Bil je torek. Bil je močen torek. Ampak bil je tudi deževen torek. Po dežju pa posije sonce. Vemo. Ampak na Festivalu Lent sonce po dežju posije malenkost drugače. Ne sije, marveč z(a)grabi. Ko se nekaj kakor »vse noter spravi«. Trgi, ulice, odri, prizorišča. Špricalo je od dogodkov. In vas! Kakšen obisk. Koliko vrveža. Kakšen preplet. Ulice, trgi, odri, kotički, trate, parki, zelenice, zaodrja, pododrja. Vse.

Sreda, ko smo se kot Kreslinova reka prepuščali prizoriščem. Črpali, odklepali, ploskali, prepevali. Sreda, ko je bil Festival Lent tako živahno lentovski. Sreda, ki ni bila sreda, ker saj na tej točki so to le še imena. Ni sreda, ampak dan, ko se je vse na polno in zares odprlo. Polni, kot bi rekli, šus.

Ključ do narisanih pesmi

»Ja, koooooliko vas pa je! A mi lahko pomahate?« Ko pade to vprašanje v Vetrinjskem dvoru na otroškem programu, se takoj zgodi. Mahaaaamoooo! Brez kakršnega koli oklevanja. Vsi. Ni ga otroka, ki ga ne bi pritegnilo vse, kar se je dogajalo na predstavi Pesmice s podstrešja. Kakšna učna ura iz zgodovine slovenske glasbe! Koliko hitov, rožic in tega. Kar ni težko, ko so vse pesmi že – narisane. »Narisane ali napisane?« je vprašanje, ki je padlo večkrat.

U, kakšen obrat. Čakali smo na TinkoViolinko. Videli ključ do dedkove skrinje, v kateri so vse krasne pesmi. »Časa pa imamo samo do polnoči!« smo slišali z odra, kjer so igro uprizarjali Miša Gerič Špacapan, Martin Gerbec, Ana Raščan in, ja, Dejan Krajnc. On, ja. Najbrž ni boljšega načina, kot spraševati, kdo neki je spustil »ta na na«, ta večni Beethovnov podpis. Sploh ko res pride Tinka Violinka na oder. Pa Muzikalčka Martina. In Madam Note. Ter, ja, najvišja frizura slovenske scene, prva pričeska pop scene, Dejan Dogaja. In vse, kar smo požvižgavali in mrmrali, se je odprlo s ključem, ki pa ni bil navaden ključ, temveč ključ do srca. V njem pa najlepše pesmi, ki so že … Pa veste kaj: narisane in napisane! Ja, kar oboje. Na otroškem Lentu so najlepše pesmi tudi narisane. Zato pa je tako polno. Vsega. Vrveža, zvedavosti, naukov.

70-kilogramski protinevihtni boben

Tum. Dum. Tum. Dum. Skok. Skoook. Skooook. Nekako tako je šlo. Kako pa naj opišemo? Kako? Hm! Pa so tukaj že drugič. Možje iz Burundija. Ti so odprli večerni, njih sedem, Folkart na Glavnem trgu. Čeprav 35. Folkart smo tako ali tako odprli že v torek. Potem pa samo gre. Naprej. Nezaustavljivo naprej. Pa v parku, pa po drugih krajih, pa na trgu. Pa dopoldan, pa popoldan, pa zvečer.

Folkart je pravzaprav res lahko kjerkoli in kadarkoli. In ko vidiš take može? Vedno hitreje, vedno glasneje. Nastopajoči iz skupine Les Tambours Du Burundi Ikiyago Legacy so pokazali, zakaj imajo v svojih krajih pregovor »ne kliči strele nad tvoje sovražnike, saj lahko udari tudi tvoje prijatelje«. Ampak ne, če imaš 70-kilogramski boben. Potem nima strela pač nobenih možnosti. »Znaš ti tak’ nosit sode nad glavo, pa še tolčt’ po njih?« je bilo kar logično vprašanje. Ne, niti blizu, kaj šele, da bi potem tako skakal v zrak, da bi lahko resno konkuriral za olimpijske igre. »Hey, Burundi, you did it!« sta se kar sama sebe ob izhodu iz kroga radovednega občinstva potrepljala dva člana skupine, ki se je sicer pripeljala iz Bruslja.

