V Inštitutu 8. marec in Delavski svetovalnici podpiramo ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja in podpiramo idejo o tem, da na naših ramenih ne služijo zavarovalniški dobičkarji – vendar ne na račun krčenja zdravstvenih pravic ter javno dostopnih in brezplačnih storitev.
V Inštitutu 8. marec in Delavski svetovalnici smo pozorno prebrali predlog sprememb Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju in ga primerjali s prejšnjim. Ugotovili smo pomembne razlike v 23. členu.
23. člen opredeljuje pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Trenutno so pravice opredeljene precej natančno, tudi reproduktivne pravice, kjer je zapisano, da je iz obveznega zdravstvenega zavarovanja v celoti ali delno krito:
- “zdravstveno varstvo žensk v zvezi s svetovanjem pri načrtovanju družine, kontracepcijo, nosečnostjo in porodom,”
- “storitve v zvezi z zagotavljanjem in zdravljenjem zmanjšane plodnosti in umetno oploditvijo, sterilizacijo in umetno prekinitvijo nosečnosti;”
Obe navedeni alineji sta izpuščeni v novem predlogu zakona. Nekatere od navedenih reproduktivnih pravic, natančneje pravica do umetne prekinitve nosečnosti, pa tudi z veliko interpretacije verjetno ni možno vključiti v nove (pre)splošno zapisane pravice.
Posledično nas zanima:
- Ali je izbris v zapisanem členu naključen?
- Ali zapis pomeni, da bodo od zdaj naprej storitve splava in podpora med nosečnostjo plačljive?
- Ali nov splošni zapis 23. člena odpira vrata za postopno krčenje košarice storitev, ki jih krije obvezno zdravstveno zavarovanje?
- Zakaj ni člen v celoti naveden z eksplicitno navedbo vseh pravic?
V Delavski svetovalnici in Inštitutu 8. marec ostro nasprotujemo krčenju pravic, ki jih zagotavlja javno zdravstvo in njegovi privatizaciji. Ne želimo si živeti v državi, v kateri lahko do vseh potrebnih zdravstvenih storitev dostopajo samo tisti, ki si jih lahko plačajo. Ne želimo si živeti v državi, v kateri so osnovne zdravstvene storitve privilegij. Ne želimo si živeti v državi, kjer se bodo ljudje o rojstvu otrok odločali na podlagi svojega ekonomskega statusa.
Zakon, ki ukinja dopolnilno zdravstveno zavarovanje, mora jasno zagotoviti, da se naše pravice na ta račun ne bodo krčile, ne ob njegovem sprejetju, niti kadarkoli kasneje. To naj tudi zagotovi zakonodajni postopek. Hkrati naj se v tem postopku zagotovi solidarnost; in sicer na način da se bo prispevek plačeval različno glede na dohodke, ne pa enako.
Smo na vezi.
Inštitut 8. marec
