Leta 1988 sem, kot 16-letna dijakinja, vzpostavila prvo skupino Amnesty International v Sloveniji in v prostoru vzhodne Evrope. In danes vas prosim, da se nam pridružite pri razkrivanju rasizma in diskriminacije in nam zaupate svojo izkušnjo.

Čeprav že več kot 25 let živim v Avstraliji in sem tu del boja za človekove pravice – trenutno delam v organizaciji za podporo beguncem, pa vseskozi spremljam dogajanje v Sloveniji in delo AI Slovenije. Ponosna sem, da organizacija ostaja izjemno pomemben glas človekovih pravic in na vse dosežke, ki ste jih – oziroma smo jih člani in podporniki – s skupnimi močmi dosegli.

Na lastni koži sem velikokrat izkusila, kaj pomeni v Sloveniji biti temnejše polti, moj ati je namreč z indonezijskega otoka Bali. Čeprav mi te izkušnje niso preprečile delovanja in sledenja svojim idealom, ne morem reči, da me niso na neki globlji ravni vendarle zaznamovale.

“Ti ne moreš nositi obročastih uhanov, bojo mislili, da si ciganka,” mi je rekla sošolka v osnovni šoli. Profesorica na gimnaziji mi je dejala, da je bila moja mami “res pogumna, da se je poročila z Indonezijcem”. Absolvent na Pravni fakulteti v Ljubljani pa me je prostodušno vprašal: “Pripravljamo diplomski žur, a znaš trebušni ples?”

Danes imamo za te primere izrazoslovje – gre za mikroagresije, fetišiziranje in oblike drugačenja – vedenja, s katerimi so mi dajali vedeti, da nisem enaka, enakovredna, da nisem ena izmed njih. Zavedam se tudi, da izkušnja premnogih ne ostane na ponižanju, občutkih sramu, jezi, ampak zaradi rasizma ostanejo brez službe, brez doma, zaradi rasizma ljudje še vedno umirajo.

ZAKAJ SE ANTIRASIZMA LOTEVAMO PRAV ZDAJ?

Leta 2020 je svet pretresel umor Georga Floyda v Minnesoti in sprožil proteste gibanja Black Lives Matter, ki so naredili globalen premik v razumevanju rasizma in sistemskih neenakosti. Temu valu je takrat sledilo tudi Slovenija.

Danes, dobrih pet let kasneje, pa vidimo, da se krog ljudi, ki jih lahko država in družba “pogrešita”, ne oži, ampak širi. Odzivi ameriških oblasti na nedavne proteste v Minnesoti proti delovanju ameriške agencije ICE so znova pokazali, kako hitro se lahko nasilje, rasno profiliranje in razčlovečenje institucionalizirajo.

Tudi v Sloveniji smo bili_e  v preteklih mesecih ponovno priče, kako hitro se v javnosti aktivirajo stereotipi, rasno in etnično profiliranje ter nevarno selektivno sočutje. Diskurz v slovenski javnosti in medijih ob uboju Aleša Šutarja se je namesto na posamezno kaznivo dejanje hitro osredotočil na kolektivno obtoževanje romskega prebivalstva in v utrjevanje nevarnih stereotipov.

Na očitke, da smo postali kot družba preobčutljivi, da nihče ne sme več ničesar reči ali da blackface v Sloveniji “ni isto kot v ZDA”, in še posebno na upravičevanje, da temnopolte osebe same dostikrat rečejo, da jih to ne moti, je mogoče odgovoriti preprosto: ljudje, ki smo prejemniki rasizma, etničnega označevanja ali fetišiziranja, nismo postali na novo občutljivi.  

Vedno smo bili občutljivi. Razlika je v tem, da danes o tem govorimo.

Vsak_a, ki je bil_a prejemnik_ca rasizma, točno začuti, kdaj je določeno ravnanje rasistično – tudi če namena ne more dokazati.

Zaradi lastnih izkušenj sem sama zelo pozorna na vse oblike diskriminacije in krivic. Imam srčno željo, da na tem svetu ljudje ne bi doživljali vedenj in poslušali opazk, ki jih drugačijo in manjšajo. Danes vas vabim, da se mi, nam v tej želji pridružite in delite svojo izkušnjo – prosim tudi, da vabilo delite naprej, zlasti tistim, ki so se vam kdaj že zaupali, da so (bili) tarče rasističnega in/ali diskriminatornega vedenja.

V času, ko sta rasizem in fašistična ideologija v porastu po vsem svetu, prihaja naš projekt antirasizma ne ob pravem, ampak v  skrajnem času.

Z veseljem sem in smo v slovenski Amnesty na voljo za dodatna vprašanja glede zbiranja pričevanj, ki jih bomo anonimno ali poimensko objavljali na spletnem mestu amnesty.si. Že zdaj so tam objavljene tudi nekatere od mojih lastnih izkušenj rasizma.