Folkart je tak preplet in takšna avantura, da so takoj za sedmimi Burundijci že svoj šov imeli štirje Indonezijci. Mistični, džunglski, vzhodnjaški. In – bosonogi! Tako daleč, pa spet tako blizu. Skupina Tegal Art House Fundation z otoka Java je minimalistično pokazala, razkrila, razkačila svojo dediščino tako maksimalno, da se je krog na Glavnem trgu samo še večal. In dobil (še) nekoliko bolj poznano dozo, ko je nastopila številna bolgarska zasedba Professional Folk Dance Ensemble Trakia iz Plovdiva. Nasmeški do neba!

Vaše zdravje, vaš špricer

Mahali smo. Ne šeeee. Neeeee! Čakaj, jingle, napoved. Sploh izpod šotora s tehniki. Simon, ne šeee. Nisi šeeeee! On pa kar. Na glavo. Štrbunk. Gremoooo! Ker Simon Avsec tak pač je. Pa njegovi trije legendarno in ikonično okravateni kompanjoni Boštjan Požar (kitara), Peter Žnidaršič (bas) in Marko Doles (bobni) tudi. Za pivško skupino, ki je lani novembra praznoval tridesetletnico, je skoraj greh, da so na Festivalu Lent poprej nastopili le trikrat (v letih 1996, 2001, 2011). Ali pa primerno. V vsakem desetletju torej po enkrat.

Zato pa se je nazdravilo. Kot se spodobi. Za ta rock milje, ki ga anepupedanci tako raztegujejo in vozijo gore dole po naših etno krajih. »Ana Pupedan bo cel večer pila na vaše zdravje – vaš špricer!« Saj si lahko mislite, kako je potem šlo naprej na Jurčkovem – Večerovemodru. Čeprav se je topel popoldan umikal malo bolj hladnemu večeru, ni bilo nič manj vroče. Ali štosno. Pa saj Ana Pupedan itak lahko vedno počne karkoli. Vrti vročo linijo 0190 – 422 – 422 v Ruf An. Že doooolgo. Njihova džunglska Afrika bi se gladko lahko prijavila tudi za Folkart. In, če vas zanima, Vsaka rwža jma trn še vedno deluje kot najbolj naivno preočitna priredba.

Itak pa je Avsec tako ubrisan, da skupina kriči kot Freddie Mercury »Barcelonaaaa!« ali pa se gre kar trkam na nebeška vrata z Knockin’ on Heaven’sDoor. To so prvi vokal, prva kitara, prvi bas in prvi boben presihajočih jezer, potokov, ribnikov, mlak. »Poslušte ta ‘sustain’, pa kako to dela!« so hvalili kar drug drugega. Ne, ker jih nihče drug ne bi. Ampak ker (se) lahko. In ker so taki koncerti preprosto fajn. Sredi mesta, sredi trga, sredi tedna. Kako je pa fajn, ko je fajn!

Samo ob aplavzih!

Zgodilo se je prvič letos. In, ugibamo, morda niti ne zadnjič. Ampak zgodilo se je. In prav, da se je. Psssst! »Noter spuščamo samo ob aplavzih!« je bilo navodilo za nas, popotnike in/ali zamudnike. In prav je tako. In smiselno. Ker aplavzi? O, kaj jih je bilo. Po vsakem komadu. Saj zato pa je bilo razprodano. Pa je Severa Gjurin že v nedeljo preživela večji del skoraj triurnega nastopa ob bratu Galu. Nič zato. Ob prvoligaški etno-rock postavi Žige Goloba (kontrabas), Dejana Lapanje (kitara), Uroša Rakovca (kitara) in Blaža Celarca (bobni in tolkala) je bilo jasno, zakaj je prišla še v drugo na letošnji Festival Lent.

