Festival Lent 2023 in njegovi vrhunci

Pred dnevi se je začel Festival Lent 2023 že tradicionalen celih 31 let odkar poteka tale
priljubljen Festival Lent, ki je vsako leto postavljal neverjetne rekorde tako po obiskih ljudi
kot po dogodkih, ki se vsako leto zgodijo na posameznih odrih po mestu…

Organizatorji so
tudi poskrbeli, da imajo svoj festival tudi najmlajši obiskovalci zato poteka Art camp kjer se v
mestnem parku dogaja na polno, tudi otroški Folkart se bo odvijal in veliko drugih dogodkov .

Pred dnevi pa so v Mariboru odprli mednarodni folklorni festival Folkart že 35 let, kateri
poteka v sklopu Festivala Lent in na otvoritvi so zraven gostiteljev Folklorne skupine KUD
Študent so sodelovali in tudi v soboto bodo lahko obiskovalci tega dogodka spoznali
Folklorne skupine iz Slovenija kot sem dejal KUD Študenta, sledijo plesalci in plesalke iz
Češke Srbije, Kitajske, Indonezije itd…

Zraven pa so vrhunci Festivala Lent kot bomo jutri
30.6.2023 na velikem odru na Trgu Leona Štuklja spoznali Rock opero Queen Symphony in
druge velike glasbene zvezde kot je Vlado Kerslin s prijatelji itd…

Potekali so tudi ulična
gledališča in ulični spektakli, več pa lahko preberete na povezavi WWW.festival-lent.si

Tekst in Foto Vojko M

 

 

 

 

 

 

 

/by

NE TIH! GLASEN DEŽEVEN DAN!

Torek, ki nam je resda odnesel povorko. In prestavil Orakelj. Ampak je bil torek, ki je pokazal, v kakšni formi sta tako Tomaž Domicelj in Janez Bončina – Benč. Ni starca brez udarca! In vsa ta vztrajnost za otvoritev Folkarta? In potem je tu še on. Tadej. Tošev Tadej. In lavor kisa. Po kurji – riti.

Ja, ja, ja. Vemo, vemo. Dež je = Lent je. Dobra stara enačba se je nekako vrnila. Kot da smo se po treh sušnih izvedbah nastavili nazaj na osnovne, tovarniške nastavitve. Lilo je, čez dan prav grdo. Da smo morali, žal, odpovedati pisano povorko za 35. Folkart. Ampak na Glavnem odru pa se nismo dali. Niti malo. Ni šans. Lent je vztrajnost. Drugače ne bi dočakali enaintridesete izvedbe. In takega krohota. Mi, ki, tako kot Toš, vnaprej javimo, kdaj bomo z dopusta. In kdaj bomo spet imeli cajt. In za Lent ga, hvala, imamo. Bil je mrk, mrakoten torek, ampak niti najmanj turoben. Ker, prosto po Benču, ta noč je moja.

Dobra stara šola. Z dvojnim vratom.

Pred točno tednom dni je imel veliki koncert. Najbrž največjega. Gala, posebno, jubilejno zagotovo. Njemu v čast je bila posvečena tradicionalna Poletna noč. Kongresni trg, številni gostje, orkester, retrospektiva. Ja, Tomaž Domicelj je dočakal neke vrste glasbeno kronanje. Za 75 let obstoja in 57 let kariere.

In potem je, teden dni kasneje, prišel k nam. Triindvajsetič. Prvič je bil tukaj že leta 1994. Na drugem festivalu. Nazadnje sta predlani s Primožem Grašičem zabavala na Jurčkovem odru pri Vodnem stolpu. Domicelj je okrog tako dolgo, da je eden redkih, ki se lahko pohvali z dejstvom, da je nastopil na Jurčkovem odru, še preden se je ta sploh tako imenoval!

In prišel je take volje, kakršnega smo do zdaj že ne le dodobra, ampak ponarodelo vajeni. Na deževni torek, ko ni lahko spraviti ljudi ven, kaj šele jih tam obdržati, je on – pritisnil na gas. On, kitara, vokal. In to je vse. Stara šola. Naj bo še tako stara in prepoznana in prepeta. Pa to ja še vedno prekleto dobro dela. Domicelj še vedno prekleto dobro ve, v čem je legendarno dober. Ni najboljši pevec, ni najboljši kitarist, je pa vse, kar je izkusil kot mladenič zlasti v tujini, vpil in nato iztisnil do zadnje domorodne kaplje. Igra, kaj hočete. In tudi na kitaro z dvojnim vratom, jasno. In potem so tukaj njegovi nagovori. Nikdar postarani!

Še za pogrebe kličejo!

»Kolegi me vabijo, da pridem igrat na kak rojstni dan, so pa kolegi, ki me vabijo, če bi prišel pet celo na kak pogreb,« je bil eden takih. »Na kak pogreb stare mame, pa se mi zdi, da ali niso do konca poslušali komada ali pa so ga in so kar malo žleht.« Slide kitara na pogrebu? Uh, kar črn ali pa žleht štos. Potem pa so tu pesmi, za katere sam ve, kakšen odziv lahko imajo. »Je en moj komad, ob katerem ljudje nežno popizdijo. Če pa spontano popizdijo, ga bom pa potem zaigral še enkrat!« Ni bil Srečen dan, ponarodeli optimizem, temveč je bila kmalu Jamajka. Pozna se, kako uigran je in v kakšni formi. Sploh, ko je ob sebi imel Sašo Olenjuka in so komadi dobili še bolj prepoznavne odtenke, za pesem Špricer Blues pa je povedal, bojda, da ga je napisal v – Lovrencu.

Po svoje je bilo tako vreme prav nalašč kot uročeno za te kalibre. Neprebojne karakterje. Staro šolo, stare face, ki pa nikdar ne popuščajo. Po Domicelju je na oder, ko se Jurčkov nekako kar spontano prelevi v Večerovega, stopil – Janez Bončina Benč. Črna kapa, nekako zavita, obrnjena nazaj. Ta tip se ni postaral nti za kitico. Ni šans. In potem četverica ob njem. Ne vemo sicer zares, ampak najbrž ga ni izvajalca, ki bi tolikokrat predstavil svojo skupino. Primož Grašič (kitara), Nejc Škofič (klaviature), Jan Gregorka (bas) in Žiga Kožar (bobni). Imena, ki smo jih slišali vsaj ducatkrat. In to z razlogom. Kako so pa predli, migali, zibali, tresli. Morda najbolj razgibani koncert doslej na Jurčkovem – Večerovem odru na deževni dan. Benč bo na Lentu svojega odrskega partnerja tega večera večno prekašal, ker je nastopil na prvem Lentu, 3. julija 1993 na odru pri Brut baru. In zdaj je prišel še devetnajstič zatem, prvič po štirih letih.

Na kolena!

Forma je tako zavidljiva, da so vsi spremljevalni glasbeniki rinili čim dlje, čim bolj močno, več, več, več. Seveda bi nas lahko bilo več, ampak kdor je ostal, ni želel domov. Ne, ko so tako kazali, kaj vse je dal Benč skozi. Srce, September in solo kariera.

Tako je občudoval svoje glasbenike, da se je zabrisal na kolena. Ne piše zaman v njegovem opisu, da združuje starejše in mlade glasbenike. Ko je tako nizal komade Ob šanku, Maja z Biseri in ob finišu še Ta noč je moja, je nizal in zibal zgodovino, ki se zdaj zdi skoraj vseprisotna in še bolj samoumevna. Pa ni. In ne bo. Ko v živo izveš, da je Domicelj napisal komad, ki je bil na B strani hita Gvendolina.

82!

Pa nam je odneslo. No, odplaknilo. Našo povorko. Bemomast! Pa tako smo se je veselili! Ampak karakter Festivala Lent se ne da kar tako. Nismo enaintridesetič tu kar tako. Ker ste tukaj vi. Tudi na take večere, ko ne veš, kdaj se bo spet monsunsko izlilo. Pa ste prišli. In lahko slišali, zakaj smo tukaj. Ker tako smo nastali. Iz Folkarta. Mi smo iz leta 1993. Oni pa nas prekašajo še za štiri izvedbe!

