorjem Mahmoudom Muno;
- Intervju s srbskim aktivistom Nikolo Ristićem;
- Parada ponosa na Madžarskem prepovedana!;
- Francesca Albanese: Šokantno ni, da Izrael izvršuje genocid, ampak da ga pri tem nihče ne ustavi;
- »Centri za pridržanje so nečloveški – vem, ker sem ga doživel«.
Naslednji teden bo v Sloveniji posebna poročevalka ZN za stanje človekovih pravic na okupiranem palestinskem ozemlju, italijanska mednarodna pravnica Francesca Albanese.
Njeno najnovejše poročilo, ki ga bo jutri uradno predstavila državam mednarodne skupnosti, govori o odgovornosti mednarodnih podjetij in javnih institucij pri izraelskih apartheidu in genocidu.
Pogovori z njo bodo potekali v Mariboru in Ljubljani.
V torek, 8. julija ji lahko prisluhnite v Mariboru v veliki dvorani Lutkovnega gledališča ob 19.30, pred tem pa bo imela tudi strokovni posvet na mariborski pravni fakulteti.
V Ljubljani bo imela javno debato v sredo, 9. juliija ob 18. uri v Atriju ZRC Sazu v okviru festivala Grounded in Akademije Amnesty.
Isti dan bo predavala tudi na ljubljanski Pravni fakulteti v soorganizaciji z Inštitutom za kriminologijo in naslednji dan v Domu sindikatov.
Vsi dogodki potekajo v sodelovanju z mariborskima organizacijama Pekarna Magdalenske mreže in društvom Organizacija za participatorno družbo.
Posebna poročevalka prihaja v Slovenijo na uradni obisk na povabilo organizacij civilne družbe. Pred meseci smo se z njo srečali tudi na Norveškem, njeno poročilo Anatomija genocida pa tako kot Amnesty poročilo opozarja na to, da Izrael po oktobru 2023 v Gazi izvršuje genocid.
Ta konec tedna se je v Budimpešti na paradi ponosa, ki so jo oblasti sicer prepovedale, zbralo rekordno število ljudi – po ocenah okoli 200.000.
Našo globalno peticijo Let Pride March, ki smo jo podpisovali tudi v Sloveniji, smo pred povorko izročili madžarski policiji. Več kot 120.000 podpisov ljudi iz 73-ih držav je policijo opozorilo, da je dolžna spoštovati, varovati in omogočati pravico ljudi do mirnih protestov ter ne izvajati diskriminatornih zakonov, ki kršijo človekove pravice.
Povorke sem se udeležila kot ponosna delegatka AI Slovenije. Minila je mirno, varno in v zelo pozitivnem vzdušju, za kar so pretežno zaslužni in zaslužne članice_i AI Madžarske.
Ponovno se je izkazalo, kako izjemna je moč solidarnosti ter pravica do upora zatiranju. Ne samo za pravice LGBTIQ+ oseb, to je bil velik protest za pravico do protesta, ki je pokazal, da je Amnesty močno gibanje ljudi, ki so se pripravljeni dejavno zavzemati za osnovne človekove pravice.