Bi se kopal v svetem jezeru, če bi ti rekli, da boš za vedno blagoslovljen?

Če bi mi nekdo postavil to vprašanje pred leti, bi brez razmišljanja rekla “ja”!

Seveda bi skočila v vodo jezera, če bi to pomenilo, da bo moje življenje zaradi tega lahkotnejše in mi bo vse bolj gladko teklo.

Potem pa sem se znašla sredi Kambodže, pred jezerom, ki mi je obljubljal to izkušnjo.

Vsi člani naše skupine so se navdušeno oblačili v kopalke, da zaplavajo v jezeru, jaz pa sem kot vkopana obstala na obali in se kremžila.

Moja predstava svetega jezera je bila takšna, da bom zaplavala v čisto svežo vodo jezera, ki izgleda nekako tako kot naše Bohinjsko jezero. Resnica pa je bila povsem drugačna.

Stala sem pred umazanim jezerom, sivo rjave barve, kjer nisi videl do tal, saj je bilo toliko peska v njem. Pa pesek bi še preživela. Ampak umazanija!

Na obali so ležali ostanki smeti, plastične vrečke, odpadle gume in mrtve mačke. (Ne hecam se, res se je to zgodilo! Prilagam sliko za dokaz.)

 

Moje prijateljice, ki so bile vse Azijke, so navdušeno že plavale v jezeru, ko sem jaz še vedno vsa zgrožena gledala v vodo in se bojevala v svojih mislih z obsodbo.

“Le kako si lahko mislijo, da bom zaplavala v to svinjarijo?! Saj se bom še okužila! Pri nas sploh ni tako umazanih voda! Ko bi one vedele, kako je pri nas lepo. Sveto jezero, pf! Mi je čisto vseeno, če ne bom do konca življenja blagoslovljena! V to vodo jaz ne grem!”

Na obrazu mi je pisalo, kako sem vznemirjena in kar je bilo najhujše je bilo to, da so se moje azijske prijateljice ob tej moji reakciji počutile ranjene.

V moji glavi je utripal alarm.

Ali sem res pripravljena iti v to vodo, samo zato, da ne bodo prizadete? Ali sem res pripravljena tvegati okužbo kože samo zaradi tega, da bom lahko rekla, da sem se kopala v svetem jezeru?

Neverjetno tesnobo sem čutila, dokler nisem spoznala, kaj me v resnici muči.

Zataknila sem se v iluzijo duhovnosti!

Če ne bom sodelovala pri obredu, ne bom blagoslovljena!

Če ne bom šla s skupino, me bodo izobčili.

Če ne bom plavala v svetem jezeru, mi bo celo življenje žal, da sem zamudila to izkušnjo.

Kolikokrat pa gre človek v Kambodžo!?

Po tem ko sem odkrila vzrok moje stiske in sem ga predihala, sem si dala dovoljenje, da se odločim kot čutim in da bo v vsakem primeru prav.

Opazovala sem prijateljice, kako so uživale v obredu blagoslova v jezeru in ob tem spoznala, da sem pripravljena preiti svoje obsodbe do duhovnosti in do jezera in si bom dala to doživetje.

Bo vsaj zgodba, ki jo bom lahko enkrat povedala svoji skupnosti, sem si mislila. (Haha, kako prav sem imela.)

In sem šla.

Zaplavat v sveto jezero.

Še celo glavo sem morala med obredom potunkati v vodo.

In veš kaj… uživala sem!

Moje obsodbe so se stopile, ker sem tako izbrala.

Dala sem si doživetje, ki mi še danes ob misli nanj prinese nasmeh na obraz in me spomni na to, kako pomembno je, da v življenju presežemo svoje strahove in iluzije.

Da sem bolj svobodna, ko to storim.

In to svobodo si želim tudi zate.

Da bi hodil po svoji duhovni poti brez predsodkov in obsodb.

Da bi si dal dovoljenje, da doživiš vse duhovne prakse, ki tebe kličejo. Ne glede na to ali tvoj partner to obsoja ali bo šel s teboj na to duhovno potovanje.

Na koncu smo na duhovni poti vsak zase in zaradi sebe.

Vabim te, da se mi pridružiš v torek 23.2. na spletnem dogodku ILUZIJE DUHOVNOSTI, kjer bova skupaj sprostila obsodbe duhovnosti in se vrnila v svobodo.

Da boš lahko ob priložnosti zaplaval v svetem jezeru (ali pa tudi ne) in oboje bo ok.

Z ljubeznijo! 💜
Tjaša Dorelay