Poslanstvo Zavoda Infohub Maribor je izobraževanje širše javnosti o medijski pismenosti, medijih, medijski krajini, informacijah in vse povezano z medijskim svetom. Kot poudarjata, smo vsakodnevno v stiku z mediji in informacijami, kjer zaznavamo izzive, ki terjajo proaktivne rešitve. Nedavno pa je Zavod Infohub Maribor izvedel raziskavo “Medijska pismenost skozi oči otrok in staršev” . Tatjana Novak, direktorica Zavoda Inofhub Maribor, je poudarila, da se v Sloveniji soočamo z ogromno količino informacij, ki pa le redko dosežejo najmlajše, kot so otroci v vrtcih in osnovnih šolah. Starši se pogosto ne zavedajo pomena medijske pismenosti, zato otroci ostajajo izpostavljeni vsebinam, ki jih lahko zavirajo v razvoju.

Gabrijela Cojzer je izpostavila, da se mlajše generacije večinoma informirajo prek družbenih omrežij (Tiktok, Instagram in Snapchat), kjer pogosto primanjkuje ključnega narativa za osebni razvoj in informiranost. To predstavlja tveganje, da ne bodo prepoznali razlike med dezinformacijami, vsebino ustvarjeno z umetno inteligenco in ločili podatkov od mnenj. Zavod zato načrtuje pripravo novih projektov, ki bodo mlade opremili z orodji za kritično obravnavo informacij.
Medijska pismenost presega zgolj prepoznavanje dezinformacij. Vključuje celosten pristop, ki zajema dostop do virov, razumevanje vsebine, kritično vrednotenje ter ustvarjanje novih komunikacijskih sporočil. To pomeni, da mora posameznik znati oceniti, ali je informacija zaupanja vredna, in razumeti njen vpliv na svoje odločitve kot državljan, volivec, starš, potrošnik oz. v kakršni koli drugi življenjski vlogi.

Glavni izsledki analize

Izsledki kažejo, da starši pogosteje kot otroci razpravljajo o preverjanju resničnosti informacij na spletu. Otroci se večinoma zanašajo na družbena omrežja (TikTok 31%, Instagram 26%, Snapchat 19%, YouTube 17%, Facebook 7%), starši pa informacije pridobivajo preko klasičnih medijev in spletnih portalov. Medtem ko otroci menijo, da so informacije na družbenih omrežjih večinoma zanesljive, starši temu nasprotujejo in ocenjujejo informacije kot večinoma nezanesljive. Otroci se zanašajo na več virov za primerjavo informacij in preverjajo, ali so informacije objavljene na uradnih spletnih straneh. Starši se v večji meri ocenjujejo kot “dobri” pri prepoznavanju lažnih novic, vendar jih le 26 % meni, da so zelo dobri. Manjšina staršev (26 %) se je udeležila delavnic o medijski pismenosti. To odpira priložnost za širše izobraževalne programe, ki bi zajeli večji del populacije.

Medijska pismenost je tesno povezana z vzajemnim vplivom med posameznikom in mediji. Kot posamezniki imamo možnost širjenja informacij hitro in učinkovito prek družbenih omrežij, vendar so mediji tisti, ki vplivajo na nas kot državljane, volivce, potrošnike, starše, delavce in člane lokalnih skupnosti. Pomembno je, da se zavedamo teh vplivov ter svoje vloge pri kritičnem sprejemanju in oblikovanju informacij. Na koncu velja poudariti, da se medijske pismenosti ne moremo naučiti enkrat za vselej. To je vseživljenjski proces, ki ga moramo stalno obnavljati in nadgrajevati. Starši in izobraževalni zavodi nosimo odgovornost za posredovanje teh veščin, saj bomo le tako bolje opremili mlajše generacije za odgovorno soočanje z izzivi digitalnega in medijskega sveta.