Ko smo uvodoma, tik pred začetkom otvoritve letošnjega Folkarta, zaslišali, da se je doslej zvrstilo že 82 držav? Uh. Republika Tuva, Kabardino-Balkarija, Burjatija, Baškortostan … le kdo bi vedel za vse te države? Pa Havaji, Filipini, Otočje Guam, Fiji, Swaziland, celotna Evropa od Grčije do Finske, Burundi, Kitajska in Kuba, od Argentine do Urugvaja, Mehike in Brazilije ter Peruja. Kostarika, Panama in Kolumbija, derviši iz Turčije in divji bojevniki iz Osetije. Pa Laponci iz arktičnega kroga in plesalci z vročih Cookovih otokov. Da o Maorih z Nove Zelandije sploh ne govorimo.

»Mi smo pripravljeni, da zatresemo z dobro voljo in ljubeznijo! Pa vi?« je bila popotnica. Najprej so dobrodošlico nastavili člani Akademske folklorne skupine Študent iz – Maribora. Potem pa kitajska tankočutna predstava z dežniki in tako naprej. V čast nedavno preminulega Bruna Ravnikarja, ki ga, kot smo slišali, skupnost ni in ne bo pozabila. Letos tako, da se mu bodo poklonile skupine iz Bolgarije, Burundija, Češke, Indonezije, Kitajske in Srbije. In ne pozabite, Folkart gre rad gori, doli, naokoli. In spet bo tradicionalno sklenil festival. Tam, kjer se je ponavadi sklenil. Na Glavnem odru!

Rit od kure

Ko tako lentovsko »driblaš« med prizorišči, se včasih ustrašiš. Da boš nekam prišel prepozno. Da boš zamudil vrhunec. Da boš slišal le še sklepni aplavz in videl priklon. Ampak ne, ko gre za Tadeja Toša. Kakšna forma! Ste vedeli, da je Toš prvič nastopil kot del predstave leta 1999 na odru Minoriti? No, na čisto drugačnih Minoritih? V predstavi Zadet kabaretJureta Ivanušiča.Skozi leta je nastopil na odru Rotovž, pa v Naskovem dvorcu, pa pri Zlatem levu, pa v Sodnem stolpu. In pred desetimi leti s prebojnim nastopom na Glavnem odru. Ja, leta 2013. In z lanskim premorom nato skoraj vsako leto.

Pa mu še kar ne zmanjka »štofa«. In ne spomnimo se, kdaj nazadnje ne bi bil njegov nastop ovenčan z napisom – razprodano. Toš je tak magnet, taka letvica, da so še Autsajderji za minulo soboto nagovarjali, da »ne bo spet Toš edini razprodan«. Pa je bil. In kako ne bi bil. Če pa, ko njegov nastop po eni uri postane tako oprijemljivo norčav.

Zgodba o tem, kako je vedno kosilo za vikend ob 12. uri, ker je ob 13. uri že »treba s palcami vun it v breg!« Pa je juha vrela ko pes. In potem, ko se opečeš z juho, začne žena delit kuro. »In tebi, ki si čisto na koncu, reče: ti boš pa rit od kure, ne? Kar rit pojej! Dokler nisi mel žene, nisi niti vedo, da imaš rad rit od kure! Nikoli nisi šel v gostilno, pa reko, jaz bi pa rit od kure. Ampak zdaj? Stran pa ne bomo metali. A v mene pa lahko?«

Liter pa pol kisa!

Krohot se je razlegel po Minoritih – Oder Nove KBM (mimogrede, Autsajder John je držal napoved iz tiskovke in bil v prvi vrsti). In kaj sledi še za konec nedeljskega kosila? Nekaj, kar najbrž res poznamo samo mi. »Pol pa, da bo mera polna, dobiš za konec še oni lavor od solate. Na, to maš, pa popij. Liter pa pol kisa. Mi smo ja edini, ko mislimo, da je solata lotosov cvet! Včasih je vse to pes pojedo, samo zaj še pesi niso, kaj so včasih bli. Zdaj so transpesi! Vete, ko sn jaz bil mali, pes ni mel bunde, pa vete, kake so ble takrat zime. Ampak vse to narediš. Zakaj? Samo zato, da bo, kaj?« In je publika sinhrono zakričala: mir!

Ja, mir. Ta mir, ki je na Lentu tako nemirno kreativen, šegav, dinamičen. Tudi na tak dan. Deževen dan. Ampak niti najmanj tih deževen dan. Kdor je bil, takega večera ne bo pozabil, o ne.

Sredini »zicerji«

• Skoraj za abrahama nastopov se je že nabralo. Lanski na isti lokaciji in istem odru – Trg Leona Štuklja in Glavni oder – je bil več kot le nostalgija. Ker to je Vlado Kreslin. Naš »dom«. Za Male bogove in Beltinško bando. Danes ob 21.30!

• Manu Katche!Direkt iz koncertiranja s Petrom Gabrielom! Skupaj s skupino The Scope bo odprl serijo klasik JazzLenta. 22.00!

• Ni vrag, da nam danes ne bi uspelo. Vreme gor ali dol, Konj mora stati in obstati. Enourni ulični spektakel na zadnji dan Ane Desetnice. Trg svobode. 22.00! No, ne čisto zadnji, ker Orakelj, ki bi moral biti včeraj, bo v soboto!

 

Ne še it’, samo še to. Samo, da spomnimo vse tiste, ki ste se pravočasno spomnili: Severa Gjurin z zasedbo – Sodni stolp, 20.30, razprodano.

 

Piše. Jaša Lorenčič

 

/by

PRIPOMBA! JA? PREKRATKO! ŠE BI, ŠE!

Dvakrat je šla skozi. Sve ove godine. In Vid je ugotovil, da je Madonno zmotil nariban korenček. Na WC-školjki. Bolje tako – kot da postanemo kosti. Od medveda. Zato pa so letele naše zgodbe v zrak. Z diaboli. Kdaj? Na že zdaj legendarni ponedeljek.

Saj smo vajeni. Da nas kdaj na kak dan res presenetite. Ampak to? Je to res bil … Ponedeljek? Saj smo se tudi to že kdaj vprašali, ampak smo se spet. Ker … Kako? Zakaj? Od kod? Bil je ponedeljek, ki nas je pobožal in spomnil. Na vse, kar ta festival lahko je. In lahko je v bistvu karkoli. In vse. Z Indexi in prijatelji. Z Bando. Z Gushijem. Z Bakalino Veliko. Z – vami!

Še drugič so jo morali zaigrati. Seveda. Pa kako je ne bi? Trg Leona Štuklja, Glavni oder, kakih tisoč petsto duš. In je šla skozi. Še v drugo. Še za finale. Še za hvala lepa in hvala še enkrat. Sve ove godine. Vsa ta naša in vaša leta. Indexom in prijateljem na čast, Festivalu Lent v veselje. In takemu ponedeljku v slavo. Ko nismo mogli verjeti, koliko se vas je nabralo. Vsepovsod.

Ukročena divjad!

Če smo res čisto iskreni, smo Janija Kutina razumeli bolj malo. Saj ne, da se ne bi potrudili. O, smo se. Ker Bakalina Velika? Saj to ni band, to ni glasba. To je gozdnatost, koreninskost, bivanjskost, čarobnost. Nekaj kakor zamaknjenost. Nekje med tu in tam. In vsak komad je zgodba. Kutin si je vzel čas in v ortodialektu nizal, kje, kako, kdaj, zakaj so nastali komadi. In vse te zgodbe so povedane z dobrim razlogom. Ker vidiš, prav vidiš, kako se je Bakalina Velika, ta šestčlanska zvitorepa, ukročena divjad, vrgla v komade in jih poosebila. Kot da bi, za božjo voljo, gledal kak film Larsa von Trierja.

