Prispevki

Si lahko predstavljaš, da bi te aretirali in bičali v javnosti samo zato, ker si poslušal_a glasbo?
Si lahko predstavljaš, da bi ženske v tvoji državi pridržali zgolj zato, ker niso popolnoma zakrite?
Si lahko predstavljaš, da bi ti sodili brez možnosti, da bi te zastopal odvetnik_ca?

Za nas, ki živimo v državah z vsaj približno delujočim pravnim sistemom, so takšne misli grozljive. A to je vsakdanja resničnost ljudi v Afganistanu, odkar so talibani prevzeli oblast in popolnoma uničili pravno ter sodno ureditev države.

Ni več neodvisnega sodstva.
Ni več pravičnih postopkov.
V sodnih dvoranah ni več odvetnikov_c.
Stotine sodnikov_c, tožilcev_k in pravnikov_c je bilo odpuščenih.
Sodbe so samovoljne in nepredvidljive.

»Včasih smo morali vsako aretacijo utemeljiti z dokazi in preiskavo. Danes te lahko aretirajo zaradi obleke ali zaradi besed, ki jih izgovoriš – in nikogar ne zanima, zakaj,« pripoveduje nekdanji tožilec v izgnanstvu.

S tvojo pomočjo in pomočjo vseh zagovornikov človekovih pravic smo lani dosegli pomemben ukrep mednarodne skupnosti. Avstralija, Kanada, Nemčija in Nizozemska so sprožile pravne postopke, ki bi lahko privedli do ukrepanja proti Afganistanu na Meddržavnem sodišču (ICJ). Letos pa je Mednarodno kazensko sodišče (ICC) izdalo naloge za aretacijo voditeljev talibanov.

Pritisk na talibanski režim narašča. Moč je na naši strani. Ne smemo popustiti.

Ukrepaj in pomagaj, da bomo talibane še naprej pozivali k odgovornosti za njihove kršitve človekovih pravic.

 

PODPIŠI PETICIJO

Prihodnji teden v Slovenijo prihaja palestinska mednarodna pravnica, nekdanja novinarka in raziskovalka pri Amnesty International Budour Hassan.

Že od malih nog je zavezana pripovedovanju zgodb ljudi, žrtev kršitev človekovih pravic, v zadnjem letu pa je s svojim delom bistveno prispevala tudi k poročilu Amnesty International, ki je lani decembra kot prva mednarodna organizacija za človekove pravice sklenila, da ravnanja Izraela v Gazi predstavljajo genocid.

Pridružite se nam na dogodkih z Budour:  

  • V torek, 19. 8. 2025 ob 18h v Atriju mestne hiše v Ljubljani.

Na debati Iz GAZE z ljubeznijo v SLOVENIJO/From GAZA With Love To SLOVENIA se bo o možnostih in pomenu evakuacij ter varnih poti pogovarjala z Majo Ladić z Mirovnega inštituta in Wafo Kanan, humanitarno delavko in farmacevtko iz Gaze, ki živi v Sloveniji.

  • V sredo, 20. 8. 2025, ob 18h v Pekarni Magdalenske mreže v Mariboru.

Na dogodku Od etničnega čiščenja do genocida: boj za spoštovanje človekovih pravic v Palestini/From ethnic cleansing to genocide and back: standing up for human rights in Palestine bo predstavila svoje delo, pomen zbiranja pričevanj in dokazov ter kaj pomeni zahtevati spoštovanje človekovih pravic pod apartheidom v času genocida.

  • V četrtek, 21. 8. 2025, ob 18h v okviru festivala Grounded v Atriju mestne hiše v Ljubljani.

Na uvodnem panelu festivala Grounded Odpor proti nekaznovanosti za genocid: med molkom, močjo in spominom/Resisting impunity for genocide: between silence, power and memory bo razpravljala skupaj z zunanjo ministrico Tanjo Fajon, Vlasto Jalušič z Mirovnega inštituta in s Farisom Kočanom z ljubljanske Fakultete za družbene vede.

