V teh dneh se pogosto spominjamo naše velike vzornice in soborke Anite Ogulin, ki bi ta teden praznovala 73. rojstni dan.
Vedno je opozarjala na zaščito najšibkejših v naši družbi.
S programom Botrstvo je mnogim družinam pomagala do dostojnega življenja.
Anita je govorila o nevidni revščini, ki je vsako leto večja.
O zaposlenih starših, ki finančno ne zmorejo priti skozi mesec.
O tem, da je revščina v šolskih prostorih še kako prisotna.
Skupaj smo se borili za brezplačna šolska kosila.
Bila je pomembna zaveznica – nasmejana in odprtega srca.
Spomnimo se, kako je takrat rekla:
“Naša družba je močna toliko, kolikor je močan njen najšibkejši člen.
Trenutno je najšibkejših členov preveč. Naj to ne bodo otroci.”
Spomnimo se njenih neposrednih in iskrenih opozoril,
da usmerjanje ljudi na humanitarne organizacije ne more biti rešitev za družine v stiskah.
Da potrebujemo državo, ki bo »fajtala« za najšibkejše.
Spomin na Anito je tudi opomin, da se ne ustavimo v boju za socialno državo,
da ob porastu razlik med bogatimi in revnimi še naprej stremimo k pravičnejši in prijaznejši družbi, da skupaj zmoremo vse.
Vaš I8M