Pesmi Nowa viera, Zima, Zviezdna srebruo so bili celi pejsaži, pokrajine vraž in šeg, minute se v takem oziru ne seštevajo, temveč skozi nabor inštrumentov (lutnja, tampura brač, krilni rog) preoblikujejo v človeku nerazumljeno dimenzijo. Iz sveta, tam daleč po severozahodni diagonali, od koder pride svarilo tipa: »Živite danes in zdaj in pa z veliko mero hvaležnosti; ne pa jutri, ko bomo samo še kosti; kot tiste od medveda.« Dol, k nam, na Glavni trg so iz 1.500 metrov prinesli pesem Zima. Koncert, kjer je Kutin po kakem komadu kar sam dolil štamperle žganja. In nagnil. Sunkovito. Trpko. Razkavo. In takšen je bil ta koncert. Zamaknjen v druge realnosti. Da res ne bomo kot kosti. Od medveda. Ne, ne, nismo še tam.

Madonna in nariban korenček!

»Ti recimo zgledaš kot človek, ki je hoto bit’ na odru!« Ja, tako pa je, ko Banda ferdamana v originalni postavi novači kandidate iz občestva. Ohoho! Družinski impro piknik, v katerem je tak kaos, da se zdi, kakor da je več paralelnih realnosti. Vse pa za crknit smešne. Banda ferdamana je dobra tudi v tem, da lahko svoje klasične impro izzive izstreli vsakič na novo. Še bolj zagamano, še bolj noro, še bolj neverjetno.

Vetrinjski dvor je, ker je to pač StandUpLent, tako zelo priročen za klasični impro izziv Zločin(ec). Čisto možno, da smo usekali mimo s poimenovanjem, ne pa tudi z izzivom, ko gre en od članov skupine nekam, kjer ne sliši, kaj se dogaja na odru. In dogaja se, uh! Domišljija. Madonna. Zločin. Naribano korenje na WC-školjki. ja, naribano korenje na WC-školjki, to je bil zločin, ki je razhudil kraljico popa. Tako je zgodbo sestavilo občestvo in dobri stari Vid Šumak je v približno manj kot desetih minutah – ugotovil vse! Kako? Zakaj? Ne vemo. To je ta čar lentovskih ponedeljkov.

Simon je nabral vse naše zgodbe

Ana tu, Ana tam? Ana! Ja, tu in tam! Ja, Ana Desetnica se od nedelje sprehaja, muza, žonglira, igra, potuje in snuje gor in dol po Festivalu Lent. Do srede bo vrtala v naše duše, prižigala ogenj, metala diabole v zrak! Tam od zgodnjega popoldneva pa do desete ure zvečer, ko se zgodi – magija! Gushi je bil tokratni argentinski premik v nadrealno. Gushi prihaja iz kitajščine in pomeni – zgodbe.

In to smo poslušali. Tam, na vročem Trgu svobode ob 22.00 uri zvečer. Odrasli so domala vsi posedli. En za drugim. In vpijali misli, da brez zgodb pač ni življenja. In smo morali z rokami metati iz sebe proti diabolu naše zgodbe. Kakor da ta vrteči se predmet poleti samo z našimi zgodbami. Za odganjanje zlih duhov so tudi nastali. »Pojte iz svojih duš!« se je kar stopnjevalo. Vse do trenutka, ko je iz publike bil izbran mali Simon.

»Čuj, kaj misliš, da ga je hipnotiziro?« se je zaslišalo kmalu potem, ko je Simon zamaknjeno hodil med odraslimi in nekaj kakor zajemal njihove zgodbe. Samo otrok je lahko stik z otroštvom, vse to smo slišali in celotna predstava je delovala tako, da si bil skoraj hipnotiziran še sam. Zaradi govora? Morda diabolov? Glasbe, ki je preskakovala od Na lepi modri Donavi do Smoke on the Water? Odgovor je odletel v zrak. In priletel nazaj na vrvico kot vprašanje. V krog enigmatičnosti. In odgovor na vprašanje: zakaj bi pripovedoval zgodbe z besedami, če jih znaš povedati z diaboli? Je skrit nekje proti arkadam mitskega gradu na trgu, ki je bil tokrat res pojem nove svobode.

Ti ljudje so res znali pisati komade

Pričakovali smo, ne toliko vedeli, ker vedeti nismo mogli, smo pa pričakovali. Da bo večer, ki bo presegel nostalgijo. Da bo staro več kot le srečalo novo. Da bodo spomini postajali novi spomini. Nismo pa mogli vedeti. Da bo tako. Da bomo dvakrat slišali Sve ove godine. Da bo Žute dunje, to žalost od žalosti, ki te sili na jok, kozarce v steno, pesem v grob, zapel Zoran Predin. Da bo Halid Bešlić, ja, Halid Bešlić, legenda legend, ki bo letos dočakal sedemdeset, prišel gor na oder, požel epske ovacije, se nato ovil v gromki sevdah in pokazal, od kod in zakaj Indexi. Da bo Dado Topić, 73 let jih ima, pognal koncert. Da bo Vlado Kalember povedal še boljši štos od Predina: »Jaz sem Vlado Kalember in sem pevec vaše mladosti, danes pa pojem pesmi moje mladosti.« Nismo mogli vedeti, niti blizu, kako perfektno uigran bo celotni band, ki ne le neguje, temveč zaganja, resetira dediščino Indexov, tega prabanda, po katerem je Sarajevo lahko (p)ostalo, kar je. Inštitucija pop šole. Če kje, so tam in ti ljudje vedeli, kako se napiše res dober komad.

Skoraj takoj je nekje oživel Davorin Popović. Dvaindvajset let je že, kar je odšel, nikdar pa nas zares zapustil. Ne more. Premočno je to. Ni in najbrž ne bo prav veliko izvajalcev iz tistih časov in tega območja, ki bodo v prvoligaških kasnejših sopotnikih našli toliko vneme. Da bodo taka imena prišla in zapela komad, mogoče dva. In čao. Nikdar tudi ni bilo bolj primernega imena. Indexi in prijatelji. Od uvodne Plime z izjemno prodornim vokalistom Nerminom Puškarjem in kasnejšega nagovora Zorana Predina, ki je bil povezovalec programa z dovolj treme, da je govoril še počasneje kot običajno ali, z njegovimi besedami, tako počasi, da če bi bil filmski igralec, bi lahko podnapise dodajali kar sproti.

Jutro bo spremenilo vse

Na Festivalu Lent smo čez leta gostili in negovali tradicijo regijskih izvajalcev, ki so pustili pečat. Tudi Bijelo dugme. Pa Parni valjak. Pa, jasno, Đorđeta Balaševića, ki je bil tako ali tako naš. Gostovanje Indexov in prijateljev pa je po svoje premislilo, predrugačilo, premestilo dojemanje glasbe »naše in vaše« mladosti. Fadil Redžić (bas), Boris Varajić (solo kitara), Peco Petej (bobni), Neno Jurin (klaviature) in Sinan Alimanović (klaviature) so nastavljali, predli, gnetli šestdesetletno podlago, na katero so pevci nato dodajali odtenke.

Niso se želeli neposredno približevati, kaj šele kosati z originalom. Ne, ni bila v tem poanta. Pač pa v druženju in doživljanju. Ker ti komadi? Jutro će promijeniti sve, ki še vedno zveni tako boleče, pa hkrati polno prihodnosti. Upanje, izžareto v Da sam ja netko. In vse te Popovićeve harmonije, ki bodo ostale. Bodo, brez dvoma. Zdaj so telefone vzeli ven eni, zdaj drugi. Vsak je nekaj našel zase. »Čuj, glej, kak mi grejo zaj dlake pokonci!« se je zaslišalo iz ozadja, ko je zadonela nezgrešljiva melodija za Bacila je sve niz rijeku. Vokalisti so si podajali mikrofon kot štafeto ponosa in sreče. Boris Novković, Branko Đurić-Đuro, Željka Katavić Pilj …

In spisek je bil še tako dolg, da ni čudno, kako se je z odra zaslišalo: »Velika čast nam je, da igramo te pesmi za te ljudi. Hvala!« Starejši so podoživeli, mladi pa spoznali dediščino banda, ki ima komade, ob katerih se skače (Sve ove godine), joče (Bacila je sve niz rijeku) in upa (Balada).

Po takem koncertu? Na tak ponedeljek? Je Festival Lent 2023 vse, kar je lahko. Po želji. Ker, saj zdaj veste, Jutro će promijeniti sve!

