Tragična nasilna smrt Aleša Šutarja, ki se je zgodila v Novem mestu, je pretresla celotno slovensko družbo, vključno z romsko skupnostjo. Globoko nas je prizadela smrt očeta, sina, moža, in prizadelo nas je nasilje, ki nima opravičila. V Amnesty International Slovenije svojcem umrlega izrekamo iskreno sožalje.

Tragedija je okrepila v celoti utemeljene zahteve, da se dosledno preišče in kaznuje vsa kazniva dejanja ter da se zagotovi varnost vseh. Obsojamo vsakršno nasilje in pozivamo, da se vsa dejanja nasilja in kazniva dejanja nasploh preiščejo in kaznujejo, ne glede na etnično pripadnost storilca. Hkrati opozarjamo, da je nesprejemljivo tudi pripisovanje odgovornosti celotni romski skupnosti in s tem napajanje nestrpnosti do družin in posameznikov, ki živijo mirno in si prizadevajo vključiti se v širšo družbo.

Kajti, med 12.000 Romi_njami, ki živijo v Sloveniji, niso vsi kriminalci niti ni večina kriminalcev. Večina Romov_inj, ki živijo pošteno življenje, si zasluži, da je prepoznana in slišana. Posploševanje in stereotipiziranje meče slabo luč na celotno romsko populacijo, krepi predsodke in pri nekaterih vzbuja sovražnost.

Ozračje predsodkov in sovražnosti šibi možnosti za sodelovanje in družbeno vključenost vseh, za uspešno šolanje in zaposlitev; ozračje predsodkov in sovražnosti vedno prinaša tveganje za več nasilja in na ta način spodkopava prav to, česar si danes vsi želimo – večji občutek varnosti in večjo dejansko varnost vseh prebivalk in prebivalcev Slovenije.

Posploševanje krivde za posamična kazniva dejanja ni edino, kar skrbi.

Označevati mladoletne nosečnosti za finančni model je brezčutno in neresnično. Tudi na nas so se že obrnili obupani starši, ki so iskali pomoč ob primeru tako imenovane mladoletne poroke, ki so posledice družbene izključenosti in neenakosti. Tudi ti starši si zaslužijo, da so prepoznani. Posploševanje vodi zgolj v več napetosti.

Ni res, da vsi Romi_nje nočejo delati; na voljo jim je isti socialni sistem kot vsem ostalim državljanom. Vemo za izkušnje Romov in Rominj, ki jih noče nihče zaposliti, ko iz priimka ali naslova bivanja razberejo, da so Romi. Romi in Rominje, s katerimi sodelujemo, mnogi trdo in pošteno delajo, da zaslužijo za preživetje. Tudi oni želijo biti prepoznani in slišani.

Ni res, da romski starši ne želijo izobrazbe za svoje otroke. A otroci, ki ob vstopu v šolo ne znajo slovensko, ker so bili v njihovih naseljih izključeni od vrstnikov in drugega družbenega življenja, težje sledijo izobraževalnemu procesu. Zaostanki ostajajo še posebej, kjer prihajajo iz slabih bivanjskih razmer brez vode in elektrike. Danes morajo nekatere družine še vedno nositi vodo za pralne stroje v vedrih iz potokov ali pokopališč, pralne stroje pa nato priklopijo na agregate. Nekateri pralnega stroja nimajo. In še vedno v številnih družinah otroci domačo nalogo delajo ob sveči ali bateriji, ali pa starši plačujejo 50 evrov, da sije ena žarnica, ki jo napaja “elektrika na črno”. Razlogi za to stanje so v občinskih in državnih oblasteh, ki gledajo stran in se pretvarjajo, da je varneje, če nelegalna hiša ali prikolica nima legalne elektrike. A vendar mnogi starši vztrajajo in si prizadevajo poslati otroke v šolo z narejenimi nalogami in opranimi oblačili. Tudi te družine si zaslužijo, da so prepoznane.

Posploševanje vodi zgolj v več napetosti.    

Resnično je čas, da se v urejanje položaja Romov_inj vključi država. Ni prav, da je varnost kogarkoli odvisna od tega, v kateri občini nekdo živi. In ni prav, da je dostop do osnovnih dobrin, kot je pitna voda, odvisen od tega, v kateri občini nekdo živi. Ni prav, da je življenjska doba Rominj in Romov 22 let nižja od ostalega prebivalstva. Številne občine, ki so z Romi ravnale kot z ostalimi soobčani in že desetletja nazaj poskrbele za vodo in elektriko in vključenost v vrtce, so dober zgled. Kjer te pripravljenosti ni, mora tudi za osnovne dobrine, potrebne za preživetje, ukrepati država.

Samo represija ne bo odpravila vzrokov za nasilje in izključenost, ki porajajo napetosti. Delujočo državo, ki ukrepa, potrebujemo tudi pri enakopravnosti v zagotavljanju človekovih pravic za vse.

Tudi novo poročilo komisije Sveta Evrope proti rasizmu in nestrpnosti opozarja, da Slovenija še vedno ne zagotavlja osnovnih življenjskih pogojev za romske skupnosti – dostopa do vode, elektrike, kanalizacije in enakih možnosti v izobraževanju, zaposlovanju ter zdravstvenem varstvu.

Posledično v jugovzhodni Sloveniji

•             le 12,3 % romskih otrok konča osnovno šolo,

•             romski otroci do petega leta umirajo 7-krat pogosteje kot ostali,

•             Romi v povprečju živijo 20–29 manj.