Včeraj smo na Inštitutu zagnali akcijo, zaradi katere ministrstvo za pravosodje
napoveduje spremembo kazenskega zakonika. Kako je do tega prišlo?

V torek smo v Delu opazili članek z naslovom “Jezikovna dvojina je spolna napadalca rešila zapora”.

Nihče najbrž ne bi pomislil, da bi lahko jezikovna dvojina igrala veliko vlogo pri pregonu
storilcev enih najbolj zavržnih kaznivih dejanj – spolnega nasilja in posilstva.
Pa vendar je bilo temu tako. Ker zakonodajalec ni bil previden in te posebnosti ni upošteval
pri pripravi kazenskega zakonika (KZ-1), sta bila moška,
ki sta leta 2017 v avtokampu Lucija spolno napadla dekle,
namesto na zaporno obsojena na pogojno kazen.

“Gre za spolno nasilje, do katerega moramo imeti kot družba ničelno toleranco.
Pokazalo se je, da črka zakona ne poskrbi za zaščito žrtev,” je poudarila Nika.

Vlado in druge pristojne smo pozvali, naj del kazenskega zakonika spremeni.

Po naši tiskovni konferenci smo v novici na spletni strani 24ur prebrali,
da ministrstvo za pravosodje sodbo obžaluje.
Predlog novele kazenskega zakonika, ki je v parlamentarni proceduri, bodo spremenili.

“Na ministrstvu za pravosodje obžalujemo, da je prišlo do takšne sodbe, saj se zavedamo,
da to lahko povzroči dodatno stisko žrtvi in oslabi zaupanje v pravosodni sistem.
Ključno je, da pravni sistem zagotavlja zaščito žrtev in dosledno ustrezno
sankcionira kazniva dejanja spolnega nasilja,” so zapisali za STA.

Veseli smo, da nam kdaj prisluhnejo.

Fajtamo dalje.
Vaš i8m

V teh dneh se pogosto spominjamo naše velike vzornice in soborke Anite Ogulin, ki bi ta teden praznovala 73. rojstni dan.

Vedno je opozarjala na zaščito najšibkejših v naši družbi.
S programom Botrstvo je mnogim družinam pomagala do dostojnega življenja.

Anita je govorila o nevidni revščini, ki je vsako leto večja.
O zaposlenih starših, ki finančno ne zmorejo priti skozi mesec.
O tem, da je revščina v šolskih prostorih še kako prisotna.

Skupaj smo se borili za brezplačna šolska kosila.
Bila je pomembna zaveznica – nasmejana in odprtega srca.
Spomnimo se, kako je takrat rekla:
“Naša družba je močna toliko, kolikor je močan njen najšibkejši člen.
Trenutno je najšibkejših členov preveč. Naj to ne bodo otroci.”

Spomnimo se njenih neposrednih in iskrenih opozoril,
da usmerjanje ljudi na humanitarne organizacije ne more biti rešitev za družine v stiskah.
Da potrebujemo državo, ki bo »fajtala« za najšibkejše.

Spomin na Anito je tudi opomin, da se ne ustavimo v boju za socialno državo,
da ob porastu razlik med bogatimi in revnimi še naprej stremimo k pravičnejši in prijaznejši družbi, da skupaj zmoremo vse.

Vaš I8M