ZADNJI HAMLET
v režiji Lee Kukovičič

V koprodukciji med Prešernovim gledališčem in zavodom Bunker pripravljamo premiero predstave ZADNJI HAMLET v režiji Lee Kukovičič, ki bo v Stari mestni elektrarni – Elektro Ljubljana v četrtek, 14. septembra 2023, ob 20.00, v Prešernovem gledališču Kranj pa v sredo, 20. septembra 2023, ob 19.30.

Uprizoritev Zadnji Hamlet je zadnji del trilogije Ko moški jočejo. Trilogijo je uvedel simpozij

Ko moški jočejo, se svet ustavi, nadaljevanje trilogije so bile jokalne intervencije na Tednu slovenske drame z naslovom Zadnji Hamlet, predigra.

Zadnji Hamlet je avtorski projekt, ki kot izhodišče za tematizacijo patriarhata vzame ikonični lik Hamleta. Predhodno raziskavo o Hamletih je Lea Kukovičič skupaj z dramaturginjo Sodjo Lotker Zupanc opravila pred začetkom procesa. Hamlet je največkrat uprizarjano besedilo zahodnega kanona in tudi v slovenskem gledališkem prostoru (na drugem mestu mu sledi Antigona), in če njuna raziskava drži, se vsako uro na svetu igra en Hamlet. Eno izmed tematskih izhodišč predstave so besedila pisateljice bell hooks, ki reprodukcijo patriarhata umeščajo v družino.

 

»Vedno se vse začne z družino. Kot patriarhat. Kot krščanstvo. Kot monarhija. Kot Hamlet. In vedno je vse videti enako.«

Lea Kukovičič, režiserka, in Sodja Lotker Zupanc, dramaturginja

»Hamleti niso osebe, ampak so sistem ljudi, ki so ‘wannabe’ bogovi, vendar brez perifernega vida.«

Lea Kukovičič, režiserka predstave

Predstava Zadnji Hamlet je Lein institucionalni prvenec, pred tem je ustvarjala predvsem na neinstitucionalni sceni v Sloveniji in v tujini. Ustvarjalna ekipa predstave prihaja iz različnih svetov in njenih navezav. Lea Kukovičič je namreč diplomirala iz dramaturgije na AGRFT, magistrirala pa iz režije na DAMU v Pragi – smer snovalno gledališče in gledališče predmetov. V svoji umetniški praksi se osredotoča na vpliv umetnosti na družbo. Njeno ustvarjanje zaznamujejo dolgi ter poglobljeni raziskovalni in študijski procesi. Skupaj z raziskovalci in mednarodno umetniško ekipo ustvarja začasne kolektive, ki s prakso

gledališča odkrivajo nova znanja. Pri ustvarjanju Zadnjega Hamleta so sodelovale ustvarjalke in ustvarjalci iz Prage, Kranja, Maribora in Ljubljane.

»Izjemno pomembno je, da mlade, odprte, drzne ustvarjalce redno in aktivno vključujemo v prostore in delo gledaliških institucij. Tako oplajamo tradicijo s sodobnostjo, sodobnost pa z veščino in stabilnostjo. Lea Kukovičič je svoj institucionalni prvenec izpeljala z zanjo značilno jasno držo, izčiščenim konceptom in svežo estetiko.«

Jure Novak, direktor PGK

»Že naslov Zadnji Hamlet učinkuje kot teaser, kot dražilo, saj kdo ne bi hotel priti na dogodek, kjer lahko kanonski lik oziroma delo – ujame, preden se zgodi zadnjič.

Kot dražilo lahko delujejo tudi izjave iz gledališkega lista, kjer so se različni ustvarjalci in raziskovalci spopadli z idejo ‘zadnjega’ Hamleta. Zadnji teaser z moje strani pa je – spoiler alert – informacija, da je predstava prežeta s humorjem. Lea Kukovičič ne razočara pri tem, da se z veliko temo, kot je patriarhat, sooči na nov in svež način.«

Alma R. Selimović, direktorica Bunkerja

Premiero Zadnjega Hamleta v Ljubljani bo pospremilo več dogodkov oziroma spremljevalni program. Hkrati s premiero otvarjamo Kontekst 003 – Lea Kukovičič. Kontekst je podporni program zavoda Bunker, ki poskuša mapirati arhive ustvarjalk in ustvarjalcev, ki delujejo v Stari mestni elektrarni. Obravnava jih s širokokotnim objektivom in poskuša avtorja_ico bolje ukoreniniti ter občinstvu ponuditi iztočnice za branje novega dela v kontekstu časa in preteklega opusa. Kontekst 003 o Lei Kukovičič pripravljata Ivana Vogrinc Vidali in Ana Lorger. Odprt bo vse dni ponovitev v Stari mestni elektrarni.

Popremierni dan bo predstavo pospremil Zbor za publiko, format, ki ga v Bunkerju razvijajo skupaj z drugimi neodvisnimi odri in nagovarja predvsem občinstvo, da se po predstavi oglasi z mnenji in analizo. Pogovor bo moderiral Rok Bozovičar.

Zadnji Hamlet bo tudi začetek letošnjega Tovariškega abonmaja, ki ga v zavodu Bunker s partnerji razvijajo za pedagoške delavke in delavce – abonma predstav s spremljevalnim programom.