Ko pride Severa Gjurin, odide vsa težkost dneva. Njen Orion, ki ga je recimo prvi dan za konec na Glavnem odru pripravil tudi Klemen Slakonja, je dejanski premik tisoč let naprej. Ko naju več ne bo. Bo pa pesem. Bodo sonce, zemlja, voda, zrak. Upamo, da bo. Mora biti. Tako intimno, pa malo jazz, pa malo kantavtorsko, pa nežno, kakor Severi Gjurin tudi pritiče. Njen renome jo po svoje presega, presega pa tudi sama sebe.

Kako zmore utišati mikrofon, duše, nemir. Ampak ne šepeta, ne umolkne, spusti se nekam tja, kamor smo mislili, da ne moremo, potopimo se, potem pa nemudoma zasveti kot najbolj svetla luč, spet se zadiha. Severa Gjurin je nasmeh nekega dneva, če si sposodimo pri Tomažu Pengovu. Pregled kariere, v kateri so mojstrovine tipa Kadar sva sma, Kakor da se nič ni zgodilo in tako naprej. »Na pol sedim in spet mižim, misli v galopu …« je denimo verz iz Brez sramu in brez strahu, ki točno ponazarja, kakšen koncert je to bil. Ko hodiš kot pesek med ljudmi, ki morajo upati.

Skoraj abraham!

Vlado. Vladek. Lentar. Devetinštiridesetič. Še en in bo abrahamovec. Vlado Kreslin je že skoraj nuja. Naš kompas. Naša dediščina. Naša repriza. Lani je nastopil na istem odru. S podobnim repertoarjem. Za okrogli Lent z jubilejno jubilejnim koncertom. In tudi lani prav tako na šesti festivalski dan.

Kreslin je tako sinonim kot metafora našega festivala. Ostaja in postaja vse, kar je že bil, je in še kar bo. Še kar, še kar. Ko pride gor na oder, prinese s seboj spomenike. Ker te njegove pesmi? To ni le izbrana pesmarica. Ne, ne. To so spomeniki. Začne a capella s San se šetau. Takoj krene v Vse naše pravljice. Nadaljuje s Cesto. Prelevi to v Ena pesem. Poveže Nekega jutra, ko se zdani s Tvoje jutro. Zares je trubadur, sploh na našem festivalu tak rečni lik. Toliko vode, toliko rek, toliko bregov, toliko mostov.

In kar je bil lani šok z Nino Gvardjančič, ki jo je spoznal le par mesecev prej na II. gimnaziji, je zdaj že utečen tandem. Ko zapoje to dekle, so Kreslinovi komadi tisto, kar sam pravi, da so. Vse se da. Izbor pa takšen, da kdaj kaj načrtovanega tudi preskoči, vedoč, da karkoli bi preskočil, bo pogrešano, nikdar pa mu to ne bo očitano. Ker ima tako eklektičen nabor. Od Dan neskončnih sanj, z letnico 1980 in zmago na Slovenski popevki, pa do Skači Marko, ki jo je chuckberryjevsko zlasal v letošnjem letu. Kreslinu gre še vedno res dobro. In ko gre njemu, vemo, da gre tudi Lentu. Spomnimo se, kje smo začeli. Skupaj. Ker … Še je čas.

Čuj, kaj je pravi?

Konj je že stal. In dolgo je stal. Velik konj. Ampak ni niti toliko stal, kolikor je bil tja, na Trg svobode, v pestrem sredinem večeru, ob deseti uri zvečer, postavljen. Poslušali smo, kaj vse konj je. Zakaj je. Od kod je. Ni le iz Francije. Ni le za Ano Desetnico. Ampak ko je tam tako bolščal, je bilo, kakor da smo mi zdaj v Homerjevem epu. Bemtiš, da res. Nekaj tako antičnega je bilo v tej črnini, v tem trebuhu. Kdo, za vraga, bo zdaj skočil ven? Spet Ahajci?

