Slovenija je z dobro predstavo na zadnji marčevski prijateljski tekmi proti Portugalski zvišala apetite marsikateremu navijaču pred junijskimi tekmami evropskega prvenstva. Ob sicer dobro odigrani tekmi je sicer potrebno izpostaviti manjko portugalskih velikih zvezdnikov (Bruna Fernandesa, Bernarda Silve, Rubena Diasa…), a nekaj zaključkov se da vseeno potegniti. Kateri zaključki so to in kako lahko to koristi Sloveniji 16. junija v Stuttgartu, ko bo na prvi tekmi evropskega prvenstva nasproti stala Danska?

V treh točkah analiziram spodaj:

1. Igralnega sistema tudi proti boljšim ekipam nima smisla spreminjati

Že skoraj 2 leti je minilo od slovenske igralne prestavitve na klasični sistem 4-4-2, ki sem ga opisoval že v enem izmed svojih prejšnjih zapisov. Kekova (in Cesarjeva) Slovenija je z njim poenostavila postavitev v nizki fazi branjenja (pred svojim golom), ki omogoča hitre in enostavnejše prehode iz zadnje v napadalno tretjino, prav tako pa to odpira slovenske možnosti za boljši napadalni učinek. Predvsem se dobra učinkovitost vidi v sestavi protinapadov – priložnosti si Kekovi varovanci ustvarjajo s podajami, ki se začenjajo z preprostimi odlaganji žog, ali pa hitrimi kombinacijami med napadalcema in vezisti. Uporaba dveh “klasičnih” napadalcev omogoča, da je vsaj en igralec postavljen višje na igrišču in da so nasprotni branilci vedno zaposleni z pokrivanjem.

Še posebej je to nevarno, ko je spredaj igralec kova Benjamin Šeško, ki mu prostora ni pametno puščati, s svojo nesebičnostjo pa lahko poskrbi tudi, da se prostor odpre njegovim soigralcem. Najboljši primer, kjer hitre prehode v takem sistemu omogoča visoka postavitev napadalcev, je prvi slovenski gol – Šeško in Celar sta s svojim gibanjem omogočila, da žoga najprej ostane spredaj, potem pa sta z odpiranjem prostora na stran omogočila še Čerinu, da se lahko skozi sredino praktično sprehodi v kazenski prostor.

Predvsem Šeško je po spremembi igralnega sistema izkoriščen do popolnosti – na zadnjih 15. odigranih tekmah je dosegel 9 golov in 5 asistenc, to pomeni, da v tem obdobju pri direktnih akcijah za gol sodeluje na 91 minut in pol. Nihče v zgodovini tekem slovenske reprezentance pred Šeškom v 15. zaporednih tekmah takšnih številk še ni dosegel. Tudi sicer mu dodaten napadalec ob njem odpre več prostora, na odprtem prostoru pa je Šeško s svojo brutalno hitrostjo in eksplozivnostjo pravi uničevalec nasprotnikovih obramb, včeraj je to denimo pokazal takoj, ko se mu je ponudila priložnost.

2. Nasprotniki v postavitvi s tremi branilci Sloveniji dobro ležijo

Slovenija je v preteklosti imela ogromno težav na tekmah, kjer so se nasprotniki zoperstavili v sistemih 3-4-3 ali 3-5-2, pri katerih je potrebna predvsem potrpežljivost ob pogosti “cirkulaciji žoge” v zadnji liniji ob velikem številu branilcev in pozornost na trenutke, ko je smiselno pritisniti visoko. Če je v prvih dveh kvalifikacijskih ciklih Matjaža Keka v letih 2019 in 2021 Slovencem večkrat zmanjkovalo potrpežljivosti in so se zadaj odpirale luknje, se je Slovenija na take mučne trenutke brez žoge privadila. To je pomembno označiti predvsem pred prvima junijskima tekmama v Nemčiji proti Danski in Srbiji, dvema ekipama, ki praktično vse tekme igrata v igralnem sistemu 3-5-2.

Portugalci so v torek začeli v 3-4-3, kjer sicer nevarnosti pretijo predvsem v t.i. medprostorih med obrambo in vezno linijo, ki se odprejo, če slovenska vezista naprej skočita prehitro in posledično odpreta prostor za podajo naprej. V najslabšem primeru bi se tako obramba znašla v neugodni situaciji, kjer bi bila osrednja branilca na kratki razdalji od gola sama zoperstavljena s tremi napadalci. Taka potencialna nevarnost v primeru napake je v eni izmed morebitnih situacij iz torkove tekme prikazana spodaj:

Prikaz situacije, ki se bi lahko pojavila, če bi vezna nogometaša na igralca z žogo “skočila” prehitro.

