Jutri nastopam na konferenci zdravstvenih delavcev.
Zadnje tedne sem se glede napadov počutila zelo sama.
Občutek sem imela, da sem lahko vse, samo človek ne.
Občutek sem imela, da so me nekateri “mediji”, anonimni komentatorji in nekateri zdravniki popolnoma razčlovečili.
O meni je dovoljeno reči vse: prasica, s kolom bi te, komentirati kako sem videti in kako govorim. Dovoljeno se je norčevati iz moje hude kronične bolezni.
Utrujena sem in nisem okej.
Predvsem zato, ker sem imela občutek, da gre svet naprej.
Da poslanke SDS organizirajo seminarje proti sovražnemu govoru z nekaterimi influencerji, da je sovražnih sporočil vedno več, da me nihče ne vpraša, kako sem …
Potem pa se oglasi nekaj ljudi, ki opozorijo, da to, kar se dogaja, ni ok.
Nekaj ljudi, ki opozori, da takšna komunikacija ni v redu, da rodi nasilje.
In tistih nekaj ljudi mi pomaga ostati človek.
Eden izmed njih je Boris Vezjak. Delim njegov zapis: https://vezjak.com/2024/11/19/
Jutri pa držite pesti.
Vaša,
Nika