Ne. Nihče ni skočil. Vsaj ne ven. Bilo je obratno. Kakor da bi mi želeli skočiti vanj. Ker … Ko se je konj, ki sta ga premikala dva izklesana mladeniča za njegovimi nogami, tretji ob ter četrti na njegovem trupu, začel premikati, nismo mogli verjeti. Čisto res. Veste, koliko od številnih nabranih je vprašalo isto vprašanje? »Čuj, kaj je pravi!?« Kakšna mojstrovina, kako fascinantno! Še mežikal je. »Pa še uhe premika, glej, pa saj to ne moreš verjet!« In tisto sopihanje. Kljuse se je utrujalo naglo in očitno. Dokler ni zagledalo nje. Plesalke. Njenega brhkega telesa in njenih ubranih kretenj. Čarobnost! Šla sta. Skupaj. Malo naprej, malo nazaj.

Kar je naredila ona, je ponovil on. Ona majhna, brhka, on velik, krepak. Pa je šlo. Sfingasti balet posebne sorte. Ko je padlo jabolko po tleh, ga je ujela. Bil je njen. Ampak ne takoj. Ne ukroti se konja kar tako. Postajala sta preplet, obstajala vse bolj kot tandem. Neločljiva, četudi negotova. Drug drugemu sta vse bolj zaupala. Počasi, postopno, previdno. Takšna tišina je zavladala na trgu, da smo slišali Kreslina in tisto črno kitaro iz Glavnega odra. Konj se pa ni pustil motiti, zanimala ga je le ona. In on njo. In potem sta … Ha, vsega pa ne razkrijemo, ker take stvari pač ve samo – AnaDesetnica!

Šilt!

Do čisto, čisto, čiiiisto polnega je manjkalo čiiiiisto malo. Ampak bili smo skoraj paf. Koliko. Vas. Je. Prispelo. Kakšna publika! JazzLent je že v polnem švungu. O, ja. Manu Katche je bil prva šilt kapa večera. Imel je v skupini The Scope še dve šilt kapi ob sebi – Patrick Manouguian (kitara) in JimHenderson (klaviature) – in enega, Jérômea Regarda (bas), ki ni imel šilt kape. Pa saj ne gre za šilt kape. Sploh ne.

Šlo je za melos. Za občutek. Za preplet. Za vajb. Nikoli zares jazz, nikoli zares žanrska fuzija. Katche je bil zdaj povsem v ospredju, njegov bobnarski solo prefinjeno razgaljen, pa spet povsem v ozadju, ko je bil večer vse od funka, r&b-ja, skoraj popa. Ta človek, ki je stal nedavno za Petrom Gabrielom na turneji, snemal albume s Stingom, je naredil takšen sing-a-long, da si bodo zlasti moški še dolgo zapomnili, kaj so morali mrmrati. Saj smo videli že nekaj takih delitev po spolu, punce to, fantje to, ampak to je bil pa reeees izziv. Ta-tu-dam-dim-dom. Ni čudno, da se je after potem tako zapolnil. Na sredo. Je res bila sreda? Ja, je bila. Kaj bo šele prinesel mali petek?

Četrtkovi »zicerji«

• Ne, ne, nikakor tujega nočemo in svojega ne damo. Sploh ne. StandUpLent se prelevi v neko svojevrstno vragolijo, ko gosti večere, kot bo ta, ko bosta nastopili Jessica Fostekew in Sose Johnson.

• Pišeeee seee letooo! Ena in edina tradicija, ki jo je Lent ne le posvojil, ampak usvojil. In danes? Kar trojna doza! Rimozlagalec Leopold I in Drügi. Pa rimozlagalci Tekochee Kru. In potem še ona: Alyona Alyona.

• Duh enega in edinega Fela Kutija bo obudil njegov najmlajši sin Seun Kuti. Kakšna zgodba! Kakšna pot! Intenzivno bo! Minoriti – Oder Nove KBM ob 22.00!