Torkovi »hiti«

• Tradicija vseh tradicij! Takšna tradicija, da presega še naš festival. 35. Folkart! Štart s povorko od Glavnega trga do Glavnega odra ob 20.00, nato velika otvoritev!

• Dve legendi na odru dveh imen. Prvi? Tomaž Domicelj! Drugi? Janez Bončina! O, to pa bo! Jurčkov – Večerov oder od 20.00 dalje.

• Opomnik, le in zgolj opomnik. Za tiste, ki ste pravočasno nabavili vstopnice za Tadeja Toša za Minoriti – Oder Nove KBM. Štart ob 21.00!

• Če odmislimo vremensko napoved … Ne, zakaj bi? Najbrž se bo kar kadilo, ko se bo ob 22.00 na Trgu svobode v sklopu Ane Desetnice zgodil – Orakelj!

 

Ne še it’, samo še to. Brez skrbi, vemo, kakšna napoved je za danes, vemo pa tudi, da vedno povemo, ko vse izvemo, kako in kaj. Spremljajte naše kanale glede vseh aktualnih informacij.

 

Piše. Jaša Lorenčič

 

/by

Festival Lent 2023, 27. 6. – SPREMEMBE

Zaradi vremenskih razmer je prišlo do nekaj sprememb v današnjem programu Festivala Lent:

  1. FOLKART

FESTIVAL ULIČNEGA GLEDALIŠČA ANA DESETNICA NA LENTU

ART KAMP IN ODER TRIGLAV V MESTNEM PARKU

VETRINJSKI DVOR – OTROŠKI PROGRAM

VETRINJSKI DVOR – STANDUPLENT

MINORITI – ODER NOVE KBM (Avditorij LGM)

 

/by

Gostovanji Bunkerjevih produkcij v Londonu in Innsbrucku

Gostovanji umetnic v Bunkerjevi produkciji

Ta teden gostujemo z dvema dogodkoma v Bunkerjevi produkciji!

V četrtek, 29. junija, v okviru mednarodnega Simpozija Art, Climate, Transition (ACT) v Toynbee Studios v Londonu, v Veliki Britaniji gostuje Tery Žeželj. Simpozij ACT nastaja pod okriljem organizacije Artsadmin in mednarodne mreže ACT – Art, Climate, Transition in skozi predavanja, avdio sprehode, predstave in diskusije predstavlja različne evropske umetnice in umetnike, ki v svojem delu naslavljajo teme ekologije, podnebnih sprememb in socialne tranzicije.
Tery Žeželj na Simpoziju skupaj s poljsko umetnico Mario Magdaleno Kozłowsko predstavlja performativni sprehod z naslovom Predolgo sem hodila in postala sem krajina.  Sprehod je nastal kot tretje poglavje dveletne raziskave Mnogovrstne pokrajine, ki jo Tery Žeželj skupaj s sodelavkami in sodelavci ustvarja v produkciji Bunkerja.
Več o simpoziju lahko preberete tukaj.

V soboto, 1. julija 2023, pa Neja Tomšič & Nonument Group z gledališkim esejem Krog gostujejo v Kunstraum Innsbruck, v Innsbrucku v Avstriji. Predstava Krog je nastala pod okriljem mreže Stronger Peripheries: A Southern Coalition, v koprodukciji zavoda Bunker in CCC Cultural Centre Cluj. V Kunstraum Innsbruck je vabljena kot del programa vsakoletne Poletne šole Kunstraum Innsbruck.
Več o predstavi Krog lahko preberete tukaj, več o Kunstraum Innsbruck pa na tej povezavi.

Produkcijo obeh dogodkov je sofinancirala Evropska unija,
program Ustvarjalna Evropa – Kultura.

 

 

Vabilo prostovoljcem na
26. FESTIVAL MLADI LEVI 2023

 

Festival Mladi levi ne more biti popoln brez prostovoljk_cev. Vsako leto nam pomagate pri organizaciji in izvedbi festivala, ki v Ljubljano pripelje aktualne mednarodne in domače gledališke, plesne ter večmedijske umetnice in umetnike. Letos ponovno računamo na vašo pomoč.

Letošnji Mladi levi se bodo odvili med 18. in 26. avgustom – devet dni vznemirljivih predstav, delavnic, mednarodnih srečanj, pogovorov in druženj.

Pomoč prostovoljk_cev bomo potrebovali pri zagotavljanju gladkega poteka predstav, performansov, pogovorov in drugih dogodkov, pri pomoči domačim in tujim umetnicam_kom in še mnogo drugega. Kot vedno pa si bomo vsi skupaj z umetnicami_ki odpočili in nabrali novih moči na tradicionalnem festivalskem pikniku prav sredi festivala.

Izkušnje niso potrebne in starost ni omejitev, edini pogoj je dobra volja!

Če bi se želeli pridružiti ekipi prostovoljcev nam, prosimo, pišite
do 8. avgusta 2023 na: klara.drnovsek.solina@bunker.si.

Veseli vas bomo 😊

Ekipa Mladih levov

/by

VSTALA JE PRIMORSKA, VSTAL JE LENT!

Vse nedelje so lepe, ampak lentovska je pa lepota posebne vrste. Triurna epopeja z Galom Gjurinom. Cmok za selitev ljubimcev v Maribor. In vstajenje vseh vstajenj. Z močnimi besedami iz ponosnih grl. S »Pinkoti« je vstala Primorska in vstal je Festival Lent!

 

Še dolgo kasneje so (se) spraševali. »Ma kako u Maribori znaste celo besedilo?« Tako je zaokrožilo po koncertu Tržaškega partizanskega pevskega zbora Pinko Tomažič. Ha! To so pa lentovske cake. Finte, po domače. Včasih pač skrivoma damo kaj tudi na zaslon. Za hrbet. In za oči. Za njih in nas. Eno samo besedilo. Ampak tisto vredno. Zelo vredno. Najbolj vredno. Ponosa dela dediščine. Diagonala nacionalne zavesti. Takšne in drugačne.

Ja. Vstala je Primorska. Vstal je Maribor. Vstal je Festival Lent. Na mirno, ampak krepko nedeljo. Ko si Festival Lent nekaj kakor spočije, ampak ne tako, da je doma. Ah, kje. Maha. Z rdečo bandero. O, ja. Z Bandierro Rosso!

Oop!

Nedelje so na Festivalu Lent že od nekdaj tako posebne. Sploh pa tam, v parku, na vrhu promenade, na Odru Triglav. Poletni jazz koncert Konservatorija za glasbo in balet Maribor je bil točno to, kar je pisalo, da je. Bil je zelo poletni in bil je zelo jazz. Toda prikradli so se tudi takšni originalno nejazzovski komadi, kot je Part-Time Lover, ki ga je izvirno spesnil seveda edinstven Stevie Wonder. In to dela Oder Triglav tako čaroben. Pusti si biti karkoli. Tudi če kdaj kak dvojni vokal zamudi kakšno ritmično dobo in ena od deklin zamudi z »oop«, se samo razleže smeh. Saj to je tudi namen!

Večkrat smo že rekli in napisali, da je lentanje tudi unikatna, talentirana in neponovljiva umetnost prilagajanja. O, ja. In tako se je zgodilo, da se je dogajanje na Glavnem odru po doooolgem času začelo že ob 19.30. Torej dve uri prej, kakor smo običajno vajeni. In bilo je – izjemno. Ravno prav. Tako prav, da resno razmišljamo, da bi takšne ure uporabili še kdaj. Za nedeljo pravzaprav idealno. Ni čudno, ko pa so bili vsi modri sedeži za »pinkote« razprodani. Nič zato, tudi ob ograjah se vas je na notranji strani zbralo več kot dovolj. Isto mislečih, isto čutečih. »Mi vsi vemo, kdo je okupator bil!« so gromko zadonele uvodne besede. In teh je bilo veliko, besed. In prav, da so bile. Služile so ne le kot uvod ali kot spremljava, temveč kot tehtnost in preudarnost. In nad vsem so bile – kontekst. »Okupator in okrutni fašisti in krvavi nacisti tu bili so le mehko blagi turisti,« se je slišalo o smradni zgodovini, »ves svet pa ve, partizani so osvobodili domovino!« In je zadonela. Himna. Hej, brigade. Naj se ve, kdo je na slovenskem gospodar.