  • V petek, 22. 8. 2025, ob 10h v okviru festivala Grounded v Atriju mestne hiše v Ljubljani.

Na pogovoru Nikoli več: univerzalnost palestinskega boja za pravico in človekove pravice/Never again: the universality of the palestinian struggle for justice and human rights bo z odvetnikom Petrom Podržajem spregovorila o pomenu zbiranja pričevanj za preprečevanje nekaznovanosti, o stradanju kot vojnem hudodelstvu in univerzalni dolžnosti kaznovanja odgovornih za genocid.

 

Bodite z nami – za spoštovanje človekovih pravic vseh.

Omejitev dostopa do podatkov o dejanskih lastnikih pravnih oseb

V skladu z novelo Zakona o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma se je z 9. 8. 2025 omejil javni dostop do podatkov o dejanskih lastnikih pravnih oseb, ki se vodijo v Registru dejanskih lastnikov (RDL). Prek portala AJPES bo vpogled v RDL še naprej omogočen organom nadzora in pregona, fizične in pravne osebe pa bodo lahko podatke pridobile na podlagi vloge, ki jo pošljejo AJPES – če bodo za to izkazale upravičen interes.

Več o RDL >>

 

Bliža se rok za predložitev revidiranih

letnih poročil

V ponedeljek, 1. 9. 2025, se za družbe, ki imajo poslovno leto enako koledarskemu in so zavezane k reviziji, preiskavi oziroma konsolidaciji računovodskih izkazov za leto 2024, izteče rok za predložitev letnih poročil. Do sedaj je že objavljenih 702 revidiranih, 59 konsolidiranih in 11 letnih poročil s preiskanimi računovodskimi izkazi.

Preverite dosedanje objave >>

 

Pomembni datumi v poslovanju:

18.8.2025 Poročanje o izplačanih plačah v javnem sektorju (velja za javni sektor)

21.8.2025 Rok za oddajo prijav v večstranski pobot (obvezni in prostovoljni)

1.9.2025 Skrajni rok za predložitev revidiranih letnih poročil (ne velja za zavezance s poslovnim letom, različnim od koledarskega)

 

Podjetniški utrip v številkah:

305 novoustanovljenih gospodarskih družb (– 2%)

1.308 novoustanovljenih samostojnih podjetnikov (– 14%)

135 začetih stečajev, prisilnih poravnav in likvidacij (+ 30%)

Podatki za julij 2025 v primerjavi s predhodnim mesecem, vir: AJPES

 

Pooblastilo za delo prek portala SPOT

Uporabnike e-postopkov na portalu SPOT pozivamo, da pri izpolnjevanju pooblastil za delo prek portala SPOT uporabijo posodobljene tiskane obrazce za podelitev, preklic in odpoved pooblastila. Ob posredovanju novega pooblastila, je zaželeno, da pooblastilo, ki ni več aktualno, prekličete.

 

Registracija podjetja na naslovu, ki ni vaš – kaj morate vedeti?

Če podjetnik ni lastnik objekta na izbranem poslovnem naslovu, mora ob registraciji priložiti overjeno izjavo lastnika ali enega od solastnikov, da dovoljuje poslovanje na tem naslovu. Enako velja pri registraciji podružnice.

Izjava ne sme biti starejša od 60 dni. Overitev pri notarju ali na upravni enoti ni potrebna, če lastnik ob registraciji podjetja osebno poda izjavo na točki SPOT.

27. decembra 2024 so izraelske sile izvedle racijo na bolnišnico Kamal Adwan v severni Gazi. To je bila zadnja delujoča bolnišnica v regiji, ki je nato zaprla svoja vrata.