Ne še it, samo še to. Finalni after – after vseh afterjev – za soboto je že razprodan (namig: nanj pridete tudi z vstopnico za Dobet Gnahoré). Glede na naval sinoči? Vam ostaneta še današnji in petkov after. Tooooplo priporočamo, da vstopnice kupite raje čim prej.

Piše. Jaša Lorenčič

Ja, ja, ja. Vemo, vemo. Dež je = Lent je. Dobra stara enačba se je nekako vrnila. Kot da smo se po treh sušnih izvedbah nastavili nazaj na osnovne, tovarniške nastavitve. Lilo je, čez dan prav grdo. Da smo morali, žal, odpovedati pisano povorko za 35. Folkart. Ampak na Glavnem odru pa se nismo dali. Niti malo. Ni šans. Lent je vztrajnost. Drugače ne bi dočakali enaintridesete izvedbe. In takega krohota. Mi, ki, tako kot Toš, vnaprej javimo, kdaj bomo z dopusta. In kdaj bomo spet imeli cajt. In za Lent ga, hvala, imamo. Bil je mrk, mrakoten torek, ampak niti najmanj turoben. Ker, prosto po Benču, ta noč je moja.

Dobra stara šola. Z dvojnim vratom.

Pred točno tednom dni je imel veliki koncert. Najbrž največjega. Gala, posebno, jubilejno zagotovo. Njemu v čast je bila posvečena tradicionalna Poletna noč. Kongresni trg, številni gostje, orkester, retrospektiva. Ja, Tomaž Domicelj je dočakal neke vrste glasbeno kronanje. Za 75 let obstoja in 57 let kariere.

In potem je, teden dni kasneje, prišel k nam. Triindvajsetič. Prvič je bil tukaj že leta 1994. Na drugem festivalu. Nazadnje sta predlani s Primožem Grašičem zabavala na Jurčkovem odru pri Vodnem stolpu. Domicelj je okrog tako dolgo, da je eden redkih, ki se lahko pohvali z dejstvom, da je nastopil na Jurčkovem odru, še preden se je ta sploh tako imenoval!

In prišel je take volje, kakršnega smo do zdaj že ne le dodobra, ampak ponarodelo vajeni. Na deževni torek, ko ni lahko spraviti ljudi ven, kaj šele jih tam obdržati, je on – pritisnil na gas. On, kitara, vokal. In to je vse. Stara šola. Naj bo še tako stara in prepoznana in prepeta. Pa to ja še vedno prekleto dobro dela. Domicelj še vedno prekleto dobro ve, v čem je legendarno dober. Ni najboljši pevec, ni najboljši kitarist, je pa vse, kar je izkusil kot mladenič zlasti v tujini, vpil in nato iztisnil do zadnje domorodne kaplje. Igra, kaj hočete. In tudi na kitaro z dvojnim vratom, jasno. In potem so tukaj njegovi nagovori. Nikdar postarani!

Še za pogrebe kličejo!

»Kolegi me vabijo, da pridem igrat na kak rojstni dan, so pa kolegi, ki me vabijo, če bi prišel pet celo na kak pogreb,« je bil eden takih. »Na kak pogreb stare mame, pa se mi zdi, da ali niso do konca poslušali komada ali pa so ga in so kar malo žleht.« Slide kitara na pogrebu? Uh, kar črn ali pa žleht štos. Potem pa so tu pesmi, za katere sam ve, kakšen odziv lahko imajo. »Je en moj komad, ob katerem ljudje nežno popizdijo. Če pa spontano popizdijo, ga bom pa potem zaigral še enkrat!« Ni bil Srečen dan, ponarodeli optimizem, temveč je bila kmalu Jamajka. Pozna se, kako uigran je in v kakšni formi. Sploh, ko je ob sebi imel Sašo Olenjuka in so komadi dobili še bolj prepoznavne odtenke, za pesem Špricer Blues pa je povedal, bojda, da ga je napisal v – Lovrencu.