2005. 2013. 2023.

Zahvalili so se pod dolgoletno zborovodkinjo Pijo Cah, ker so lahko že tretjič gostovali na Festivalu Lent (2005, 2013, 2023). »Letos obeležujemo 50 let neprekinjenega delovanja. Vztrajati polnih 50 let v okolju, ki ti ni vselej naklonjeno, ni lahko. Ostati brez svojega dolgoletnega sedeža, tako rekoč brez lastnega doma, prav tako ne. A mi se ne damo! Poslanstvo pogumno peljemo naprej, ker se zavedamo pomena ohranjanja vrednot NOB-ja, ohranjanja partizanske pesmi, utrjevanje slovenske narodne zavesti v zamejstvu in sodelovanja in sožitja z italijanskimi rojaki, ki so bili od samega začetka del našega zbora.«

Mir. Tovarištvo. Solidarnost. To je prinesel močen koncert »Pinkotov«. Sploh zdaj, ko tem vrednotam današnji čas žal ni naklonjen. Pinkoti svoje poslanstvo tudi posodabljajo. Celo rock’n’roll se nekje začuti in zasliši. Pa Blowin’ in the Wind. Pa Računajte na nas. Pa Naša vojska. Pa Bilećanka. »Zamislite si, koliko je vredno človeško življenje, zdaj pa pomnožite,« je zadonelo čez trg. Misli so postale lekcija, lekcije so postale zgodovina. In doneli so aplavzi. Krepki, trdni, ponosni. Borbene in revolucionarne pesmi. Z željo, izraženo ob pol osmih, udejanjeno pa poldrugo uro kasneje: »Če želite, lahko z nami zapojete.« In s(m)o.

Še iz tistih »ukampiranih« časov

Pisalo se je leto 2002. In prehajalo v 2003. In Gal Gjurin je, tedaj star 24 let, izdal svoj prvi samostojni album v sklopu Projekt Mesto – Minute? Ja, dvajset let je že, kar je multiinstrumentalist krenil na široko, zgodbeno, raznoliko, pestro popotovanje. Vse to je razkazal na epopejnem koncertu, ki je trajal na Jurčkov – Večerovem odru skoraj tri ure! In tudi sam spomnil na čase, ko je bil Festival Lent dolg, dolg, doooolg. Gjurin je prvič na Lentu gostoval že leta 2003. In potem še petnajstkrat. Od Minoritske cerkve, Sodnega stolpa, JazzLenta, Glavnega odra, Jurčkovega odra pri Vodnem stolpu in nazadnje pred zdaj že debelimi sedmimi leti v Salonu uporabnih umetnosti. Ni pozabil, kakšen je Lent nekdaj bil. »Kot je lepo prej rekel gospod šef (Šegec, op. a.): kakšni Lenti so bili nekdaj! In kakšne spomine imamo! Pa mi smo se v Maribor kar ‘ukampirali’ za teden dni!« In še več, spomnil (se) je, da najboljša publika kar štajerska publika.

Ta je trditev v praksi dokazala z zbranim, ampak tudi dinamičnim sodelovanjem. Gjurin je koncert nekako prelevil v doživetje. Ko je videl skupinico menda mažoretk, ki so prečile trg, jih je radoživo pozdravil: »Juhu, kam pa greste?« To pa gre zato, ker se drži tistega, kar pravi v enem svojih najbolj prepoznavnih komadov: Čas bo na moji strani. Nasploh je bil začetek močan: Poglej ven, dežuje, ko je na koncu spustil gromki, deževni, ambientalni zvok. Ob sebi je imel eklektično zasedbo, del katere je tudi najstniški sin Kras, ki ga je ponosno predstavil in mu prepuščal številne parte na klaviaturah. In seveda je prišla tudi ona. Pardon, Ona. Veliki O. Severa Gjurin. Njen sredin koncert v Sodnem stolpu je že, žal, razprodan. Ni težko videti, zakaj.

Spomnila sta na zlate čase Olivije, pa tudi solo pesmi Gjurinove (Kakor da se nič ni zgodilo), zelo pa je pomagalo, da je Gjurin navezal pristni stik z občinstvom. »A je tu kdo star 17? Koliko? 19? Kaj pa tam? Je kdo 17? Ho, no, po srcu že, ne?« se mu je pred pesmijo Sedemnajst zasmejalo ob tistih, ki so očitno venomer mladi po srcu. Ujeti sedemnajstico in jo na novo obuditi, ni lahko. Ampak Gjurinu je z melosom, vrednim nedeljskega večera, to storil z odliko. Kakor da je njegova glasba povsem osvobojena pričakovanj, lestvic, dokazovanja.

Spet doma za priklon – nazaj!

Sproščeno, družinsko, trubadursko. Spet doma, kakor gre skozi taka pristna nedeljska pesem. Zato pa je uspelo, ko sta pobarala občestvo, če zapolni »luknjo« pred odrom. Za nagrado so poleteli cedeji, za darilo pa epopejni koncert, med katerim je Gjurin tudi jasno in glasno za eno mestno muziko povedal, kako razočaran, skoraj jezen je, ker da se v Ljubljani nihče ne zaveda, kako kul mesto je Maribor.

»Nobeni vladi ne bom odpustil, kaj so naredili s Štajersko in Mariborom. Kot da ne vejo, da obstajate!« Predvsem je to poudaril iz svoje dolgoletne izkušnje v Kanadi (zato je tudi imel nadet dres hokejske ekipe Maple Leafs iz Toronta), kjer se teh razlik zaveda še bolj. Predvsem pa je pokazal, koliko muzike je v njem. Zdaj na kitari, zdaj na klaviaturah, zdaj na saksofonu.

In videli smo, čisto za konec, res krasen priklon. In priklon nazaj. Ja, tudi to se zgodi na Festivalu Lent.

Rekvijem!

Nasploh je nekako jazzovsko delovala ta lentovska nedelja 2023. Kot dan, ki je večer, ki je lahko poljubno lahek ali zahteven. Kar najbolje vedo kuratorji Jazz Podija. Vloga, ki je letos zaupana Kristijanu Krajnčanu. Virtuozu tako na violončelu kot sunkovitih bobnih in tolkalih. Kar smo v vrtincu festivala mi ujeli, je bil tandem genialnosti, ki bi že lahko mejil na kreativno norost, pa sta se Krajnčan in posebni gost, še en izredno izkušeni lentovec,Tomaž Gajšt, še ravno v pravem hipu vselej zaustavila. Ju je pa zanašalo, o, kam vse sta šla. Da so, naslovu primerno, Zabučale gore. Bilo je, kot da bi gledali Jacksona Pollocka slikati. Ali poslušali soundtrack filma, ki si ga kar sami lahko zaigramo in zrežiramo. Navkljub drzni glasbi sta dobila dovolj vztrajen aplavz za še bolj famozni zaključek z Rekvijem. »Da boste lahko šli domov bolj, no, saj ne boste šli najbrž že takoj domov, še ena bolj mirna,« je rekel Krajnčan in nekako (ne)hote preizprašal mir.

Ampak ker je to Festival Lent, preplet dogodivščin, se je takoj, ko si stopil iz Sodnega stolpa, izza ovinka slišal krohot. Minoriti – Oder NoveKBM je praviloma prvi vikend rezerviran za komedije, tiste tipe predstav, ko se preprosto predaš in uživaš in čakaš, kdaj se boš naslednjič režal kot pečen maček.

Ljubimec iz – hladilnika

Urško Vučak Markež, Majo Martina Merljak in Saša Klančnika smo videli v zgodbi, ki je pravzaprav težnja po drugačnem življenju. S podnaslovom: Rajši 60 let srečen kot 90 let tečen. In sreča je res lahko marsikaj. Največja, skoraj seksapilno nenasitna, pa je tista, ko najdeš krasnega – pohanega pišeka v solati.

