Za nami je neprespana noč. Konec tedna, poln pogovorov.
Do nedavnega smo bili prepričani, da se v referendumsko kampanjo o drugem bloku jedrske elektrarne v Krškem ne bomo vključili.
Potem pa smo gledali oddajo Tarča.
Brez zadržkov zagovarjamo dolgoročno miroljubno rabo jedrske energije v Sloveniji.
A ko smo ugotovili, da posvetovalni referendum, ki Slovence čaka 24. novembra,
s tem nima nobene zveze, smo spoznali, da ne smemo biti tiho.
Oddaja nam je pokazala igre v ozadju, popolno nespoštovanje demokratičnih načel
in volje ljudstva, zavajanja, manipulacije.
Na referendumu se bomo, smo ugotovili, v resnici odločali o tem, ali si želimo projektov s tako
visokim koruptivnim tveganjem, da ga povprečni državljan le stežka dojame.
Odločali se bomo, ali bomo politikom dovolili krajo našega denarja.
Odločali se bomo, ali bomo dovolili milijardne izgube denarja in dolgoročno siromašenje države.
Vzeli si bomo dva dodatna dneva za razmislek o tem, ali se referendumske kampanje kljub vsemu lotiti.
Zavedamo se, da bo, če se zanjo odločimo, ta bitka težka. Zakaj?
Ker istočasno koordiniramo še eno veliko in pomembno kampanjo, in sicer My Voice, My Choice: za varen in dostopen splav v Evropi
– ne smemo in ne moremo je ustaviti.
Zato, ker bo to referendumska kampanja, ki je nismo načrtovali. Ker bo to kampanja, ki se je bojimo,
saj se ne bomo postavili zgolj proti celotni politiki, temveč tudi proti kapitalu, tudi proti dragim marketinškim kampanjam.
Vsak, ki se v kampanji postavi na stran “PROTI”, je zato verjetno obsojen na poraz.
A kampanj se ne dela samo, ko veš, da boš v njih zmagal. Včasih je treba vstopiti v kampanjo,
ki jo boš izgubil, a ostal eden redkih načelnih glasov.
Vam poročamo.
Fajtamo dalje!
Vaš,
Inštitut 8. marec