Med racijo so pridržali paciente_ke in medicinsko osebje. Aretirali in samovoljno pridržali pa so tudi palestinskega zdravnika in direktorja bolnišnice dr. Hussama Abu Safiyo. Palestinski zdravnik je neutrudno vodil bolnišnico in zagotavljal oskrbo otrokom, medtem ko je zdravstveni sistem v Gazi propadal zaradi izraelskega genocida. Svoje delo je nadaljeval tudi po tragični smrti sina, ki je bil ubit v izraelskem zračnem napadu.

Šele 11. februarja 2025 so izraelske oblasti dr. Abu Safiyi dovolile srečanje s pravnim svetovalcem. Med zadnjim obiskom odvetnice v vojaškem zaporu Ofer v začetku julija 2025 je poročala, da so bili dr. Hussam in drugi priporniki napadeni in pretepeni. Izjavila je tudi, da je dr. Abu Safiya kazal znake znatne izgube teže, saj izraelska zaporniška služba še naprej uvaja stroge omejitve dostopa palestinskih pripornikov do hrane, ustrezne zdravstvene oskrbe in higiene.

Mednarodno humanitarno pravo jasno določa, da so bolniki in medicinsko osebje zaščiteni pred napadi in pridržanjem v konfliktih. Njegova samovoljna pridržanja in kršitve človekovih pravic so poleg Amnesty International obsodili tudi Združeni narodi in Svetovna zdravstvena organizacija.

Šest mesecev po njegovi aretaciji vas zato ponovno prosimo, da zanj podpišete peticijojo delite z bližnjimi in se pridružite globalnemu pozivu za njegovo svobodo.

Hvala. Vsak podpis šteje.

 

PODPIŠI PETICIJO

Ruwaida Amer je palestinska novinarka, učiteljica in filmska ustvarjalka iz osrednje Gaze. Svojo poročevalsko pot je začela leta 2023  v skoraj popolni informacijski blokadi. Društvo novinarjev Slovenije je z njo vzpostavilo stik v preteklem letu, ko je postalo jasno, da s svojim delom pomembno prispeva k razumevanju razmer v Gazi, predvsem skozi osebne pripovedi in vsakodnevno dokumentiranje dogajanja na terenu.

Danes z vami delim odlomek njenega članka, ki ga je objavilo Društvo novinarjev Slovenije, in vas pozivam k podpori njenega dela.

 

Med smrtjo in lakoto: to je moja zgodba o vojni

Vojna v Gazi se je začela 7. oktobra in z njo tudi moje življenjske preizkušnje. Prvič kot novinarka poročam iz vojne. Prej me vojno poročevalstvo ni zanimalo, tudi moja družina je temu nasprotovala, saj so se bali za mojo varnost. Poleg tega so vojne strašne, saj prinašajo smrt in tragedijo. A ta vojna je od samega začetka drugačna, zato sem se odločila, da bom o njej poročala že od prvega dne. Začela se je z intenzivnim, neselektivnim bombardiranjem celotne Gaze. Novice o smrti prijateljev, sorodnikov in sosedov so se kar vrstile. Slišali smo nove zvoke raket, kakršnih ni bilo še nikoli prej. Pogledovali smo v nebo in videli različne vrste plovil. Spraševali smo se, kaj sploh so, in začeli prepoznavati »kvadrokopterje«, tiste male letalnike, ki oddajajo grozovite zvoke ter streljajo na civiliste ali odmetavajo strah vzbujajoče bombe.

Nenehno bombardiranje vseh območij nas straši, ker ne vemo, ali smo na varnem ali ne. Namerno ciljanje novinarjev povzroča skrbi našim družinam in ovira naše delo. Delamo brez zaščite. Ne vemo, ali se bomo vrnili domov ali ne, in to je težek občutek, a naše delo nosi posebno odgovornost in zgodbe je treba ponesti v svet. Gaza je tarča hudega obleganja. Na terenu ni nobenega tujega novinarja, ki bi poročal o dogajanju. Novinarji v Gazi smo zato prevzeli odgovornost, da širimo zgodbe in poročamo o dogodkih, da svet ne bi prezrl Gaze, čeprav nas prevzema obup, ker vojna traja že več kot leto in devet mesecev, pa se žal še ni končala.