Po svoje je bilo tako vreme prav nalašč kot uročeno za te kalibre. Neprebojne karakterje. Staro šolo, stare face, ki pa nikdar ne popuščajo. Po Domicelju je na oder, ko se Jurčkov nekako kar spontano prelevi v Večerovega, stopil – Janez Bončina Benč. Črna kapa, nekako zavita, obrnjena nazaj. Ta tip se ni postaral nti za kitico. Ni šans. In potem četverica ob njem. Ne vemo sicer zares, ampak najbrž ga ni izvajalca, ki bi tolikokrat predstavil svojo skupino. Primož Grašič (kitara), Nejc Škofič (klaviature), Jan Gregorka (bas) in Žiga Kožar (bobni). Imena, ki smo jih slišali vsaj ducatkrat. In to z razlogom. Kako so pa predli, migali, zibali, tresli. Morda najbolj razgibani koncert doslej na Jurčkovem – Večerovem odru na deževni dan. Benč bo na Lentu svojega odrskega partnerja tega večera večno prekašal, ker je nastopil na prvem Lentu, 3. julija 1993 na odru pri Brut baru. In zdaj je prišel še devetnajstič zatem, prvič po štirih letih.

Na kolena!

Forma je tako zavidljiva, da so vsi spremljevalni glasbeniki rinili čim dlje, čim bolj močno, več, več, več. Seveda bi nas lahko bilo več, ampak kdor je ostal, ni želel domov. Ne, ko so tako kazali, kaj vse je dal Benč skozi. Srce, September in solo kariera.

Tako je občudoval svoje glasbenike, da se je zabrisal na kolena. Ne piše zaman v njegovem opisu, da združuje starejše in mlade glasbenike. Ko je tako nizal komade Ob šanku, Maja z Biseri in ob finišu še Ta noč je moja, je nizal in zibal zgodovino, ki se zdaj zdi skoraj vseprisotna in še bolj samoumevna. Pa ni. In ne bo. Ko v živo izveš, da je Domicelj napisal komad, ki je bil na B strani hita Gvendolina.

82!

Pa nam je odneslo. No, odplaknilo. Našo povorko. Bemomast! Pa tako smo se je veselili! Ampak karakter Festivala Lent se ne da kar tako. Nismo enaintridesetič tu kar tako. Ker ste tukaj vi. Tudi na take večere, ko ne veš, kdaj se bo spet monsunsko izlilo. Pa ste prišli. In lahko slišali, zakaj smo tukaj. Ker tako smo nastali. Iz Folkarta. Mi smo iz leta 1993. Oni pa nas prekašajo še za štiri izvedbe!

Ko smo uvodoma, tik pred začetkom otvoritve letošnjega Folkarta, zaslišali, da se je doslej zvrstilo že 82 držav? Uh. Republika Tuva, Kabardino-Balkarija, Burjatija, Baškortostan … le kdo bi vedel za vse te države? Pa Havaji, Filipini, Otočje Guam, Fiji, Swaziland, celotna Evropa od Grčije do Finske, Burundi, Kitajska in Kuba, od Argentine do Urugvaja, Mehike in Brazilije ter Peruja. Kostarika, Panama in Kolumbija, derviši iz Turčije in divji bojevniki iz Osetije. Pa Laponci iz arktičnega kroga in plesalci z vročih Cookovih otokov. Da o Maorih z Nove Zelandije sploh ne govorimo.

»Mi smo pripravljeni, da zatresemo z dobro voljo in ljubeznijo! Pa vi?« je bila popotnica. Najprej so dobrodošlico nastavili člani Akademske folklorne skupine Študent iz – Maribora. Potem pa kitajska tankočutna predstava z dežniki in tako naprej. V čast nedavno preminulega Bruna Ravnikarja, ki ga, kot smo slišali, skupnost ni in ne bo pozabila. Letos tako, da se mu bodo poklonile skupine iz Bolgarije, Burundija, Češke, Indonezije, Kitajske in Srbije. In ne pozabite, Folkart gre rad gori, doli, naokoli. In spet bo tradicionalno sklenil festival. Tam, kjer se je ponavadi sklenil. Na Glavnem odru!