O, ja. In, o, ne, če te vprašajo, če ti solato zavijejo za domov. Ne, ne. Maja Martina Merljak je prebila tudi četrti zid, šla do prve vrste desno in vprašala, če bi dva piva za 8 evrov, da bi se »počutili kot v Planici«. O, to preštevanje. Robati, korpulentni humor, ki na vprašanje, zakaj dva ne gresta z liftom, dobi odgovor: »Zato, ker je samo za osem ljudi.« Videli smo policijski striptiz, ljubimca ne iz omare, temveč iz hladilnika, zaščito pred ljubezenskim aktom v obliki covid zaščitne maske ter ultimativni odgovor, kje se bo našla sreča: »V Mariboru!«

In cmok sreče in ljubezni in želodcev!

Če to ni krasen uvod za nov lentovski teden, potem pa res ne vemo, kaj je.

Ponedeljkove »garancije«

• Najbolje bo, če kar naštejemo: Halid Bešlić, Branko Đurić-Đuro, Zoran Predin, Dejan Cukić, Boris Novković, Dado Topić, Marko Kutlić, Nermin Puškar, Saša Dragaš, Dražen Žerić-Žera, Aida Mušanović Arsić, Vlado Kalember! Ja, vsi ti so prijatelji, vse ostalo pa Indexi. Nostalgija še nikdar tako pisana! Glavni oder. Nocoj. 21.30. Indexi & prijatelji.

• Začela se je že Ana Desetnica, kar pomeni, da se tudi ob 22.00 zgodijo čirule-čarole tipa Gushi. Argentinska klovnada z diaboli! Trg svobode bo osvobojen, kakopak!

• Etno preskok sliši na ime Bakalina Velika. Prepišni Jurčkov – Večerov oder ob 20.00!

Ne še it’, samo še to. Če koga skrbi, kako je s kartami na Glavnem odru, kadar je opcija sedišče, brez skrbi, redarji vljudno vse pospremijo, če je treba.

 

Piše. Jaša Lorenčič

/by

KJE SO ROKE, KJE SO SVEČE? TUUUU!

Lilo je, kot da še nikdar ni. In kot da nikdar več ne bo. Lilo je. Iz Klemna Slakonje. Naliv imitacijske lige prvakov. Da veš, da Silvestrski poljub dela tudi junija! In bil je izliv. Po kapljicah. Božo Vrećo je iztisnil vse kapljice vseh čustev. Bil je. Bili smo. Prvi dan Festivala Lent 2023!

Kaj pa smo se hvali(sa)li. Bemtiš! In šteli. Da je lani deževalo le eno uro. In le en dan prej. V kar dveh letih. Skupaj Beeeemtiš! Zdaj pa smo imeli. Prav nam je! Naliv. Izliv. Odliv. Bogi, no, skoraj bogi Šegec je ostal brez nagovora na Jurčkovem – Večerovem odru. Park je zbežal na suho, Živa dvorišča so postala mokra, pihalna povorka je nastavila uro za soboto.

Ampak dež ni le in samo in zgolj odplakoval. O, ne.

Prišel je veter, prišlo je poletno kapljanje in prišla je tista mistična lentovska noč. Ko so nagrajeni tisti, ki najdejo jesensko kolekcijo. Anoraki in pelerine. Pulovri in dolgi rokavi. Redko se primeri na prvi večer, ampak nič zato. Kje pa. Včasih je prav kaj takega najboljše, kar se ti lahko zgodi. Če malenkost obrneš pogled. Festival Lent 2023 se je med drugim začel z dvema koncertoma, ki sta postala poptepuško pop popotovanje in sevdah romanje na oltar raznoterih čustev.

Dežurne terce mitskih siren

Ampak res. Še kar te ujezi. Kaj. Pa. Smo. Pisali. Da je tako malo, skoraj nič, kaj nič, še za vzorec ne, deževalo. Če pa ni. Eno piškavo uro. Ampak veste kaj? Saj letos kaže podobno. Kar se je izlilo, se je očitno izlilo za uvod. Na in le za prvi dan. Na prvi popoldan. Žal smo morali kaj tudi odpovedati, naše zelenje, naš park, našo povorko, ampak smo pa kaj tudi prestavili. Na danes. Ker ja. Ker to je Lent. Mojster prilagoditev. Kameleon organizacije.

»Mi smo 3:rma in dobrodošli na prvi dan Festivala Lent.« Včasih je tudi taka predstavitev čisto dovolj. Intimna, nežna, božajoča. Načeloma sta 3:rma dve. Presunljiva pevka Maša But ter ubrana kitaristka in spremljevalna vokalistka Urška Supej. Zdaj so bile pa z »dežurno terco« Anjo Hrastovšek tri. Tri krhke, ampak hkrati tako prodorne mladenke. Nekaj kakor muze. Skoraj mitske sirene. Kakšna simbioza, kakšna melodika, kakšne harmonije. Smo tisti, ki nikdar ne bomo zares znali peti harmonij, teh hudimanih terc.

In potem so takšni talenti. Ko vse preprosto je. Ko se vokali tako stopijo in zlijejo, da rečeš Fekiju, da je kot da bi poslušal album, pa te debelo gleda, češ, glej, če pa držim tukaj v rokah ton in te reči. V živo, kakšen album. Že res, da bomo letos v Sodnem stolpu spodaj in ne zgoraj, kjer smo bili dvakrat poprej. Kakor da smo šli nazaj. Dol. Tapison, ribice in predvem kvalitetna glasba, to je krasilo butični Sodni stolp. Tam, kjer nisi vedel, ali se Lent začne ali konča.

 

23. junij pa Silvestrski poljub

Kaj povedati o Klemnu Slakonji, česar že ne vemo? V bistvu … Po takem nastopu? Po taki zajebanciji? Po tem, ko je bil Alfi Nipič, Robbie Williams, Slavoj Žižek, Luciano Pavarotti, Jan Plestenjak skoraj celotni Slovenski Band Aid, kdorkoli, kakorkoli. Sploh pa ob takem bandu. Medium Rare Band – Ni, da ni, kakor vsi pravijo. Srednje surovi. Bo kar držalo, Igor Leonardi na kitari, Tadej Kampl na basu, naj sploh naštevamo dalje? Prva liga, vredna lige prvakov. Slakonja in sedem niti približno ne palčkov. Zveneli so lahko kot trio, lahko pa kot orkester.

 

Slakonja je tisti igralec, ki ga je cela država želela skoraj poslati na Evrovizijo. Pa se je, kot vemo, sam poslal. Še dlje. Kot imitator, youtube hit, viralec. Ampak nikdar ni pozabil na kvaliteto. Tisto, ki najbolj vžge. Domačo kvaliteto. In humor, o, humor. »Še lepše vas je videt v pelerinah, mi smo se oblekli v kelnarje, ker vas bodo postegli z vsem možnim. Sploh zdaj, ko imamo poln kufer virusov in vojn.« To je bila torej izključno, ekskluzivno zabavna prireditev, ko si lahko 23. junija zaslišal – Silvestrski poljub. Bemomast, pol leta za Alfijem in pol leta pred Alfijem! Pa je delalo, res, poleti gre tudi to skozi.

 

Naj živi Hrvenija!

Sposodil si je prilagojenega Zorana Predina (»kje so roke, kje so sveče?«), se prevelil v Princea v Kiss, prevedel Bed of Roses zlasanih Bon Jovi (»cause the bottle of cviček still lies …«) in že kar dan prej, preden bodo nocoj na isti oder dejansko prišli originalni modeli, postal Joker Out. Ker ne zna igrati kitare, se je igral z looperjem, da so še kelnarji iz šanka zvedavo pogledali, ali je vse na odru res. Ni to zmaga? Da ne veš, kaj je res? Da špegaš? Ko je linija med resničnim in nadrealnim zabrisana? Bil je Måneskin, pogrešal Melanio, izživel svojega notranjega Robbieja Williamsa, v Beli snežinki pa bil vse od Zale in Gašperja prek Magnifica in Kingstona do Rok’n’Banda, potem pa krenil v duet v solo izvedbi Shallow, kjer je bil Gaga in Bradley v enem. Seveda je bil. Zapel je skoraj vse najbolj znane komade pesmi o New Yorku (Alicia Keys & Jay-Z, Frank Sinatra), se sprehodil med občinstvom, ki mu je jedlo iz rok in možganov, nato pa jim dal, kar so želeli, ko je združil Slovenijo in Hrvaško v Hrvenijo ter zadehtel, kakor je nekdaj znal le – Oliver Dragojević. Za vsak slučaj pa je še zbrane pobaran, naj vendar vstanejo, da ne bo tako rit bolela. »Bo poskočno kot Nessun Dorma,« se je zarežal. In, ja, tudi Nessun Dormo je odtenoriral. Seveda jo je.