Pred približno dvema mesecema se je začela močno stopnjevati lakota. To so izjemno težki in grozljivi dnevi. Občutek lakote je ponižanje človekovega dostojanstva, dostop do hrane je najbolj osnovna človekova pravica. Dnevni obroki so se zmanjšali s treh na enega, pa še ta ni nasiten. Primanjkuje nam osnovnih živil. Pogosto se počutim omotično, težave imam z ravnotežjem. Zelo sem utrujena, težko se zberem. Lakota vpliva tudi na moje delo. Ne morem več pisati. Ne razmišljam več o videoprispevkih. Pogosto imam občutek, da se mi bo zmešalo. Želim si nekaj sladkega, a žal ne najdem ničesar. Moja mama je morala na nujno operacijo hrbtenice in zdaj je v fazi okrevanja. Žal pa ni hrane, ki bi ji pomagala, ni hrane, ki bi celila njene rane. Pri hoji se opira na nas, saj jo je strah, da bo zaradi izčrpanosti in lakote padla.

Nikoli si nisem mislila, da bom kdaj v življenju izkusila tako hudo lakoto. Zvok otrok, ki okoli mene jokajo od lakote, je predirljiv. Matere se dušijo v solzah, ker otrokom ne morejo dati hrane. V medijih prikazujejo, da obstajajo ameriški centri za razdeljevanje pomoči in da v Gazo vstopajo tovornjaki, a resničnost je povsem drugačna. Živimo v skrajnem kaosu, ki ga lahko ustavi le konec vojne in vrnitev v normalno življenje.

To je odlomek članka Med smrtjo in lakoto: to je moja zgodba o vojni avtorice Ruwaide Amer, ki ga je na svoji spletni strani objavilo Društvo novinarjev Slovenije. Prevod v slovenščino: Sebastijan Razboršek Maček.

 

MED SMRTJO IN LAKOTO: TO JE MOJA ZGODBA O VOJNI

 

Podprite delo palestinske novinarke Ruwaide Amer

Sredstva bodo namenjen izključno podpori Ruwaide Amer in ji bodo omogočala, da svoje delo opravlja še naprej.

Sredstva bodo namenjena:

  • nujni osebni podpori za preživetje,
  • omogočanju nadaljnjega poročanja iz Gaze, tudi v sodelovanju z DNS,
  • dostopu do osnovnih orodij za delo (povezava, prenosna oprema, osnovna logistika).

Dostop do preverjenih informacij iz Gaze je ključen za razumevanje razmer na območju ter oblikovanje ustreznega odziva mednarodne skupnosti.

 

Podatki za nakazilo

Prejemnik: Društvo Amnesty International Slovenije, Dunajska c. 5, 1000 Ljubljana

IBAN: SI56 1010 0005 1940 973

Sklic: 00 1538

Koda namena: CHAR

Namen: Podpora Ruwaidi Amer

Amnesty International sodeluje z zaupanja vrednimi, izjemno profesionalnimi in predanimi terenskimi sodelavci in sodelavkami v Gazi. Kljub vsem oviram še naprej dokumentirajo kršitve, obiskujejo prizadeta območja, zbirajo dokaze in delijo pretresljive zgodbe. Ob tem skušajo zaščititi svoje družine in ohraniti tisto malo, kar je še ostalo od njihovega vsakdanjega življenja sredi uničenja, ki ga povzroča izraelski genocid.

Danes z vami delim ganljivo zgodbo enega izmed njih.

»Ubija nas, da gledamo naše otroke stradati«

 

Ko so razglasili premirje v Gazi, smo bili presrečni. Končno se bomo lahko ponovno vrnili domov na sever. Vrnili smo se 8. februarja, a preveval nas je bolj strah kot sreča. Strah, da je bil naš dom morda popolnoma uničen. K sreči je še vedno stal, četudi je bilo tam nekaj izstrelkov, ki so zadeli pročelje hiše, in zažganine na stenah.