Rit od kure

Ko tako lentovsko »driblaš« med prizorišči, se včasih ustrašiš. Da boš nekam prišel prepozno. Da boš zamudil vrhunec. Da boš slišal le še sklepni aplavz in videl priklon. Ampak ne, ko gre za Tadeja Toša. Kakšna forma! Ste vedeli, da je Toš prvič nastopil kot del predstave leta 1999 na odru Minoriti? No, na čisto drugačnih Minoritih? V predstavi Zadet kabaretJureta Ivanušiča.Skozi leta je nastopil na odru Rotovž, pa v Naskovem dvorcu, pa pri Zlatem levu, pa v Sodnem stolpu. In pred desetimi leti s prebojnim nastopom na Glavnem odru. Ja, leta 2013. In z lanskim premorom nato skoraj vsako leto.

Pa mu še kar ne zmanjka »štofa«. In ne spomnimo se, kdaj nazadnje ne bi bil njegov nastop ovenčan z napisom – razprodano. Toš je tak magnet, taka letvica, da so še Autsajderji za minulo soboto nagovarjali, da »ne bo spet Toš edini razprodan«. Pa je bil. In kako ne bi bil. Če pa, ko njegov nastop po eni uri postane tako oprijemljivo norčav.

Zgodba o tem, kako je vedno kosilo za vikend ob 12. uri, ker je ob 13. uri že »treba s palcami vun it v breg!« Pa je juha vrela ko pes. In potem, ko se opečeš z juho, začne žena delit kuro. »In tebi, ki si čisto na koncu, reče: ti boš pa rit od kure, ne? Kar rit pojej! Dokler nisi mel žene, nisi niti vedo, da imaš rad rit od kure! Nikoli nisi šel v gostilno, pa reko, jaz bi pa rit od kure. Ampak zdaj? Stran pa ne bomo metali. A v mene pa lahko?«

Liter pa pol kisa!

Krohot se je razlegel po Minoritih – Oder Nove KBM (mimogrede, Autsajder John je držal napoved iz tiskovke in bil v prvi vrsti). In kaj sledi še za konec nedeljskega kosila? Nekaj, kar najbrž res poznamo samo mi. »Pol pa, da bo mera polna, dobiš za konec še oni lavor od solate. Na, to maš, pa popij. Liter pa pol kisa. Mi smo ja edini, ko mislimo, da je solata lotosov cvet! Včasih je vse to pes pojedo, samo zaj še pesi niso, kaj so včasih bli. Zdaj so transpesi! Vete, ko sn jaz bil mali, pes ni mel bunde, pa vete, kake so ble takrat zime. Ampak vse to narediš. Zakaj? Samo zato, da bo, kaj?« In je publika sinhrono zakričala: mir!

Ja, mir. Ta mir, ki je na Lentu tako nemirno kreativen, šegav, dinamičen. Tudi na tak dan. Deževen dan. Ampak niti najmanj tih deževen dan. Kdor je bil, takega večera ne bo pozabil, o ne.

Sredini »zicerji«

• Skoraj za abrahama nastopov se je že nabralo. Lanski na isti lokaciji in istem odru – Trg Leona Štuklja in Glavni oder – je bil več kot le nostalgija. Ker to je Vlado Kreslin. Naš »dom«. Za Male bogove in Beltinško bando. Danes ob 21.30!

• Manu Katche!Direkt iz koncertiranja s Petrom Gabrielom! Skupaj s skupino The Scope bo odprl serijo klasik JazzLenta. 22.00!

• Ni vrag, da nam danes ne bi uspelo. Vreme gor ali dol, Konj mora stati in obstati. Enourni ulični spektakel na zadnji dan Ane Desetnice. Trg svobode. 22.00! No, ne čisto zadnji, ker Orakelj, ki bi moral biti včeraj, bo v soboto!

Ne še it’, samo še to. Samo, da spomnimo vse tiste, ki ste se pravočasno spomnili: Severa Gjurin z zasedbo – Sodni stolp, 20.30, razprodano.

Piše. Jaša Lorenčič