 

Orion. Ne Bruno Mars.

Klemen Slakonja prekleto dobro ve, koga, kdaj in zakaj nagovarja. Ker dela predvsem to. Nagovarja. Človek je domala didaskalija na dveh nogah. Sam sebi komentira lasten koncert. Vedel je, kako se konča koncert. In je to tudi povedal. Na glas. »Pa ne moremo tako končati,« je govoril, če se dobro spomnimo, po štiklu Uptown Funk. Seveda je zvenel kot Bruno Mars. Ampak na rodni grudi pač ne končaš tako koncerta. Lahko bi, dobro je pustiti publiko že(l)jno. Je, je. Ampak ne tukaj, ne na tak večer. Ko je vreme želelo, no, stiskanje. In nostalgijo. »Ne moremo se tako poslovit, ker Orion bo sijal,« je zapredel in zadehtel z nepozabnimi verzi »čez tisoč let, ko naju več ne bo«.Glavni oder je zavel res kot glavni. Trg Leona Štuklja se je raztegnil v večer spomina in skomin. Pa še je bila za ovinkom … Presežna klasika.

 

Stestirali smo seveda tudi novo lokacijo za Jurčkov – Večerovoder. Gospoda, zdaj združena, sta že malo v letih, sploh za takšen naliv med poznopoldanskimi tonskimi vajami. »Kaj te naj povem, če pa je tak lilo, pa smo tak čakali,« je bila letošnja verzija uvodnega nagovora Vladimirja Šege – Šegeca. Ni najbolj ceremonialno, baje bo Šegec kaj brihtnega zinil nocoj. Še vsako leto je. Zato pa so zazibali pošteno King Foo in za njimi Davorin Bogović s svojim črno belim svetom. Ko bo vreme, kakor rečemo, zna biti, da nas bo na tem odru ohohoho veliko.

 

To? Taman!

In ko že pomisliš, da je ena prekleta fronta odpovedala, odplaknila, odklenkala epski petkov večer … Si prišel tja. Ne, ven se ni slišalo še prav nič. Še po stopničkah, tudi nič. Potem pa si prišel na rob tribune. Čez ograjo so visele roke tistih, ki so stali. Ker niso sedeli. Ker je bilo tako lepo nabasano. Ampak bilo je, kakor da si vstopil v občutek, ne v prostor. Pozornost taka, da je bilo nekaj kakor napeto. Ampak ne preveč. Ravno prav. Taman, bi rekli južneje. Vsi so gledali le v eno točko. Matematiki bi temu rekli singularnost. Pa umetniki tudi. Ker to, kar je počel Božo Vrećo, to je bila umetnost. Sevdahology, kar je teoretično za angelski, božji in skoraj božjastni koncert. V bistvu je to že kar kultura sama.

 

Kakšna pojava! Bela obleka z velikim razporkom spredaj. To ni dekolte, to je življenje, utripajoče in segajoče. In zadaj, cel hrbet usločenih, a trpežnih tetovaž poezije. Sevdah še nikdar ni imel ne tako visokih pet in ne take pozornosti. »Da oči ti gledam …« je dehtel Vrećo in si v prvi vrsti našel fanta z očali. Pristopil je. Markantno, impozantno, skoraj pompozno. In mu snel očala. Gor, na razmršene lase. In pel. Dalje je pel, čeprav tak sevdah, saj to skoraj ni petje. Je pripovedovanje srca. Zdaj polnega, zdaj praznega. Zdaj močnega, zdaj ranjenega. Pejsaž občutij, pokrajina doživetij, spletena v neo-turban, kamor se zavije, skrije in ovije presežek. Božo Vrećo je zgrabil občestvo in počel, kar (koli) je pravzaprav hotel. In kakor dolgo je hotel. Pesmi so postale epopeje, koncert je postajal popotovanje. In vsa tista retorična, mogočna, nerešljiva vprašanja. »Povejte mi, koliko je to laž?« je spraševal. Iskal je odgovor in uperjal luč preizkušenj v nabrane duše.

 

Sobotna kanonada!

• Če bi radi ujeli dobri, stari flegmatični, spontani, firbčni duh, potem bo najbrž kar najboljša lokacija Grajski trg ob 19.00. Zakaj? U, zakaj ne! Midnight Lightnin’ bo kitaro ponesel nekam tja do vesolja! Pozor! Muzika na cesti!

 

• Legenda pravi, da Mirko Vuksanović rad prav iz Maribora naroča zaloge – piva. Z razlogom. Saj vemo, kakšna je diagonala strasti med Primorsko in Štajersko. Zato pa se bodo Avtomobili gotovo počutili kot doma na Jurčkovem – Večerovem odru. To bo njihov sedmi nastop na Festivalu Lent. Prejšnje letnice? U, epske. 1994, 1996, 1998, 2001, 2013 in 2017. Ja, bili so na Glavnem odru, Večerovem odru in nazadnje v Sodnem stolpu.

 

• Tavares, Greiner, Denhof, Čukur, Flisar. Prva peterka. Drugič. Ali z dvema besedama: Autsajderji Repete. StandUpLent. 21.30.

 

• Dve besedi in to je to. Kaj bi govorili na dolgo in široko? Joker Out.

 

Ne še it’, samo še to! Koncert Jure Ivanušič & Nordunk v Sodnem stolpu nocoj je razprodan. Samo toliko. Da se ve.

Kje so roke, kje so sveče? Tuuuu!

Lilo je, kot da še nikdar ni. In kot da nikdar več ne bo. Lilo je. Iz Klemna Slakonje. Naliv imitacijske lige prvakov. Da veš, da Silvestrski poljub dela tudi junija! In bil je izliv. Po kapljicah. Božo Vrećo je iztisnil vse kapljice vseh čustev. Bil je. Bili smo. Prvi dan Festivala Lent 2023!

 

 

Kaj pa smo se hvali(sa)li. Bemtiš! In šteli. Da je lani deževalo le eno uro. In le en dan prej. V kar dveh letih. Skupaj Beeeemtiš! Zdaj pa smo imeli. Prav nam je! Naliv. Izliv. Odliv. Bogi, no, skoraj bogi Šegec je ostal brez nagovora na Jurčkovem – Večerovem odru. Park je zbežal na suho, Živa dvorišča so postala mokra, pihalna povorka je nastavila uro za soboto.

 

Ampak dež ni le in samo in zgolj odplakoval. O, ne.

 

Prišel je veter, prišlo je poletno kapljanje in prišla je tista mistična lentovska noč. Ko so nagrajeni tisti, ki najdejo jesensko kolekcijo. Anoraki in pelerine. Pulovri in dolgi rokavi. Redko se primeri na prvi večer, ampak nič zato. Kje pa. Včasih je prav kaj takega najboljše, kar se ti lahko zgodi. Če malenkost obrneš pogled. Festival Lent 2023 se je med drugim začel z dvema koncertoma, ki sta postala poptepuško pop popotovanje in sevdah romanje na oltar raznoterih čustev.

 

 

Piše. Jaša Lorenčič

/by

Vabilo na razstavo Klemena Kunaverja “TEMPUS FUGIT”

Vljudno vabljeni.

Več o IZUM-ovem razstavišču in preteklih razstavah lahko preberete na https://www.izum.si/razstavisce/. Z veseljem bomo odgovorili tudi na vaša vprašanja.

Veselimo se srečanja z vami!