Notri ni bilo pohištva, ni bilo oblačil, ki smo jih pustili oktobra 2023, ko smo morali prisilno oditi, niti kuhinjski pripomočki niso ostali. Hiša je bila izropana. Vseeno smo ostali. Očistili smo vse in popravili, kupili nekaj osnovnega pohištva, se prilagodili razmeram in tam živeli tri mesece. Ni bilo enostavno priti do pitne vode, a med premirjem vsaj nismo vseskozi čakali na smrt. Premirje pa je bilo prekinjeno in vojna se je vrnila. Da bi vzela še tisto, kar je ostalo od naših duš. Prehodi so bili zaprti, cene so zrasle v nebo in izdelki so začeli izginjati, eden za drugim.

Zasadil sem nekaj rastlin zadaj za hišo, meto, bučke, čilije, jajčevce in baziliko, da bi jih imeli na voljo. A vrnili smo se k še hujšemu boju – boju proti lakoti. Ni bilo moke, ni bilo hrane. Ponoči se je naše življenje spremenilo v pekel.

Izraelska vojska je vdrla v našo sosesko

15. maja je izraelska vojska vdrla v našo sosesko in začela obstreljevati vse povprek. Zbežali smo iz hiše med streljanjem in padanjem bomb, brez vsega. Stekli smo najprej na ulico, nato smo tavali ne da bi vedeli kam. Zavedli smo se, da smo se vrnili k najhujšemu – prisilni razseljenosti.

Zatočišče smo našli v domu moje hčerke v mestu Gaza. Majhen je – dve sobi, mala dnevna soba in kuhinja. Z možem in dvema otrokoma so si delili eno sobo, mi smo bili v drugi.

Po treh mesecih zaprtih prehodov je bila moka, tudi če si nekako uspel priti do nje, draga kot žafran. Če si želel dvigniti denar, si moral plačati 45-odstotno provizijo. Za veliko družino, kot je naša, so stroški izjemno visoki in mnoge hrane enostavno ni bilo več na voljo. Hrepeneli smo po marsičem, že mesece tedaj nismo jedli mesa, piščanca, sladkarij … Sedaj živimo v hudi lakoti.

Ubija nas, da gledamo naše otroke stradati. Ničesar ni, kar bi ohranjalo življenje. Življenje v Gazi je postalo nekaj, česar ne moreš preživeti. Živimo v ponižanju in razvrednotenju.

Strada se nas

Da, omejene količine pomoči pridejo notri, a to nikakor ne more zadostiti ogromnih potreb. Poleg tega to malo, kar pride notri, doseže zgolj malo peščico ljudi.

Ni me sram javno reči, da smo z družino, z otroki lačni.

Govorim, kot je. Komaj zdržimo bolečino, ki jo povzroči lakota.

Nismo šibki – a vojna je zlomila naše kosti in obleganje je izvotlilo naše trebuhe.

Ne beračimo. Ljudje smo s človekovimi pravicami, ki bi se jih moralo spoštovati. Smo ljudje te zemlje.

Oblega se nas. Strada se nas.

Govorim, kar čutim – kar čuti vsak dom v Gazi. Naši otroci so lačni in borimo se, da preživimo. Borimo se za košček hrane. Borimo se za življenje.

Človek sem. Oče sem, brat, sosed.

Vem za bolečino ljudi, ker jo živim v vsakem trenutku.

Po tem, ko smo bili prisilno razseljeni iz svojega doma na severu med zadnjim vojaškim vdorom, je izraelska vojska prišla v našo sosesko za kratek čas in uničila vse hiše. Tudi našo. Uničili so jo kot divjaki. Uničili so naše spomine tam, vsak treutek, ki smo ga doživeli v devetih letih.