A Slovenija je v zadnjih tekmah samozavestna tudi v obdobjih, ko se je proti takim ekipam potrebno braniti globoko. Kek to ekipo pogosto namreč postavi ozko in čvrsto, brez puščanja prostora po sredini, kjer morajo biti razdalje čim manjše. Zgoščenost tako onemogoča najboljšim reprezentancam, da Slovenijo prebijejo na kakršen koli način. Lep primer zgostitve se vidi tudi na tekmi s Portugalsko, kjer sem v dveh primerih spodaj poudaril predvsem uspešno postavitev v nizkem bloku in kratke razdalje med branilci in vezno linijo, ki dobro zapirajo zgoraj poudarjene prostore.

3. Adam Gnezda Čerin je glavni motor slovenske igre

V igralnem sistemu 4-4-2 sta pod največjim pritiskom pogosto osrednja vezista, saj imata na sebi ogromno odgovornosti. Ker za njima ni nikogar, ki bi bil primarno zadolžen za prestrezanje žog (t.i. šestice), spredaj pa ni kreatorja, čigar prva naloga je ustvarjati priložnosti (t.i. desetice), imata oba vezista naloge hkrati razdeljene praktično dvosmerno, v stilu t.i. box-to-box vezista. In če sta to v prvi Kekovi generaciji v paru to dobro počela Robi Koren in Aleksander Radosavljević, se zdi, da ima Slovenija na njunem mestu končno prava naslednika.

V dvojcu z Elšnikom je Adam Gnezda Čerin tisti, za katerega se zdi, da je nase prevzel vse breme slovenske vezne linije. 24-letnik iz Idrije je ob vratarju Oblaku, branilcu Bijolu in Benjaminu Šešku prvo ime na zarisani začetni enajsterici Matjaža Keka, to pa potrjuje tudi statistika – Čerin je namreč zaigral na 23. zaporednih reprezentančnih tekmah, v kvalifikacijah pa je skupaj z Bijolom eden izmed dveh, ki sta odigrala prav vse minute.

Čerinov napredek v eri Matjaža Keka se je pokazal tudi na tekmi v torek, ko je brez težav zaustavljal portugalsko igro v medprostorih, prav tako pa je razširil odgovornost v napadu, v stilu pravega dvosmernega nogometaša. Najlepši primer Čerinovega vpliva na igro Slovenije je njegovo sodelovanje pri prvem golu, ki sem ga sicer že prikazal zgoraj.

Vlogo vsega v enem je poudaril skozi celotno tekmo proti Portugalski, napram izkušenejšemu (in finančno nekajkrat bolj cenjenemu) paru Ruben Neves – Vitinha je deloval povsem enakovredno, če ne malce bolje. Tudi v slovenski zasedbi je izpadel kot prvo ime, bil je namreč 1. po številu točnih in poskušanih podaj, 1. po številu dotikov z žogo, zabit 1 zadetek in 1. po številu prestreženih žog.

Dejstvo je, da si brez Panathinaikosovega vezista slovenske reprezentance trenutno ni mogoče predstavljati, v kolikor pa bo s podobno drznostjo in intenziteto igral še na evropskem prvenstvu, bo po njem bržkone s svojim igranjem izstopal v kakšni močnejši ligi od grške.

ZAKLJUČNA MISEL

Ker se je minuli reprezentančni zbor zaključil s slovensko zmago, imamo Slovenci razlog za zadovoljstvo, a ne za evforijo. Vseeno se v enakem sistemu in stilu igre igralci niso proslavili prejšnji četrtek proti Malti, a zdi se, da to učinkuje dobro predvsem, ko so nasproti ekipe, ki želijo z žogo v nogah več “igrati”. Kekova ekipa se zna braniti globoko in zna učinkovito izvajati protinapade, to pa sta dve veščini, ki bosta bržkone glavni slovenski “orožji” na prihajajočem evropskem prvenstvu.

Pa bo lahko tak pristop dovolj za prvo zmago Slovenije v zgodovini evropskih prvenstev? Upam si trditi, da ja.