/by

Otvoritev Virtualnega Puha, delavnice in strokovni obisk v DDTLab

24. 6. 2023 ob 15. uri, Puhov muzej, Sakušak 83, Juršinci
Otvoritev nadgrajene muzejske postavitve v Puhovem muzeju
Razstava v Puhovem muzeju je po novem nadgrajena z virtualno podobo Puhovega motornega kolesa ter posestva z muzejem in bo prvič na ogled v sklopu XXIII. srečanja ljubiteljev starodobnih vozil v soboto, 24.6.2023 v Sakušaku, Juršinci, s pričetkom ob 15. uri.

Program srečanja: http://www.janez-puh.si/sl/nov…

V Društvu starodobnih vozil rojaka Janeza Puha si člani prizadevajo uresničiti vizijo  nadgradnje muzeja Janeza Puha v hibridno okolje, v katerem bodo nove tehnologije vsebovale in predstavile materialno tehnično kulturno dediščino v razširjenih možnostih (3D-modelih, animacijah, digitalnih posnetkih oziroma laserskih skenih …), ki bodo pripomogle k večji prepoznavnosti velikega izumitelja in pritegnile v muzej tudi mlajše generacije.

Prvi tovrstni projekt je nastal v sodelovanju s KIBLA2LAB in predstavlja tehnični biser, eno izmed originalnih, ročno izdelanih Puhovih motornih koles iz leta 1926, ki je umetniška plastika sama po sebi in z nadgrajeno virtualno umetniško podobo pred gledalca postavi vizualno popolnoma nov princip razumevanja žlahtnosti, inovativnosti in kreativnosti. Sinteza zapletenega stroja, kot je dvokolesnik z motorjem na notranje izgorevanje, ter modernih principov, kot so lasersko skeniranje, fotogrametrija in celoten proces virtualizacije, pred nas postavljajo vizualno mobilno umetniško delo, ki ni samo videodokument, ampak razkriva globje pomene strukture in načina razmišljanja v eonskem obdobju.

Projekt nadgradnje muzeja v hibridnem okolju prinaša tudi novomedijsko trodimenzionalno podobo zunanjosti in notranjosti obeh stavb, in sicer tako starejše cimprače na mestu, kjer je nekoč stala Puhova rojstna hiša, kot tudi leta 2022 odprtega novega Puhovega muzeja s številnimi impresivnimi artefakti. Z uporabo laserskega skenerja smo izdelali virtualni model snovne kulturne dediščine regionalnega, nacionalnega in internacionalnega pomena.

Janez Puh, eden izmed najbolj prepoznavnih slovenskih izumiteljev in inovatorjev, s svojim delom tudi po več kot 100 letih razvoja družbe še vedno vsakogar od nas nagovarja s temeljnimi principi, kot so radovednost, trma, raziskovanje, kreativnost in neomajna želja po razvoju. Virtualna umetniška prezentacija njegovega dela obravnava prav te temeljne postulate njegovega in našega poslanstva.

 

29.6.2023 @DDT
Delavnica z Mouse robotki, Botley robotki in mTiny robotki na festivalu Rdeči Revirji 2023 v Delavskem domu Trbovlje
Delavski dom Trbovlje je eden izmed soorganizatorjev festivala Rdeči revirji, ki poteka v Hrastniku, Zagorju in Trbovljah. V sklopu festivala smo pripravili delavnico za otroke, ki bo potekala 29. 6. 2023 od 18. ure naprej v naših prostorih.

Delavnica bo trajala 2 šolski uri, namenjena je predšolskim otrokom (prva triada OŠ), ki bodo z Mouse robotki, Botley robotki in mTiny robotki spoznavali osnove programiranja skozi igro. S pomočjo vizualnih pripomočkov bodo oblikovali zgodbe z enostavnimi ukazi, ki potekajo brez zaslona in so intuitivno zasnovane tako da otrok razvija računalniške, kognitivne in socialno-čustvene veščine.

 

29. 6. 2023 @DDTLab
Strokovni obisk v DDTLabu iz Univerze za umetnost in oblikovanje MOME iz Madžarske
V raziskovalnem laboratoriju DDTLab v Delavskem domu Trbovlje bomo strokovnemu obisku iz Univerze za umetnost in oblikovanje MOME iz Madžarske ponudili doživetje Vertigo Bird 2020 – virtualni vzpon na trboveljski dimnik, ki je najvišji dimnik v Evropi.

Ogledali si bodo tudi razstavo AR orodja, ki je del stalne postavitve v Virtualnem muzeju rudarstva 4. dritl. Navdih za nadgradnjo muzejske postavitve smo črpali pri trboveljskem umetniku Jožetu Potokarju – Cvrčotu, ki najraje slika podobe iz vsakdanjega življenja v rudarskem okolju. Cvrčo nam s svojimi narisanimi motivi iz knapovskega vsakdana predstavlja osnovo, na kateri smo prepletli preteklo s sodobnim na način, da obiskovalec s pomočjo pametnega telefona ali pametne tablice oživi rudarsko orodje na grafiki.

Prav tako bodo spoznali kultno Aplikacijo AR Laibach t. i. vsebino razširjene resničnosti, ki omogoča, da prek pametnega telefona ali tabličnega računalnika doživite kultne Laibach plakate na nov, inovativen način; kot da bi čas ujet v plakatih znova oživel.

V našem laboratoriju smo v sodelovanju s podjetjem AFormX ustvarili uspešen projekt NeuroFly. Strokovni obisk iz Univerze za umetnost in oblikovanje MOME iz Madžarske bodo zaključili tako, da bodo upravljali ultralahko letalo z možganskimi signali, se pravi, da bodo lahko samo z mislimi leteli nad Zasavjem ali pa v pravljičnem svetu na zmaju.

 

29. 6. 2023 ob 18.00 @HEKA
Umetnik Görkem Özdemir v eksperimentalnem zvočnem studiu KUBER
KUBER je eksperimentalni zvočni studio HEKE, v kateri zadnje leto umetnikom in vsem zainteresiranim omogočamo uporabo naše opreme in orodij. Je prostor, kjer lahko zaživijo inovativne ideje o prostorskem zvoku. V juniju 2023 smo tako gostili Görkema Özdemirja, v Ljubljani živečega meddisciplinarnega umetnika, raziskovalca in kompozitorja iz Istanbula.

Njegov glasbeni pristop spaja tradicionalne, eksperimentalne, ambientalne in drone estetike ter se ukvarja s temami, ki jih navdihujejo vsakodnevni pogoji in unikatna čustvenost post-2000.Trenutno opravlja doktorski študij na programu Sonic Arts na Istanbulski tehnični univerzi, Centru za napredne študije v glasbi MIAM, od januarja 2022 pa je kot gostujoči raziskovalec povezan z Znanstvenoraziskovalnim centrom Slovenske akademije znanosti in umetnosti ZRC-SAZU. Svoja dela razstavlja in izvaja na različnih mednarodnih in underground platformah.
V KUBRU je dva tedna raziskoval curo (najmanjše folklorno glasbilo iz turške družine baglam), ki ima korenine v Srednji Aziji in se je v stotih letih razvila do oblike, ki jo poznamo danes. Glasbilo je stotine let odmevalo v različnih krajinah in prostorih: gorah, obalah, ulicah, agorah, palačah, vrtovih in hišah. Umetnik je v sklopu rezidence raziskoval njene mikrotonalne melodije ter tolkalske lastnosti v kontekstu večdimenzionalne glasbene kompozicije.
Več pa razkrijemo v prihajajočem videu.

 

/by

Festival Lent 2023, novinarska konferenca, 20. 6.

Na novinarski konferenci na terasi Gostilne pri treh ribnikih, na kateri so bili prisotni Aleksander Saša Arsenovič, župan Mestne občine Maribor, predstavniki pokroviteljev Festivala Lent, Vladimir Rukavina, direktor Narodnega doma Maribor, in producenti letošnjega Festivala Lent smo predstavili sodelovanja in informacije o Festivalu Lent 2023.

 

V prilogi vam pošiljamo sporočilo za javnost, podrobnejši opis programa Festivala Lent 2023.

 

Priloga 1: Festival Lent 2023_sporočilo za javnost, 20. 6.

 

Priloga 2: Festival Lent 2023_opis programa

 

 

 

 

 

 

 

 

/by