Ničesar ni več

Imeli smo lep, topel dom, poln varnega miru. Pred njim je bil majhen košček zemlje, kjer smo sadili zelenjavo, oljke in timijan. Uredili smo si prostor za kokoši in zatočišče, kjer smo sedeli ob večerih. Danes ni ničesar več. Ni več hiše, ni zemlje, kjer bi lahko kaj zasadili.

Ne ubija nas zgolj bombardiranje. Umiramo tudi zaradi izstradanosti.

Lakota je uničila domove, dosegla je, da starejši jokajo kot otroci, in kruh je spremenila v sanje.

Kritizirali smo humanitarne pakete, ki so jih odmetavali iz zraka. Bili so nevarni in neučinkoviti. Nekajkrat so povzročili smrti. A danes vidimo, da so bili bolj milostni od sedanjega sistema razdeljevanja pomoči, ki terja ducate uničenih življenj vsak dan.

Ponižanje. Sramota. Pobijanje. Huliganstvo. Kri. Žalost. Obup. Bridkost.

Smo hodeči mrtveci, zaviti v svoje mrtvaške prte.

Nismo v redu.

Zaradi varnostnih razlogov imena avtorja_ice ne navajamo.

 

 

Po eni strani sem ponosen na bogato slovensko tradicijo, ki jo imamo.
Po drugi strani pa me skrbi, ker vidim, kako hitro izginjajo naši stari običaji in se pozabljajo zgodbe naših prednikov.
Zato smo se odločili, da poskušamo to tradicijo približati čim več ljudem…

 

In zato bomo v Sončnem Raju organizirali tradicionalno “Postavljanje klopotca” 
Kdaj: V nedeljo, 27. julija, od 11:00 dalje
Kje: Vodole 2, Malečnik (5 minut iz centra Maribora)
Vstop: BREZPLAČNO
👉 Klikni tukaj za brezplačno prijavo & darilo >>
To je simbol naše vinogradniške dediščine.
Je zgodba o generacijah, ki so z rokami obdelovale slovensko zemljo.
Je zvok, ki je nekoč varoval naše vinograde pred škodljivci.
Danes pa je postal simbol zorenja grozdja, prihajajoče trgatve.
Vendar se ta tradicija počasi izgublja…
Mladi je ne poznajo. Starejši jo pozabljajo.
In če ne naredimo nič, bo čez nekaj generacij ostala le v muzejih.
Zato je pomembno, da se nam pridružiš.
Ne samo zato, ker bo zabavno (čeprav bo!), ampak ker boš del nečesa večjega…
Del ohranjanja tega, kar nas dela Slovence.
Kaj te čaka na dogodku:
🍷 Pristna štajerska izkušnja z domačo hrano & lokalnimi vini

🔨 Postavljanje klopotca skupaj z lokalnimi vinarji, ki tradicijo še vedno živijo

 

🎵 Živa glasba in avtentično slovensko vzdušje
🚁 BREZPLAČNA zipline vožnja kot darilo za vse, ki se prijavijo

 

📚 Zgodbe naših prednikov in pomen klopotca v slovenski kulturi

 

Če želiš postati del slovenske tradicije (in se pri tem noro zabavati), klikni na link spodaj in se brezplačno prijavi…
👉 Klikni tukaj za brezplačno prijavo & kupon za zipline >>
Se vidimo!
Bogdan Mak
P.S. Če imaš otroke ali vnuke, jih obvezno vzemi s seboj.
Naj vidijo, kako je videti prava slovenska tradicija.
Naj slišijo ropotanje klopotca.
Naj se naučijo, da smo Slovenci narod, ki spoštuje svojo zemljo in tradicijo.

Poletje je lep čas, čas šolskih počitnic in dopustov, lepega vremena in druženj. A je za marsikatero družino tudi čas stiske. “Kam z otrokom, ko greš v službo?” je namreč vprašanje, ki si ga vsako poletje postavijo tisoči staršev.