 

Premieri Zadnjega Hamleta v Kranju bo sledila še slovesna podelitev nagrade julija, ki jo v sodelovanju z Gorenjskim glasom in Mestno občino Kranj podeljujejo za najboljšo igralsko stvaritev Prešernovega gledališča v pretekli sezoni.

K razmisleku o tem, kaj pomeni Zadnji Hamlet, smo povabili tudi umetnice in umetnike iz Slovenije in tujine, njihove misli smo zbrali v gledališkem listu Zadnjega Hamleta. Objavljamo nekaj od njih:

Najboljši obračun s Hamletom bi bili prav gotovo izbris, neuprizarjanje, heretično zažiganje in razstreljevanje. Mentalni ikonoklazem pa prinese problem. Na praznem mestu preminulega Hamleta še vedno vztraja ideja o Hamletu. Kot parazit se plazi po valovih Netflixa, HBO-ja in Huluja. S čim ga zamenjati? Katero Hamléto postaviti na prazno mesto, da ne bi bil to samo Hamlet s pičko? Ali pa če se odločimo, da ta ustaljeni korak zgodovine, patriarhalno pičko, namensko preskočimo?

Katarina Stegnar, igralka, performerka, avtorica, kuratorka

 

V luči nekaj izhodiščnih predpostavk o Zadnjem Hamletu (»obračun z arhetipom prvega modernega moškega«; »vrednote Hamleta niso več vrednote, v katerih želimo živeti danes «) se sprašujem, ali je Hamleta sploh mogoče razumeti kot nekoga v nizu, ali ni Hamlet vendarle razlika sama po sebi, človeško bitje v razliki od tistega/tistih prej (Hamlet-

-oče) in tistega/tistih zdaj (Klavdij + Hamlet-mati). In še, ali ga je sploh mogoče razumeti kot prototip moškega? Ali ni pravzaprav ta, ki je na odrih sveta neprenehoma obujan od mrtvih (tako v emanaciji moških – niz kot pravilo – kot tudi žensk – niz kot izjema), transčlovek, človek, ki misli in udejanja in hrepeni po koncu gnilobe, krvi, nasilja?

»Novi kralj bo tisti, ki ubije kralja,« pravi Jan Kott v Esejih o Shakespearu. Toda tisti, ki namerava ugasniti luč, naj jo končno ugasne tistim prej in tistim zdaj. Hamletu, kot tistemu potem, ki se »kot megla brez vetra vleče, nezavzet za svojo stvar in mutast«, pa naj luč prižge, da ne bo vztrajal v svoji samoti in si bo nazadnje dovolil biti človek z drugim/i.

Medtem ko se bo (najbrž še vedno) klanjal igralcu: »Kaj bi storil on, / če bi imel motiv in vzgib za bolečino, / kakor je moj? S solzami bi poplavil oder in vsem predrl sluh s strašljivo govorico, krive pognal v norost, zgrozil brezgrešne, / zmedel nevedne /…/.«

Branko Jordan, igralec in profesor igre

 

Nikoli še nisem sodelovala pri uprizoritvi dramske umetnine Hamlet, enega najljubših del kanona, zato sem nedvomno površna (pa še girly), ampak sovražim dramski lik Hamlet. Včasih sem mislila, da je Hamlet kronično zasedan kot prestar, ker je tako jokav in s sabo in prividno pravico obseden fuckboi lahko samo en najstnik. Potem sem odrasla in videla, da to žal ni res. So casually cruel in the name of being honest (Taylor Swift: All Too Well), to je Hamlet: lekcija o megalomaniji, nezrelosti in mimobežni krutosti. Z veseljem bi delala ta art.

Eva Mahkovic, dramaturginja in pisateljica

 

Hamlet je najbolj spolno zapletena Shakespearova drama. Vsi liki imajo težave s pripisano spolnostjo. Med študijem je Hamlet spoznal istospolno ljubezen, ki jo je bil prisiljen zamenjati za krvavo igro moči in prevzemanje spolne vloge, ki mu ni ustrezala. Ofeliji predlaga, naj gre v samostan, kjer bi našla pravo ljubezen, vendar pa je vsa Ofelijina družina

zaznamovana s hlapčevsko potrebo po spoštovanju seksualnih konvencij: vsi morajo umreti. Gertruda do smrti ne more upravičiti svoje nebrzdane spolnosti, Klavdija spolna inferiornost in incestuoznost ženeta v zločin, Hamletov oče je bil, preden je postal duh, patriarhalna pošast. Pripisana prisilna družbena spolnost vodi v smrt. Tudi danes bi večina najraje vse drugačne pobila.

Svetlana Slapšak, klasična filologinja in pisateljica

Ustvarjalci predstave:

Besedilo: Lea Kukovičič in Wojtek Ziemilski
Režiserka: Lea Kukovičič
Dramaturginja: Sodja Zupanc Lotker
Scenografinja: Zuzana Scerankova
Kostumografinja: Olja Grubić
Oblikovalka svetlobe: Zuzana Režna
Koreografinja: Nataša Živković
Avtorica videa: Toni Soprano Meneglejte
Avtor izbora glasbe in oblikovalec tona: Rok Kovač
Lektorica: Irena Androjna Mencinger
Oblikovalec maske: Matej Pajntar
Asistent scenografinje in tehnični sodelavec: Martin Lovšin

Igrajo:

Miha Rodman

Živa Selan

Blaž Setnikar

Borut Veselko

Jokavec:

Ciril Roblek