Amnesty International sodeluje z zaupanja vrednimi, izjemno profesionalnimi in predanimi terenskimi sodelavci in sodelavkami v Gazi. Kljub vsem oviram še naprej dokumentirajo kršitve, obiskujejo prizadeta območja, zbirajo dokaze in delijo pretresljive zgodbe. Ob tem skušajo zaščititi svoje družine in ohraniti tisto malo, kar je še ostalo od njihovega vsakdanjega življenja sredi uničenja, ki ga povzroča izraelski genocid.

Danes z vami delim ganljivo zgodbo enega izmed njih.

Ko so razglasili premirje v Gazi, smo bili presrečni. Končno se bomo lahko ponovno vrnili domov na sever. Vrnili smo se 8. februarja, a preveval nas je bolj strah kot sreča. Strah, da je bil naš dom morda popolnoma uničen. K sreči je še vedno stal, četudi je bilo tam nekaj izstrelkov, ki so zadeli pročelje hiše, in zažganine na stenah.

Notri ni bilo pohištva, ni bilo oblačil, ki smo jih pustili oktobra 2023, ko smo morali prisilno oditi, niti kuhinjski pripomočki niso ostali. Hiša je bila izropana. Vseeno smo ostali. Očistili smo vse in popravili, kupili nekaj osnovnega pohištva, se prilagodili razmeram in tam živeli tri mesece. Ni bilo enostavno priti do pitne vode, a med premirjem vsaj nismo vseskozi čakali na smrt. Premirje pa je bilo prekinjeno in vojna se je vrnila. Da bi vzela še tisto, kar je ostalo od naših duš. Prehodi so bili zaprti, cene so zrasle v nebo in izdelki so začeli izginjati, eden za drugim.

Zasadil sem nekaj rastlin zadaj za hišo, meto, bučke, čilije, jajčevce in baziliko, da bi jih imeli na voljo. A vrnili smo se k še hujšemu boju – boju proti lakoti. Ni bilo moke, ni bilo hrane. Ponoči se je naše življenje spremenilo v pekel.

Izraelska vojska je vdrla v našo sosesko

15. maja je izraelska vojska vdrla v našo sosesko in začela obstreljevati vse povprek. Zbežali smo iz hiše med streljanjem in padanjem bomb, brez vsega. Stekli smo najprej na ulico, nato smo tavali ne da bi vedeli kam. Zavedli smo se, da smo se vrnili k najhujšemu – prisilni razseljenosti.

Zatočišče smo našli v domu moje hčerke v mestu Gaza. Majhen je – dve sobi, mala dnevna soba in kuhinja. Z možem in dvema otrokoma so si delili eno sobo, mi smo bili v drugi.

Po treh mesecih zaprtih prehodov je bila moka, tudi če si nekako uspel priti do nje, draga kot žafran. Če si želel dvigniti denar, si moral plačati 45-odstotno provizijo. Za veliko družino, kot je naša, so stroški izjemno visoki in mnoge hrane enostavno ni bilo več na voljo. Hrepeneli smo po marsičem, že mesece tedaj nismo jedli mesa, piščanca, sladkarij … Sedaj živimo v hudi lakoti.

Ubija nas, da gledamo naše otroke stradati. Ničesar ni, kar bi ohranjalo življenje. Življenje v Gazi je postalo nekaj, česar ne moreš preživeti. Živimo v ponižanju in razvrednotenju.

Strada se nas

Da, omejene količine pomoči pridejo notri, a to nikakor ne more zadostiti ogromnih potreb. Poleg tega to malo, kar pride notri, doseže zgolj malo peščico ljudi.

Ni me sram javno reči, da smo z družino, z otroki lačni.

Govorim, kot je. Komaj zdržimo bolečino, ki jo povzroči lakota.

Nismo šibki – a vojna je zlomila naše kosti in obleganje je izvotlilo naše trebuhe.

Ne beračimo. Ljudje smo s človekovimi pravicami, ki bi se jih moralo spoštovati. Smo ljudje te zemlje.

Oblega se nas. Strada se nas.

Govorim, kar čutim – kar čuti vsak dom v Gazi. Naši otroci so lačni in borimo se, da preživimo. Borimo se za košček hrane. Borimo se za življenje.

Človek sem. Oče sem, brat, sosed.

Vem za bolečino ljudi, ker jo živim v vsakem trenutku.

Po tem, ko smo bili prisilno razseljeni iz svojega doma na severu med zadnjim vojaškim vdorom, je izraelska vojska prišla v našo sosesko za kratek čas in uničila vse hiše. Tudi našo. Uničili so jo kot divjaki. Uničili so naše spomine tam, vsak treutek, ki smo ga doživeli v devetih letih.

Ničesar ni več

Imeli smo lep, topel dom, poln varnega miru. Pred njim je bil majhen košček zemlje, kjer smo sadili zelenjavo, oljke in timijan. Uredili smo si prostor za kokoši in zatočišče, kjer smo sedeli ob večerih. Danes ni ničesar več. Ni več hiše, ni zemlje, kjer bi lahko kaj zasadili.

Ne ubija nas zgolj bombardiranje. Umiramo tudi zaradi izstradanosti.

Lakota je uničila domove, dosegla je, da starejši jokajo kot otroci, in kruh je spremenila v sanje.

Kritizirali smo humanitarne pakete, ki so jih odmetavali iz zraka. Bili so nevarni in neučinkoviti. Nekajkrat so povzročili smrti. A danes vidimo, da so bili bolj milostni od sedanjega sistema razdeljevanja pomoči, ki terja ducate uničenih življenj vsak dan.

Ponižanje. Sramota. Pobijanje. Huliganstvo. Kri. Žalost. Obup. Bridkost.

Smo hodeči mrtveci, zaviti v svoje mrtvaške prte.

Nismo v redu.

Zaradi varnostnih razlogov imena avtorja_ice ne navajamo.