V Sloveniji imajo namreč šolarji letno 14 tednov počitnic, medtem ko imajo njihovi starši v povprečju le 5 do 6 tednov letnega dopusta. Številni starši, ki morajo v času počitnic delati in nimajo družine ter socialne mreže, ki bi jim priskočila na pomoč, so pogosto v stiski, kam z otroki, kar je posebej problematično za mlajše šolarje, ki še ne morejo biti sami doma.

Vlada je to pohvalno že prepoznala in pripravila pilotni projekt, ki delu šolarjev omogoča brezplačno počitniško varstvo.

O stiskah staršev se je z nami prejšnji teden pogovarjala Eva Kreslin, ki vodi javni zavod Mala ulica, ki nudi počitniško varstvo ter vsako leto poskrbi za več kot 1000 otrok in ki se skupaj z drugimi javnimi zavodi že dlje časa prizadeva, da bi bilo počitniško varstvo bolj dostopno. Eva je zelo jasno povedala: “Počitniško varstvo ni luksuz, ampak nuja. Otroci morajo biti v varnem in prijetnem okolju, starši pa morajo brez skrbi hoditi v službo.”

Poleg tega so počitniška varstva učno-izobraževalne narave in spodbujajo aktivno preživljanje prostega časa skozi učenje in spoznavanje različnih spretnosti s področja kulture, umetnosti, okolja ter športa, namesto tega, da so otroci doma prepuščeni sami sebi in posledično veliko časa preživijo pred ekrani.

A mnogi starši z nizkimi dohodki si počitniškega varstva zaradi previsokih stroškov enostavno ne morejo privoščiti. Subvencionirana cena znaša 125 evrov na teden, komercialna pa tudi 400 evrov ali več. Če imaš dva otroka, je to lahko več kot celotna plača. Za mnoge je to nedosegljivo.

Zato smo odločili, da na vlado naslovimo pobudo za bolj dostopno počitniško varstvo.

Kaj predlagamo?

1. Počitniško varstvo otrok naj bo oproščeno plačila DDV.

Slovenska in evropska zakonodaja omogočata, da se počitniško varstvo oprosti plačila DDV. To bi počitniško varstvo takoj pocenilo za več kot petino in močno finančno razbremenilo številne starše. Za državo pa bi bili stroški zanemarljivi, letno bi znašalo le 400.000 evrov. Poleg tega za to spremembo ni treba spreminjati zakona, dopolniti bi bilo treba zgolj 65. člena Pravilnik o izvajanju ZDDV-1, kar lahko vlada stori sama.

2. Pilotni projekt brezplačnega počitniškega varstva naj postane sistemski ukrep. Letos je vlada sicer že naredila pomemben korak in v okviru pilotnega projekta, ki v več kot 30 institucijah po vsej Sloveniji omogoča brezplačno počitniško varstvo za nekaj sto otrok. Verjamemo, da je treba pozitivne korake, ki jih sprejema oblast pozdraviti, in jo obenem spodbujati, da dobre prakse postanejo sistemski ukrepi. Zato vlado pozivamo, da bo za naslednje leto letošnje dobre rešitve spremenila v sistemski ukrep brezplačnega počitniškega varstva za vse otroke, ki ga izvajajo neprofitne organizacije.

Tudi mi si bomo vzeli nekaj tednov odmora, po katerem se bomo spočiti vrnili z velikimi izzivi in načrti. Čaka nas uradna predaja pobude My Voice, My Choice Evropski komisiji in nadaljevanje našega prizadevanja za bolj socialno, enakopravno in pravično družbo.

Lepo vas pozdravljamo,
Vaš Inštitut 8. marec

Posredujemo obvestilo o sečnji v Betnavskem gozdu: SPOROČILO JAVNOSTI-BETNAVSKI GOZD 21.07.2025

 

Mestna četrt Tabor

Služba za mestne četrti in krajevne skupnosti Mestne občine Maribor

Metelkova ulica 63, 2000 Maribor

02-2201-885

polona.erker@maribor.si

www.maribor.si

Za samo jedan dan 50.000 ljudi je potpisalo da želi sprovođenje programa “Čiste ruke” nakon smene režima – čišćenje svih državnih kadrova, a naročito iz pravosuđa i policije, čije su ruke uprljane korupcijom i tuđom krvlju. Ovo je poruka da će naredni režim morati da očisti korumpirani sistem, a ne da postane deo tog sistema.

 

Zato nam treba da uključimo što više ljudi koji će potpisati i stati iza ovog programa.

Zamisli taj momenat kada budemo znali da smo oslobodili institucije Republike Srbije koje su postale servis građana. Zamisli momenat kada budemo zajedno stvarali sistem na koji dolaze stručni ljudi koji žele da služe Srbiji i svim njenim građanima.

 

To znači da se oni koji su bili nosioci korupcije, bogatili se na račun građana i kršili ustavna i ljudska prava građana – čiste iz sistema po jasnim kriterijuma.

 

Momenat kada oni koji su kršili zakon, bivši direktori, ministri, premijeri, predsednik države, tužioci, sudije – krivično odgovoraju pred nezavisnim pravosuđem. Oduzima se sva imovina njima i članovima njihove porodice za koju ne mogu da dokažu zakonito poreklo.

 

To znači sistem u kome ne mogu da prelete i više nisu deo sistema DJ. Vučićević, Jovanov, Šutanovac, Željko Mitrović, Nebojša Krstić, Dejan Bulatović i svi njima slični. To znači Srbija u kojoj su idoli i heroji zvanično oni koji poštuju zakon i sprovode ga – ljudi poput policajaca Dušana Mitića i Slobodana Milenkovića koji su otkrili Jovanjicu i koje sistem progoni.   

 

Srbija je zasnovana na suverenosti koja pripada narodu i svim njenim građanima. Političari su ti koji moraju da upravljaju u javnom interesu. Da bi dobili čast i odgovornost da upravljaju državom oni su ti koji prate šta narod govori, misli i oseća.

 

Kada smo 2020. počeli da se bavimo zaštitom Srbije od Rio Tinta, mali broj političkih stanaka se izjašnjavao o tome. Danas sve stranke i pokreti koje žele promenu govore – “Neće kopati”, jer je to narod rekao na ulici. To smo uspeli jer smo širili argumente koje su izneli stručnjaci sadržane u peticiji koju je potpisalo 300.000 ljudi, a onda smo radlili na terenu i sa meštanima organizovali blokade kojima je projekat zaustavljen.

 

Zato nam je bitno da ljude upoznamo sa Programom “Čiste ruke” koji sadrži konkretna rešenja i uporedne primere (Italija, Rumunija, Singapur) koji pokazuju da je ovakva promena moguća (nalazi se na linku peticije), kao i da potpisom postanu deo mreže koja šalje poruku da nema promene bez čišćenja sistema.

 

Želimo viziju Srbije očišćenog sistema kako bismo sutradan stvorili državu u kojoj ćemo imati pravedno sudstvo, slobodne medije i izbore, odgovorne institcuije i društvo koje raste i razvija se i iz koga ne odlaze mladi nego se vraćaju. Ko je poštovao zakon nema čega da se plaši,  ko je kršio zakon nema čemu da se nada.    

 

Kliknite na link, potpišite peticiju i podelite je:

 

https://peticije.kreni-promeni.org/petitions/ciste-ruke-program-za-ciscenje-sistema-po-smeni-vlasti

 

Savo Manojlović i Tim Kreni-Promeni

 

P.S. Ovaj program plod su naučnog i stručnog rada na pitanjima borbe protiv korupcije kao saradnik naučnog instituta, mojih najdubljih uverenja, ali i rada sa timom ljudi predvođenih Slobodanom Tomićem, profesorom na Univerzitetu u Jorku (Britanija) koji vodi Savet za borbu protiv korupcije Kreni-Promeni i koji je sarađivao sa brojnim strčnjacima u zemlji i inostranstvu na pitanjima borbe protiv korupcije.